Jedro

Splošno znano dejstvo je, da je prišlo v času od leta 2017 do 2024 do političnih sprememb na Kosovu (ukinitev valute, dvojno državljanstvo, izločitev manjšine), na kar vse se je skliceval tožnik v upravnem postopku. Ker se tudi do teh navedb tožnika toženka ni opredelila, je utemeljen tožbeni razlog kršitve pravil postopka tudi v tem delu, saj se sklepa ne da preizkusiti.

V postopkih priznanja mednarodne zaščite je potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Kadar je to primerno, je potrebno upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije številka 2142-569/2017/22 (1222-07) z dne 18. 11. 2024 odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 11. 11. 2024 (v nadaljevanju Zahtevek).

2.Toženka je ugotovila, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, vložena 23. 6. 2017, pravnomočno zavrnjena 21. 8. 2017¹. Povzela je navedbe tožnika v Zahtevku: da je državljan Republike Srbije in državljan Republike Kosovo; da so mu v Republiki Kosovo izdali potni list, ki ni veljaven nikjer po svetu; da oblast v Republiki Kosovo ni sprejela nobenih ukrepov za zaščito nealbanskega prebivalstva; da je bil plačilni promet z dinarji ukinjen; da ima v Republiki Srbiji v lasti nekaj zemlje; da so mu uradniki dejali, da zgolj na podlagi lastništva zemlje ne more dobiti naslova bivališča; da je v Republiki Srbiji želel pridobiti status begunca, vendar pa mu nihče ni povedal, na kakšen način lahko pridobi status begunca, da ima v Mitroviči tudi tri stanovanja, ki se nahajajo v severnem delu Mitroviče, kjer biva izključno srbsko prebivalstvo, ki ga varujejo sile Združenih narodov; da jim je kosovska Vlada odvzela pravico do upravljanja osebnega premoženja in državnih objektov; da mesto kot industrijski center ne deluje več; da je ekonomska pomoč, ki je prihajala iz Srbije, onemogočena; da so bile ukinjene registrske tablice z oznako KM; da je imel tožnik v Republiki Kosovo težave z registracijo avtomobila; da vozila kljub temu, da je bilo registrirano, ni smel voziti. Toženka je povzela tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, da se mu od izdaje odločbe do prvega zahtevka osebno ni zgodilo nič, razen izolacije, nezmožnosti potovanj, nemožnosti preživetja in nemožnost poslovnega delovanja. V zvezi z novimi dejstvi oziroma dokaz, je tožnik povedal, da je na avtomobilu opazil, da mu je nekdo zarezal v cev, da se je komaj izognil nesreči, da ima to cev doma kot dokazilo in, da ima veliko detajlov, a o teh detajlih ne bi govoril. Toženka je ugotovila, da tožnik Zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, s katerimi je utemeljeval že svojo predhodno prošnjo za mednarodno zaščito, da je razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in sicer nevšečnosti, ki jih je doživel na Kosovem, kot so izolacija, nemožnosti preživetja in nemožnost poslovnega delovanj, uveljavljal že v postopku s prošnjo za mednarodno zaščito. Izpostavila je, da je tožnik sam dejal, da ne obstajajo nova dejstva niti novi dokazi. Toženka je ugotovila, da se vse izjave nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred vložitvijo prošnje za priznanje mednarodne zaščite, da ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve, pa jih vlagatelj brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, zato je odločila, da tožnikove navedbe ne morejo upravičiti uvedbe ponovnega postopka, kot to določa 64. člen ZMZ-1. Toženka je ugotovila, da ne gre za nova dejstva ali navedbe, kot jih opredeljuje tretji odstavek 64. člena ZMZ-1, zato je določila, da tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

