Jedro

Tožnik je v predmetni zadevi vložil mesečni zahtevek za vračilo trošarine, za mesec december 2014, ki bi ga moral vložiti do 31. 1. 2015. Rok iz četrtega odstavka 54č. člena ZTro materialni prekluzivni rok, zaradi česar podaljševanje takega materialnega roka ni dovoljeno. Tega roka tako s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče podaljšati. Res je, da prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni omenjal tožnikove izjave z dne 3. 2. 2014 (izjava v zvezi z zamudo roka, v kateri se je skliceval na zdravstvene razloge) in se tako do nje ni opredelil. Vendar pa omenjena pomanjkljivost ne vpliva na sicer pravilno odločitev, pri čemer pa je pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega organa dopolnil drugostopenjski organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) kot prepozen zavrgel tožnikov zahtevek za mesec december 2014, za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 5. 2. 2015 (oddanega na pošto s priporočeno pošiljko 4. 2. 2015) prejel tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za mesec december 2014, za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, na podlagi 54č. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro). Sklicuje se na četrti odstavek 54č. člena ZTro, na podlagi katerega med drugim vloži upravičenec zahtevek za vračilo trošarine kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec. Upravičenec do vračila izbere mesečni, trimesečni ali letni način uveljavljanja vračila v okviru posameznega koledarskega leta. Mesečni, trimesečni in letni način uveljavljanja vračila trošarine v posameznem koledarskem letu se izključujejo. Nadalje se sklicuje na 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če ni vložena v predpisanem roku. Prvi odstavek 68. člena ZUP določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. V drugem odstavku istega člena ZUP pa je določeno, da se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto, če se vloga pošlje priporočeno. V obravnavani zadevi je bil zadnji dan za prejem zahtevka oziroma za oddajo zahtevka s priporočeno pošiljko za mesec december 2014 dne 31. 1. 2015. Glede na navedeno je v predmetni zadevi zamujen zakoniti rok za uveljavitev pravice do vračila trošarine. Zato je organ prve stopnje izdal izpodbijani sklep.

3. Pritožbeni organ se z izpodbijanim sklepom strinja in se sklicuje na prvi in četrti odstavek 54č. člena ZTro, ki se nanaša na pravico do vračila trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz. Po slednjem se zahtevek za vračilo trošarine vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec. Na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnik predmetno zahtevo vložil 4. 2. 2015 (ko jo je poslal priporočeno po pošti), prvostopenjski organ pa jo je prejel 5. 2. 2015 in ne 2. 2. 2015, kot protispisno navaja organ prve stopnje na 2. strani izpodbijanega sklepa. Gre za očitno napako, ki jo prvostopenjski organ lahko vsak čas popravi v smislu 223. člena ZUP. Pravilni datum prejema zahtevka je prvostopenjski organ navedel v prvem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa. Navedeno pa pomeni, da je prvostopenjski organ prejel zahtevek po poteku zakonsko predpisanega roka. Tožnikove ugovore, da je rok za vložitev zahtevka zamudil iz opravičljivih razlogov – telesne poškodbe, ki jo je utrpel 27. 1. 2015, drugostopenjski organ zavrača. Pojasni namreč, da je rok iz četrtega odstavka 54č. člena ZTro materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati, četudi je do zamude prišlo zaradi razlogov, ki jih navaja tožnik, pri čemer se sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso. Ker gre za materialni zakonski rok, ga tudi z institutom vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče postaviti v prejšnje stanje zamujenega roka.

