Jedro

Podlaga za določitev odškodnine je vrednost premoženja, ki je ugotovljena v skladu s 44. členom ZDen in s podzakonskimi akti, na katere se navedena določba ZDen nanaša.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1527/99-13 z dne 21.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.9.1999 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote K. z dne 18.4.1997, s katero ji je bilo med drugim naloženo, da v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe izroči skrbniku za poseben primer I.B. obveznice Slovenske odškodninske družbe v nominalni vrednosti 398.462,40 DEM za stavbna zemljišča parc. št. 687/1, 687/2, 687/8 in 687/12 v skupni izmeri 14.868 m2, vse k.o. K. Navedena zemljišča so bila prejšnjemu lastniku I. (J.) B. nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list FLRJ, št. 52/58) z odločbo OBLO z dne 30.4.1959 in vzeta iz njegove posesti z odločbama SO K. z dne 4.11.1965 in 30.12.1965. Ker so bila navedena zemljišča, po presoji tožene stranke, ob podržavljenju nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča, je bila odškodnina zanje pravilno odmerjena.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je zaradi ugotavljanja izpolnjevanja pogojev, to je upoštevanja dane odškodnine po določbi 1. odstavka 72. člena, v zvezi s 4. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen), potrebno določiti vrednost podržavljenega premoženja po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta (Vlade) Republike Slovenije (3. odstavek 44. člena ZDen). Na podlagi navedene odločbe je Vlada Republike Slovenije izdala Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok). Po navedenem predpisu se ugotavlja tudi vrednost podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, ki so bila kot kmetijska ali gozdna podržavljena, pa imajo ob času vračanja status stavbnega zemljišča, ker so bila po podržavljenju uporabljena za gradnjo, za katero med podržavljenjem niso bila načrtovana.

Vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so bila po planih stanovanjske in komunalne graditve že med podržavljenjem opredeljena kot gradbena, ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, se ugotavlja in zanje odškodnina odmerja v skladu z Navodilom za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. list RS, št. 23/92, v nadaljevanju Navodilo), kot za nezazidana (komunalno opremljena ali ne) stavbna zemljišča, čeprav so bila v pravnih aktih, s katerimi so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska ali gozdna. Odškodnina, ki je bila v obravnavani zadevi deloma dana v obliki nadomestnih zemljišč, je bila preračunana, z upoštevanjem zneskov, navedenih v kupoprodajnih pogodbah, torej na način, ki ga ZDen ne predpisuje. Zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da ni bila preračunana pravilno. Upravni organ v denacionalizacijskem postopku tudi ni ugotavljal komunalne opremljenosti obravnavanih zemljišč ob podržavljenju v skladu z določbami ZUP/86. Zato ni pridobil niti planov stanovanjske ali komunalne graditve za sporno območje, ne drugih planskih aktov ali odlokov, ki so takrat nadomeščali urbanistične načrte. Komunalno opremljenost je (v nasprotju z vlogo organa in vlogo izvedenca po ZUP/86) ugotavljal izvedenec. Svojo ugotovitev, da je šlo za komunalno opremljeno stavbno zemljišče, je oprl na bližino cest, vsebino kupoprodajnih pogodb, bližino tekstilne tovarne in hiš. Izvedenskemu mnenju so priložene kopije katastrskega načrta, načrta nizkonapetostnega razvoda ter tehnično poročilo o vodovodnem omrežju, ki naj bi bilo zgrajeno leta 1957, ki pa ne potrjujejo izvedenčeve ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji, da se obravnavano zemljišče šteje za komunalno opremljeno v smislu določb Navodila.

Prizadeta stranka I.N., pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca, v pritožbi navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, po katerem odškodnina v obliki nadomestnih zemljišč ni bila pravilno preračunana. Nadomestna zemljišča so bila upravičencu do denacionalizacije dana kot gradbena zemljišča, saj je iz mnenja cenilca ing. M.P. izhajalo, da naj bi se nahajala v zazidalnem okolišu mesta K. Vendar pa so navedena nadomestna zemljišča še vedno kmetijska s trajno kmetijsko dejavnostjo. Zato meni, da sodišče prve stopnje pri preračunu njihove vrednosti ne bi smelo upoštevati niti mnenja imenovanega cenilca, niti ostalih listin, ki se nanje nanašajo. Z izračunom tudi dokazuje, da niso bila ustrezna niti po takratni, niti po današnji vrednosti. Navaja še, da v podatkih upravnih spisov ni podlage za dvom o oceni izvedenca M.J., glede komunalne opremljenosti nacionaliziranih zemljišč. Ta temelji na obsežni katastrski dokumentaciji, iz katere je razvidna komunalna opremljenost sosednjih zemljišč ob severni in južni strani odvzetega kompleksa, to je tekstilne tovarne in šestih stanovanjskih hiš. Zato je nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upravni organ pridobiti še plane stanovanjske in komunalne graditve ter druge planske akte in odloke, ki so nadomeščali urbanistične načrte. Že samo dejstvo, da na obravnavanem zemljišču že od leta 1968 stoji okoli 30 stanovanjskih hiš, pomeni, da so bile zgrajene načrtno in z dovoljenji občinskih organov. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka, tožena stranka ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo prizadete stranke niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pravilno je stališče, da je lahko le tista vrednost podržavljenega premoženja, ki je bila ugotovljena v skladu z določbami 44. člena ZDen in v skladu z določbami podzakonskih aktov, na katere se navedene določbe ZDen nanašajo, podlaga za določitev višine odškodnine, ki se upravičencu vrača v tej obliki. Ugotovitev vrednosti premoženja na način, ki ga ZDen ne predpisuje, zato v postopku denacionalizacije ne more biti podlaga za odločanje. Iz upravnih spisov izhaja, da je izvedenec kot vrednost nadomestnih zemljišč, ki so bila upravičencu do denacionalizacije dana kot odškodnina, upošteval zneske, ki naj bi izhajali iz kupoprodajnih pogodb, s katerimi so bila zemljišča pridobljena. Ker navedenega načina ugotavljanja vrednosti premoženja ne predpisuje niti ZDen, niti na njegovi podlagi izdani podzakonski akti, pritožnica z ugovorom o pravilno ugotovljeni vrednosti nadomestnih zemljišč ne more uspeti.

Kdaj se zemljišče šteje za komunalno opremljeno, se določa v skladu z določbami Navodila. Za presojo o tem, ali so v obravnavani zadevi dejansko izpolnjeni pogoji za to, da se sporna zemljišča štejejo kot komunalno opremljena (11. člen Navodila: dovozne poti, bližina ceste, oddaljenost javnega vodovoda in možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje), v upravnih spisih, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni podlage. Zato sodišče zavrača ugovor, da pred odločitvijo v obravnavani zadevi ni bilo potrebno pridobiti planov stanovanjske in komunalne graditve za sporno območje, niti ne drugih planskih aktov ali odlokov, ki so takrat nadomeščali urbanistične načrte.

Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.