Povzetek navedb tožnika

3.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, odpravi napačen in nezakonit izpodbijani sklep, Zahtevku ugodi, podrejeno zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4.Tožnik navaja, da je v Slovenijo vstopil legalno, na podlagi en mesec starega dogovora o veljavnosti njegove potne listine (pred tem to ni bilo mogoče). Meni, da je toženka spregledala, da je tožnik navedel več ključnih dejstev, novosti: (i) da je sedaj državljan dveh držav, na kar ni imel nikakršnega voljnega vpliva, saj je ves čas živel na istem območju; (ii) da v Srbiji težav nikoli ni imel, sedaj pa Srbiji ni v interesu, da bi Srbe s Kosova preseljevala, ker ji le srbski živelj na tem območju omogoča možnost nadzora. Posebej bode v oči novo dejstvo, da je srbsko prebivalstvo stisnjeno v geto, kjer jim preživetje ni zagotovljeno s tem, ko je denarna valuta ukinjena in ko plačilni promet ne poteka. Tako tožnik ne dobiva nikakršne pomoči več iz Srbije. Nadalje je novo dejstvo, da so tožniku poškodovali avto in sicer izključno zato, ker je Srb. Ker ima avto srbske registrske tablice, je dodatno izpostavljen temu, da mu ga policija (katerakoli že, ki ni srbska) vzame. Tožnik je izpostavljen eklatantnim kršitvam človekovih pravic zaradi narodne pripadnosti. Stanje se je po letu 2017 le še stopnjevalo. Tožnik ni navajen tarnanja, zato tudi ni potenciral vseh negativnih okoliščin in trpinčenja. Meni, da bi ga morala toženka vzpodbuditi in mu podati pravni pouk glede navedb "detajlov". Splošno znano dejstvo je, da na področju Kosova vlada napeto stanje in da niti prisotnost Združenih narodov ne more zagotoviti normalnega življenja - preprečuje zgolj odprte spopade. Opozarja na sodbo ESČP iz leta 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji [VS], pritožba št. 30696/09, kjer je sodišče vrnitev v veliko revščino opredelilo kot kršitev temeljnih človekovih pravic (vrnitev v veliko revščino iz ene države članice EU v drugo); v Sodbi ESČP iz leta 2014 v zadevi Tarakhel proti Švici [VS], pritožba št. 29217/12 pa je izpostavilo individualna jamstva. Izpostavljenost tožnika nepravu in nemožnost poiskati pravno zaščito zaradi nedelovanja sodišč je kršitev temeljnih pravic in svoboščin par excellence in pomeni, da je dovoljeno vse, tudi odvzem življenja kot najvišje zavarovane vrednote, pri čemer ni pomembno ali pride do tega posredno (poškodba avta, ki ima za posledico prometno nesrečo) ali neposredno (umor, uboj). Dejstvo je, da je tožnik vsemu izpostavljen prav zato, ker je pripadnik manjšine, poleg tega živi sam in nima niti osebne zaščite ali podpore. Toženki očita, da brez utemeljenega razloga ni sprejela tožnikove bojazni o usodi, ki ga čaka ob vrnitvi na področje izvora in v tej luči ni ocenila razlogov tožnika za strah pred povratkom. Meni, da so standardi pričakovanj toženke glede dokaznega bremena postavljeni neumestno visoko in do mere, ko postopka ni več moč označiti za korektnega. Tožnik je v resnem strahu tudi za svoje življenje, bivanje v takem stanju na področju izvora ni možno.

