Jedro

Dolžnik ne more pobotati upnikove terjatve s svojo nasprotno terjatvijo, ki še ni zapadla.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 1.351.682,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1997 dalje in obstoj terjatve tožene stranke v znesku 99.652,20 SIT z zapadlostjo 15.6.1996. Odločilo je, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Ig 97/00654 z dne 21.5.1997 v točki 1. in 3. izreka tako, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 1.227.073,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1997 dalje ter izvršilne stroške v znesku 39.760,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.5.1997 dalje. V presežku je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 1.149.569,60 SIT. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 140.099,40 SIT. Ugotovilo je, da terjatev tožeče stranke med strankama ni sporna. Tožena stranka je utemeljeno ugovarjala v pobot znesek 99.652,20 SIT, neutemeljeno pa znesek 1.149.569,60 SIT. Ta znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki je nastala pri prevozu pohištva po naročilu italjanskega podjetja C.t.S. iz B. Po trditvi tožene stranke je za škodo odgovorna tožeča stranka, namesto nje pa je odškodnino poravnala tožena stranka. Vendar sodba ugotavlja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je ta znesek res plačala italijanskemu podjetju. Zato ni pridobila regresne pravice nasproti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sprejelo stališče, da kompenzacija terjatev ne predstavlja dejanskega plačila po 37. členu CMR. Pojasnjuje, da je sporni znesek plačala podjetju C.t. s pobotanjem medsebojnih terjatev in s tem pridobila regresni zahtevek nasproti tožeči stranki. Pobot je evidentiran v poslovnih knjigah tožene stranke in italijanskega podjetja. Dokazila o tem so v spisu. Opisuje ravnanje šoferja tožeče stranke in meni, da gre za veliko malomarnost. Zato pride v poštev triletni zastaralni rok.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se še uporablja v obravnavanem postopku na podlagi določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da bi tožena stranka pridobila pravico zahtevati povračilo odškodnine le v primeru, če bi dokazala, da je sama to odškodnino plačala italijanskemu naročniku prevoza. Tako določa 37. člen Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru, ker je bil prevzemni kraj v Italiji in namembni kraj v Rusiji, torej v dveh različnih državah (1. člen CMR). Zato je v tem sporu odločilna okoliščina, ali je tožena stranka sporni znesek plačala italijanskemu naročniku prevoza kot odškodnino za škodo, do katere je prišlo na obravnavanem prevozu. Tožena stranka zatrjuje, da je odškodnino plačala italijanskemu partnerju s pobotom. Tak način plačila bi bil upošteven. Tudi izpodbijana sodba ne navaja drugačnega stališča, pač pa ugotavlja, da se tožena stranka sklicuje na listine, po katerih bi s tožečo stranko pobotala medsebojne terjatve v času, ko njena terjatev še ni dospela. To pa je v nasprotju s 336. in 337. členom Zakona o obligacijskih razmerjih. To stališče sodbe druge stopnje je pravno pravilno, vendar v obravnavani zadevi ni bistveno. Ker je ugotovljeno, da tožena stranka ni dokazala, da je plačala odškodnino za škodo, ki je nastala na obravnavanem prevozu, je navajanje dodatnih razlogov za neutemeljenost njenega pobotnega ugovora odveč.

Ugotovitev, da predloženi dokazi ne potrjujejo trditve tožene stranke, da je italijanskemu naročniku plačala odškodnino, je dejanska ugotovitev, ki temelji na oceni izvedenih dokazov. Takšnih ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Za revizijsko sodišče je dejanska podlaga izpodbijane sodbe obvezna in zato ni predmet presoje. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da pri reševanju pritožbe ni smelo upoštevati pritožbi priloženih listin (496. a člen ZPP). Tožena stranka namreč ni niti poskušala opravičiti sklicevanja na nove dokaze v skladu z navedeno zakonsko določbo.

Ker niso ugotovljene okoliščine po 37. členu CMR, je nepotrebno obravnavanje nadaljnjih revizijskih razlogov, ki se nanašajo na daljši zastaralni rok zaradi velike malomarnosti tožeče stranke po 32. členu CMR.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora kriti tožeča stranka sama.