Jedro

Ni upošteven ugovor države (tožene R. Slovenije), po katerem naj ne bi odgovarjala za škodo, ki je nastala zaradi medsebojnega osebnega spora z drugim vojakom, saj udeleženci škodnega dogodka niso bili v osebnih sporih, temveč je šlo za trenutno situacijo, do katere ne bi prišlo, če bi pooblaščena oseba tožene stranke opravljala svoje dolžnosti tako, kot je od nje pričakovano in zahtevano s predpisi, na katekre se sklicuje sodišče prve stopnje (Zakon o obrambi in Pravila službe v Slovenski vojski).

Izrek

I. r a z s o d i l o : Pritožba tožnika zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje; II. s k l e n i l o : Pritožbi tožnika zoper 2. tč. izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tej točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.145.000,00 zoper prvotoženo stranko v celoti zavrnilo, tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko pa je delno ugodilo in je drugotoženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 133.316,00 SIT ter plačilo pravdnih stroškov v višini 20.105,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper citirano sodbo sta se pritožila tožnik in drugotožena stranka. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni oz. podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku ali spremenjenemu senatu. Tožnik v pritožbi navaja, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom o odločilnih dejstvih oz. je z njimi v nasprotju, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v izreku tožniku prisodilo odškodnino v višini 133.316,00 SIT, v obrazložitvi pa navaja, da gre tožniku odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti zaradi zdravljenja v višini 75.000,00 SIT in odškodnina za materialno škodo v višini 124.992,00 SIT. Seštevek obeh zneskov navedenih odškodnin pa presega znesek iz izreka prvostopenjske sodbe. Poleg tega je tožniku nerazumljiva tudi obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na materialno škodo. Tožnik nadalje graja neprimeren način vodenja postopka in sodišču prve stopnje očita pretirano subjektivno oceno značajskih karakteristik zaslišanih prič, posledica katere je napačna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da prvotoženec ni odgovoren za nastalo škodo in je zoper njega neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, enako napačno pa je tožniku pripisalo soodgovornost v višini 40 %. Glede višine prisojene odškodnine se tožnik pritožuje zaradi prenizko ocenjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in nasprotuje odločitvi sodišča, da tožniku ne pripada odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik v pritožbi poudarja, da je trpel duševne bolečine, ki so se kazale v zmanjšanju življenjskih aktivnosti, saj je zaradi poškodbe ostal brez lastnih zob, umetni zobje pa predstavljajo tujek v ustih tožnika, zaradi česar je tožnik izpostavljen zelo verjetnim težavam. Poleg teh navedb tožnik opozarja tudi na pisno mnenje izvedenca, v katerem je, kljub njegovi kasnejši drugačni izpovedbi, ocenil, da je tožnik gotovo trpel duševne bolečine zaradi manjkajočih sprednjih zob, saj je v letih, ko je njegova občutljivost na zunanji izgled izrazita in sigurno prispeva k zavrtosti. Drugotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da ji ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti, saj je do škodnega dogodka prišlo v času odmora, ko pooblaščeni osebi drugotožene stranke vojakov ni potrebno nadzirati. Vojake kot pripadnike Slovenske vojske poleg splošnih civilizacijskih pravil zavezujejo poklicna pravila (Pravila službe v Slovenski vojski) po katerih se morajo ravnati, zato drugotoženka sodišču očita, da je spregledalo, kakšne lastnosti morajo imeti člani skupine, ki so ji pripadali udeleženci škodnega dogodka. Drugotoženi stranki se zdi absurdno stališče, da bi morala pooblaščena oseba drugotožene stranke udeležence spornega dogodka v času odmora nadzirati, saj bi s tem znižali stopnjo skrbnosti, ki so jo dolžni izkazovati vojaki. Drugotožena stranka meni, da je za nastalo škodo odgovoren izključno tožnik sam, saj je s svojim ravnanjem ustvaril nevarno situacijo. Ob navedenih argumentih se drugotoženka v pritožbi sklicuje še na sodno prakso iz bivše JLA, po stališču katere država ne odgovarja za škodo, ki jo pretrpi vojak med službo v vojski zaradi medsebojnega osebnega spora z drugim vojakom. Drugotožena stranka nadalje navaja, da izpolnjevanje vojaške dolžnosti ne vzpostavi razmerja med vpoklicanim obveznikom in državo, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem. V pritožbi pa ugovarja tudi višini prisojene odškodnine. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena v celoti. Sodišče druge stopnje je napadeno prvostopenjsko sodbo najprej preizkusilo glede odškodninskega temelja. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo udeležence in opazovalce škodnega dogodka in izvedlo prepričljivo dokazno oceno, ki ji sodišče druge stopnje verjame. Očitkom iz pritožbe tožnika glede nekorektnosti pri vodenju postopka in pretirane subjektivne ocene verodostojnosti izpovedb posameznih prič sodišče druge stopnje ne sledi, saj je sodišče prve stopnje temeljito in prepričljivo obrazložilo, katere izpovedbe šteje za resnične in zakaj. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je vtis, ki so ga napravile zaslišane priče, tožnik in prvotoženec na prvostopenjsko sodišče, pravilno ocenjen in zato ponovitve postopka ni potrebno izvajati pred drugim sodnikom. Pravilno je stališče, da ravnanje prvotoženca glede na situacijo, v kakršni se je znašel, ni nedopustno. Nedvomno je imel prvotoženec pravico izogniti se zaprtju v temen skladiščni prostor in edino logično je, da je poskušal priti ven. Kot je bilo ugotovljeno, vrat ni mogel odpreti s potiskom rok in ni mogel vedeti zakaj se vrata niso dala odpreti, zato jih je odprl z uporabo večje sile (z brco), kar je v danem primeru mogoče pričakovati od vsakogar. Odločitev prvostopenjskega sodišča o izključitvi odgovornosti prvotoženca je tako povsem pravilna in utemeljena, zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Tudi ugotovitev tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo v višini 40 % je prepričljiva. Drugostopenjsko sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljena. Kljub temu, da sodišče tožniku verjame, da ni začel izzivati prvotoženca, pa je prepričljivo izkazano, da je tožnik v spor oz. v kritični dogodek posegel kasneje, tako, da je prvotožencu preprečil izhod iz skladišča. Tožnik je s svojim ravnanjem (tiščanjem vrat skladišča z rokami) nedvomno prispeval k nastali situaciji, ki bi se ji bilo moč izogniti, če bi se tožnik takega ravnanja vzdržal, zato je njegov prispevek k nastali škodi ob upoštevanju vseh okoliščin primera ocenjen pravilno in so pritožbene navedbe tožnika, da ni odgovoren za škodo, nepravilne. Nepravilno pa je tudi pritožbeno stališče drugotožene stranke, da ji ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti, zaradi česar naj ne bi odgovarjala za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi starešina moral nadzorovati delo vojakov in s tem zagotoviti disciplino pri izvajanju nalog, ki jih naložijo vojakom. Pritožbenim navedbam drugotožene stranke, da pooblaščena oseba tj. starešina med odmorom ni dolžna nadzorovati, sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Prav tako ni relevantno stališče, da drugotožena stranka ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi medsebojnega osebnega spora z drugim vojakom, saj udeleženci škodnega dogodka niso bili v osebnih sporih, temveč je šlo za trenutno situacijo do katere ne bi prišlo, če bi pooblaščena oseba drugotožene stranke opravljala svoje dolžnosti tako kot je od nje pričakovano in zahtevano s predpisi, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče (Zakon o obrambi in Pravila službe v Slovenski vojski). Vojaški obvezniki so k služenju vojaškega roka prisiljeni in podrejeni vojaški disciplini, zato je dolžnost Slovenske vojske oz. njenih pooblaščenih oseb, ki so zadolžene za nadzor in poveljevanje vojaškim osebam, da njihovo opravljanje obveznosti poteka v skladu s pravili in da se jim v času med služenjem vojaškega roka zagotovi potrebno varnost. Ravnanje starešine, ki je bil zadolžen za udeležence škodnega dogodka, ki je predmet te pravde, pa z opuščanjem izvrševanja svojih nalog (nadzor nad njihovim delom) tega vsekakor ni zagotovil, zato je sodišče o odgovornosti drugotožene stranke izpeljalo pravilen sklep. Drugostopenjsko sodišče se strinja z oceno, da je drugotožena stranka odgovorna za tožniku nastalo škodo v deležu 60 %. O višini prisojene odškodnine pa se sodišče druge stopnje ne strinja s prvostopenjsko sodbo in šteje pritožbi tožnika in drugotoženke v tem delu za utemeljene. Razlogi prvostopenjske sodbe se res ne ujemajo z njenim izrekom glede prisojene odškodnine, sodbe prvostopenjskega sodišča pa glede odškodnine za materialno škodo ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Prvostopenjsko sodišče bo v ponovljenem postopku moralo izračun prisojene odškodnine natančneje obrazložiti tako, da se ga bo dalo preizkusiti. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je sodišče v napadeni sodbi tožniku za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti, ki jih je moral trpeti med zdravljenjem, prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče druge stopnje ne sprejema izvedeniškega mnenja o tem, da bi se tožniku zobje ne glede na potek škodnega dogodka odlomili v obdobju 10 let. Prav tako sodišče druge stopnje dvomi v navedbe glede boljšega stanja zob pri tožniku po opravljeni sanaciji, saj so novi zobje umetni in nikakor ni mogoče verjeti, da bi bili kakršnikoli umetno izdelani zobje lahko boljši od lastnih naravnih zob, ki so se tožniku odlomili, saj izvedenec sam zatrjuje, da bo krone umetnih zob potrebno menjati vsakih 8 let. Glede na poškodbo (zlom sprednjih zob), dolžino zdravljenja poškodovanih zob, ki je nedvomno bilo kljub injekcijam proti bolečinam neprijetno ter vrsto posega (izdelava in vstavljanje nadomestnih zob) drugostopenjsko sodišče ocenjuje, da je tožnik trpel tako telesne bolečine kot tudi neprijetnosti med zdravljenjem, ki ga upravičujejo do ustrezno višje odškodnine. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni pravilna. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpoved tožnika in dejstvo, da je bil tožnik 1 leto brez sprednjih zob, kar nedvomno predstavlja precejšnjo zmanjšano življenjsko aktivnost človeka. Zavajajoča je izpoved izvedenca, ki je med zaslišanjem izpovedoval drugače kot v svojem pisnem mnenju; vendar pa se pri presoji, ali tožnik trpi duševne bolečine ali ne, sodišče ne bi smelo opreti samo na izpoved izvedenca, ampak tudi na izpovedbo tožnika in ugotavljati, ali duševne bolečine prestaja ali ne. Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem odločanju dopolni dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem izvedenca ali pa postavitvijo drugega izvedenca, ki naj oceni stanje poškodb in njihovih posledic pri tožniku. Pri ponovni odmeri pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne in duševne bolečine naj sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin, njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, kot to predpisuje 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o priznanju materialne škode, ki je tožniku nastala zaradi popravila poškodovanih zob, vendar iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, kako je bila izračunana višina te škode, zato bo prvostopenjsko sodišče moralo svoj obračun nazorneje pojasniti. Odločitev o stroških postopka v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi sodišče druge stopnje opira na 166. člen ZPP/77. Sodišče je prvostopenjsko odločbo, zoper katero sta bili vloženi pritožbi, delno razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje, zato je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.