5.Upravni organ bi moral okoliščine v zvezi z navedbo dejstev dodatno raziskati vsaj s postavljanjem vprašanj ne glede na dokazno breme, da se zadeva v primeru dvoma razčisti. Nikjer v obrazložitvi ni navedenih razlogov zaradi katerih tožena stranka navedb o namernih poškodbah avtomobila (last Srba - kar je jasno iz registrskih tablic), ni štela kot novo dejstvo. Prav tako je svojevrsten teror tudi dejstvo, da sodni sistem ne deluje. Glede na to, da je po trditvah tožeče stranke ogrožena najvišja dobrina, to je življenje tožeče stranke, je formalno zavrženje zahteve nezakonito in celo nečloveško ter v nasprotju z mednarodno sprejetimi standardi. Toženka bi morala navedbe tožnika preveriti, saj je v luči ogroženega življenja tožnika, slednjemu treba dati možnost vsebinske presoje prošnje za mednarodno zaščito, vsaj subsidiarno. Toženka bi - preden je sklenila - da tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla, morala izvesti dokazovanje s poizvedbami o dejanskem stanju in dogajanju v srbskem delu Kosova, pri čemer je potrebno poudariti, da je v času od izdaje odločbe tožene stranke iz leta 2017 pa doslej prišlo tudi do političnih sprememb (ukinitev valute, dvojno državljanstvo, izločitev manjšine v geta), kar je splošno znano dejstvo, ki ne terja posebnega dokazovanja. V vsebinskem smislu je škoda, ki bi utegnila nastati tožeči stranki nenadomestljiva in resna, saj je ogrožena najvišja vrednota, to je življenje tožeče stranke in že to zadostuje, da se tožeči stranki omogoči nov postopek presoje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožeča stranka je navajala nova dejstva in dokaze in je razloge za to pojasnila - kolikor je kot prava neuka stranka to zmogla. Realnih možnosti, da bi tožeča stranka zmogla življenje kot del manjšine, ni. Vse navedbe tožeče stranke se nanašajo na najvišje zavarovane dobrine, pri čemer nenadomestljivosti škode niti ni potrebno posebej razlagati. Pravici do življenja in do osebne lastnine ter osebne svobode (to je zadnji mesec sicer omiljeno, ne gre pa za stabilno stanje) sta temeljni pravici in že sami po sebi terjata najvišjo stopnjo varstva, s tem pa večje breme upravnega organa, tudi v postopku, kot je bil konkreten. Gre za zahtevo, da se postopek odločanja o mednarodni zaščiti ponovi. Glede na čas nastanka dogodkov je tožeča stranka navajala nova dejstva in dokaze. Prosilčeva splošna verodostojnost v konkretnem postopku po mnenju tožeče stranke ni bila znatno okrnjena (ni razlogov o nasprotnem), saj poskuša tožeča stranka zavarovati svoje življenje, za kar je utemeljeno pričakovati, da bo izkoristila vsa razpoložljiva sredstva in možnosti. Meni, da ni dopustno, da upravni organ meni, da tožeča stranka ne navaja novih dejstev in okoliščin.

6.Tožnik izpodbija stališče toženke, da ni zmogel z zadostno mero dokazati novih dejstev in okoliščin, ki narekujejo nov postopek odločanja o mednarodni zaščiti. Poudarja, da ves čas izpostavlja, da ni organa, ki bi mu lahko prijavil kaznivo dejanje, nasilje in da tudi ni sodišč, ki bi o teh dejanjih razsojala. Navedbe so konsistentne, verjetne in logične ter temeljijo tudi na splošno znanih dejstvih, ki jih na podlagi načel slovenskega pravnega sistema ni treba dokazovati. Glede na ogroženost največje možne škode za človeka, to je škode za življenje in zasebno lastnino, je korektnost in natančnost postopka, ki bo šele vodil do vsebinske presoje prošnje, še toliko bolj pomembna. Nedopustno je brez utemeljenega nasprotnega dokaza preprosto zaključiti, da gre zgolj za način uveljavljanja zahteve po ponovnem postopku za pridobitev mednarodne zaščite. Ob odsotnosti vsebinske obrazložitve ter ob grozeči škodi za zasebno lastnino ter dejansko tudi za življenje in telo tožeče stranke, tožnik meni, da ni zadostna utemeljitev zavrnitve Zahtevka. Odločitve po mnenju tožnika ni moč preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik meni, da bi morala toženka dodatno upoštevati, da je podana možnost nastanka resne škode kot je določena v 28. členu ZMZ-1, saj gre za ogroženost najvišje zavarovane dobrine, to je življenja ter za zavarovanje zasebne lastnine, ki je ena temeljih človekovih pravic. Če je upravni organ spregledal izrecno navedbo specifičnih besed, kot je "smrt", "usmrtitev" ali podobno s strani tožnika, bi moral te navedbe izrecno preveriti in raziskati, v čem naj bi se navedbe razlikovale od prejšnjih navedb, saj gre, kar je poudarjeno ponovno, za grožnjo s smrtjo (kar namerna poškodba avtomobila, ki je nevarna stvar, nedvomno je), kar pa je prav tako razlog za upravičenost vsaj do statusa subsidiarne zaščite - če bi bil postopek za vsebinsko presojo dopuščen. Tožnik poudarja, da je individualno utemeljeval in navajal relevantna dejstva in celo navedel dokaze, ki pa jih upravni organ nepravilno ni upošteval. V skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča meni, da je pravilno in utemeljeno vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem je predlagal nove dokaze oziroma navedel nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, torej take, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