4. Tožnik navedeni sklep izpodbija in uveljavlja tožbene ugovore napačne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi sklepa prišel v tako nasprotje, da se sklepa niti ne da preizkusiti. Navaja namreč, da je tožnikovo vlogo prejel 2. 2. 2015, nato pa navaja, da naj bi ta vloga bila poslana na prvostopenjski organ 4. 2. 2015. Navedena obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, zaradi česar je že to razlog za njeno razveljavitev (pravilno odpravo – opomba sodišča). Tožnik sicer priznava, da je vlogo za vračilo trošarine oddal prepozno, po izteku roka. Vlogo je oddal 2. 2. 2015, vendar je za to imel opravičljiv razlog v smislu 103. člena ZUP. Navedeno je prvostopenjskemu organu tudi pojasnil in sicer z izjavo z dne 3. 2. 2015. Pojasnil je, da je bil 27. 1. 2015 (na dan sestave vloge) udeležen v prometni nesreči in da zaradi posledično poslabšanega zdravstvenega stanja (utrpele poškodbe) ni mogel oddati vloge. V dopisu z dne 3. 2. 2015 je tudi navedel, da bo medicinska dokazila predložil naknadno. Prvostopenjski organ bi moral tožnikovo vlogo z dne 3. 2. 2015 obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje po 103. do 108. členu ZUP. Prvostopenjski organ pa je tožnikovo vlogo z dne 3. 2. 2015 povsem ignoriral in jo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni omenil. Tožnikova vloga z dne 3. 2. 2015 je laična vloga in v primeru, da je prvostopenjski organ štel, da gre za nepopolno vlogo, bi moral tožnika pozvati na njeno dopolnitev. Prvostopenjski organ pa tega ni storil in je o tožnikovem zahtevku za povrnitev trošarine odločil mimo vloge z dne 3. 2. 2015, ki bi jo moral obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik se sklicuje na to, da je bil v prometni nesreči 27. 1. 2015 tako telesno poškodovan, da prvi dan ni zmogel obiskati niti zdravnika in je to storil šele naslednji dan. V naslednjih dneh pa se je počutil tako slabo, da ni mogel oddati vlogo, ki jo je imel napisano že 27. 1. 2015. Tožnik ima zaposleno sicer še eno osebo A.A., ki je po poklicu voznik in je bil v času med 26. in 31. 1. 2015 na službeni poti v tujini. Tožnik še navaja, da je rok za uveljavitev pravice do vračila trošarine za plinsko olje, ki se uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, določen s podzakonskim predpisom, pri čemer vezanost organa na podzakonske akte ni absolutna. Tako rok za vložitev vloge za uveljavitev te pravice ni materialni rok, zaradi česar meni, da je tudi institut vrnitve v prejšnje stanje glede zamude tega roka povsem mogoč. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi ni sporno dejansko stanje. Tožnik je vložil zahtevek za vračilo trošarine za mesec december 2014, ki ga je prvostopenjskemu organu poslal s priporočeno poštno pošiljko 4. 2. 2015, prvostopenjski organ pa ga je prejel 5. 2. 2015. Tožnik se je, glede na predpisani rok za vložitev predmetne zahteve (po katerem je bil dolžan vložiti navedeno zahtevo do 31. januarja 2015), že v vlogi skliceval na zdravstvene razloge (prometna nesreča), glede katerih je v pritožbenem postopku predložil tudi zdravniško potrdilo. V predmetni zadevi je tako sporno, ali bi prvostopenjski organ moral navedene razloge, na katere se je tožnik skliceval že v upravnem postopku in se nanje sklicuje tudi v tožbi, obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje v smislu 103. člena ZUP. Slednji v prvem odstavku določa, da se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

8. Izpodbijani sklep temelji na določbi četrtega odstavka 54č. člena ZTro, iz katerega izhaja, da se zahtevek za vračilo trošarine med drugim vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec. Tožnik je v predmetni zadevi vložil mesečni zahtevek za vračilo trošarine, za mesec december 2014, ki bi ga moral vložiti do 31. 1. 2015. Sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da je rok iz četrtega odstavka 54č. člena ZTro materialni prekluzivni rok, zaradi česar podaljševanje takega materialnega roka ni dovoljeno. Tega roka tako s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče podaljšati. Navedeno je tožniku pravilno pojasnil drugostopenjski organ. Res je, da prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni omenjal tožnikove izjave z dne 3. 2. 2014 (izjava v zvezi z zamudo roka, v kateri se je skliceval na zdravstvene razloge) in se tako do nje ni opredelil. Vendar pa omenjena pomanjkljivost ne vpliva na sicer pravilno odločitev, pri čemer pa je pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega organa dopolnil drugostopenjski organ.

9. Neutemeljeno je tako tožnikovo sklicevanje, da je rok za uveljavitev pravice do vračila trošarine za plinsko olje, ki se uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, določen s podzakonskim predpisom ter da vezanost organa na podzakonske predpise ni absolutna. Kot že pojasnjeno, je navedeni rok določen z zakonom (četrti odstavek 54č. člena ZTro), in ne s podzakonskim aktom, kot navaja tožnik. Ker gre tudi po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, ga ni mogoče podaljšati. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prišel v tako nasprotje, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Pri tem se sklicuje na navedbo v obrazložitvi (četrti odstavek obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bil zahtevek oddan na pošto 4. 2. 2015, organ pa ga je prejel 2. 2. 2015. Že drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločbe tožniku pravilno pojasnil, da gre pri omenjenem zapisu (četrti odstavek obrazložitve izpodbijanega sklepa) za očitno napako, ki jo prvostopenjski organ lahko vsak čas popravi v smislu 223. člena ZUP. Da je tožnik predmetno zahtevo vložil 4. 2. 2015 (ko jo je poslal priporočeno po pošti), prvostopenjski organ pa jo je prejel 5. 2. 2015, pa izhaja iz prvega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa. Slednje tudi sicer v postopku ni sporno in izhaja iz upravnih spisov. Zato omenjena napačna navedba v četrtem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa. Zato tožnikovi ugovori s tem v zvezi niso utemeljeni. Po presoji sodišča je bilo v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo, prav tako niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka.

10. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.