7.Tožnik je v vlogi še navedel, da je bil osebno žrtev nasilja na podlagi narodnosti, o čemer je izpovedal na osebnem razgovoru. Da je povedal, da so se razmere v državi izvora še dodatno poslabšale, da gre za načrtno in tarčno nasilje nad prebivalci na podlagi narodnosti, da se je stanje po vložitvi tožbe še dodatno poslabšalo in zaostrilo, kar je splošno znano dejstvo. Tožnik je pripadnik manjšine (1,5% Srbov) in kor tak žrtev nasilja, policija jim ne nudi zaščite, še več pripadniki policije vdirajo v pošte, urade in jih zapirajo. Tudi Republika Slovenija sama opozarja na nevarnost poti na Kosovo. Oboroženi spopadi so vsakodnevni dogodki. Na avto srbskega pripadnika so 26. 1. 2025 vrgli eksplozivno sredstvo, da je popolnoma zgorel. Dogaja se načrtna albanizacija in tožnik je življenjsko ogrožen. Stanje je obsodila tudi mednarodna skupnost. Režim A. A. je 15. 1. 2025 izvedel še dodatno potezo in zaprl in napadel srbske institucije (pošte, urade), kolikor jih je še delovalo. Gre za načrtno in usklajeno iztrebljanje Srbov na vse načine. Februarja 2024 je A. A. ukinil srbsko valuto, o čemer je izpovedal na osebnem razgovoru tožnik. Tožnikovo stisko povečuje dejstvo, da je sam in zato še bolj ranljiv in izpostavljen. Z odrekanjem mednarodne zaščite so kršene njegove pravice, določene v 3. členu EKČP in se sklicuje na zadevo Hida proti Danski (199). Zaradi bližajočih se volitev, je stanje dodatno nevzdržno, kar so nova dejstva, ki so splošno znana, javno dostopna in zato ne terjajo posebnega dokazovanja.

8.Tožnik je na naroku še navedel, da se zadeve na Kosovu dodatno še zaostrujejo z napadi pripadnike manjšin, predvsem Srbov, kar je deloma tudi posledica prihajajočih volitev. Tako so v vlogi povzeti tudi posamezni dogodki in reakcija mednarodne skupnosti. Gre za splošno znana in javno dostopna dejstva. Poleg navedenega v tožbi, tožnik dodatno izpostavlja še sodno prakso ESČP, iz katere izhaja, da je vrnitev tožnika na Kosovo podvržena utemeljenemu tveganju mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s strani samooklicane vlade oz. neizvajanja državnih pristojnosti zakonite vlade.

Povzetek navedb toženke

9.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

10.Toženka ponavlja svojo ugotovitev, da tožnik Zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je podal pri prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 23. 6. 2017 in da ni navedel nobenih dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe. Toženka ne more sprejeti za novo dejstvo oziroma okoliščino, ki bi bistveno povečala verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, dogodkov, ki jih je tožnik doživel: da Republiki Srbiji ni v interesu, da bi Srbe, ki živijo na Kosovem preseljevala; da je bila denarna valuta ukinjena in ne poteka plačilni promet; poškodovanje tožnikovega avtomobila, nevšečnosti, ki jih je tožnik doživel pri registraciji avtomobila, nedelovanje sodišč), ki jih izpostavlja pooblaščenka tožeče stranke. Ponavlja, da je tožnik v Zahtevku potrdil, da so razlogi, ki jih v Zahtevku uveljavlja tožnik isti, kakor v predhodnem postopku, saj je sam dejal, da ne obstajajo nova dejstva, niti novi dokazi (zahtevek 11. 11. 2024, zadnji odstavek, stran 4). Toženka vztraja, da tožnik ni navedel nobenih spremenjenih, novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, kljub opozorilu, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogla predložiti. Kljub izrecnemu pozivu, da navede, kako so se spremenile okoliščine od končanja predhodnega postopka do vložitve zahtevka za ponovno prošnjo, je tožnik navedel, da nima novih dokazov oziroma dejstev. Glede na to, da iz izjav tožnika izhaja, da Zahtevka ni oprl na nova dejstva, da ni navedel objektivnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prvem postopku, toženka ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1 in je njeno vlogo zavrgla.

11.Toženka je na naroku navedla, da je tožnik vse že navajal v svoji prošnji za mednarodno zaščito, o kateri je bilo odločeno tudi s strani sodišča. V Zahtevku je pojasnil, da se mu osebno, od izdaje odločbe do sedaj, ni nič zgodilo, razen izolacije in nezmožnosti potovanj ter nezmožnosti eksistencialnega preživetja in poslovnega delovanja. Dodaja, da ima tožnik tako državljanstvo Kosova kot tudi državljanstvo Republike Srbije, kjer je tudi živel.

O sodni presoji

12.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, vpogledalo v dokazne predloge tožnika pod točko IV. vloge, prejete na naroku 30. 1. 2025 in štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-569/2017 ter tožnika zaslišalo.

Tožba je utemeljena.

13.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.

14.Toženka je zavrgla Zahtevek po ugotovitvi, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1).

15.Ni sporno, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena (leta 2017) in ni sporno, da je tožnik vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (leta 2024). Ni sporno niti, da je tožnik v Zahtevku navedel: da je državljan Republike Srbije in državljan Republike Kosovo; da so mu v Republiki Kosovo izdali potni list, ki ni veljaven nikjer po svetu; da oblast v Republiki Kosovo ni sprejela nobenih ukrepov za zaščito nealbanskega prebivalstva; da je bil plačilni promet z dinarji ukinjen; da ima v Republiki Srbiji v lasti nekaj zemlje; da so mu uradniki dejali, da zgolj na podlagi lastništva zemlje ne more dobiti naslova bivališča; da je v Republiki Srbiji želel pridobiti status begunca, vendar pa mu nihče ni povedal, na kakšen način lahko pridobi status begunca; da ima v Mitroviči tudi tri stanovanja, ki se nahajajo v severnem delu Mitroviče, kjer biva izključno srbsko prebivalstvo, ki ga varujejo sile Združenih narodov; da jim je kosovska Vlada odvzela pravico do upravljanja osebnega premoženja in državnih objektov; da mesto kot industrijski center ne deluje več; da je ekonomska pomoč, ki je prihajala iz Srbije, onemogočena; da so bile ukinjene registrske tablice z oznako KM; da je imel tožnik v Republiki Kosovo težave z registracijo avtomobila; da vozila kljub temu, da je bilo registrirano, ni smel voziti (vse navedeno v Zahtevku). Ni sporno, da je tožnik v osebnem razgovoru povedal: da se mu od izdaje odločbe do prvega zahtevka osebno ni zgodilo nič, razen izolacije, nezmožnosti potovanj, nemožnosti preživetja in nemožnost poslovnega delovanja; da je v zvezi z novimi dejstvi oziroma dokazi tožnik povedal, da je na avtomobilu opazil, da mu je nekdo zarezal v cev, da se je komaj izognil nesreči, da ima to cev doma kot dokazilo in, da ima veliko detajlov, a o teh detajlih ne bi govoril.

16.Toženka je Zahtevek zavrgla, ker je ugotovila, da tožnik Zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, s katerimi je utemeljeval že svojo predhodno prošnjo za mednarodno zaščito; da je razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in sicer nevšečnosti, ki jih je doživel na Kosovem, kot so izolacija, nemožnosti preživetja in nemožnost poslovnega delovanj, uveljavljal že v postopku s prošnjo za mednarodno zaščito. Izpostavila je, da je tožnik sam dejal, da ne obstajajo nova dejstva niti novi dokazi. V zvezi s tem sodišče opozarja, da ni pravilno stališče toženke, kot ga je mogoče smiselno povzeti, da zato, ker je tožnik rekel, da ne obstajajo nova dejstva niti novi dokazi, pogoji za vložitev ponovne prošnje iz 64. člena ZMZ-1, niso podani. Toženka je namreč tista, ki mora odločiti ali so navedbe in dokazi tožnika novi, v smislu določbe prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 (dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite), ki opravičujejo vložitev ponovne prošnje. Pri tej oceni mora toženka upoštevati vse navedbe in dokazne predloge prosilca in z upoštevanjem vseh temeljnih načel upravnega postopka odločiti, ali so navedbe in dokazi taki, da gre za nove dokaze ali nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Obrazložitev toženke, ki se izolirano opira na izjavo tožnika, da ne obstajajo nova dejstva in dokazi, upoštevajoč predvsem (ostale) navedbe tožnika in vsebino Zahtevka, sodišča ne prepriča. Ni namreč pomembno, kako stranka oziroma prosilec opredeli neko dejstvo (kot novo v smislu 64. člena ZMZ-1 ali ne), ker je, kot že navedeno, toženka tista, ki mora odločiti ali so dejstva in dokazi taki, da izpolnjuje pogoje 64. člena ZMZ-1, ne glede na subjektivni odnos prosilca do teh dejstev (ali jih šteje kot nova ali ne). Izjava tožnika, da ne gre za novo dejstva in nove dokaze, upoštevajoč ostale navedbe tožnika (v Zahtevku in osebnem razgovoru), torej ne more biti izključni argument toženke, da ne gre za nova dejstva in dokaze v smislu 64 člena ZMZ-1, upoštevajoč predvsem razloge, ki jih tožnik navaja za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito.

17.Utemeljen je tožbeni ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik utemeljeno ugovarja, da v obrazložitvi ni navedenih razlogov, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Toženka se namreč ni opredelila do večih in za odločitev bistvenih navedb tožnika. Toženka se ni opredelila do zatrjevanih poškodb tožnikovega avtomobila (prerezana cev, zaradi katere bi skoraj umrl), kar kot razlog za vložitev ponovne prošnje navaja tožnik. Odločbe se ne da preizkusiti niti v delu, ki se nanaša na ostale navedbe tožnika v upravnem postopku: da je državljan Republike Srbije in državljan Republike Kosovo; da so mu v Republiki Kosovo izdali potni list, ki ni veljaven nikjer po svetu; da oblast v Republiki Kosovo ni sprejela nobenih ukrepov za zaščito nealbanskega prebivalstva; da je bil plačilni promet z dinarji ukinjen; da ima v Republiki Srbiji v lasti nekaj zemlje; da so mu uradniki dejali, da zgolj na podlagi lastništva zemlje ne more dobiti naslova bivališča; da je v Republiki Srbiji želel pridobiti status begunca, vendar pa mu nihče ni povedal, na kakšen način lahko pridobi status begunca; da ima v Mitroviči tudi tri stanovanja, ki se nahajajo v severnem delu Mitroviče, kjer biva izključno srbsko prebivalstvo, ki ga varujejo sile Združenih narodov; da jim je kosovska Vlada odvzela pravico do upravljanja osebnega premoženja in državnih objektov; da mesto kot industrijski center ne deluje več; da je ekonomska pomoč, ki je prihajala iz Srbije, onemogočena; da so bile ukinjene registrske tablice z oznako KM; da je imel tožnik v Republiki Kosovo težave z registracijo avtomobila; da vozila kljub temu, da je bilo registrirano, ni smel voziti. Upoštevajoč navedbo tožnika, da je razlog za vložitev Zahtevka (tudi) prepoved srbske valute in splošno znano dejstvo, da se je to zgodilo leta 2024, upoštevajoč, da je tožnik vložil prošnjo 2017, da je Zahtevek vložil leta 2024, se ne da preizkusiti niti obrazložitve toženke v delu, da "se vse tožnikove izjave nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred vložitvijo prošnje za priznanje mednarodne zaščite (leta 2017) in da ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve (ni sporno, da je pravnomočna 21. 8. 2017)". Splošno znano dejstvo je tudi, da je prišlo v času od leta 2017 do 2024 do političnih sprememb na Kosovu (ukinitev valute, dvojno državljanstvo, izločitev manjšine), na kar vse se je skliceval tožnik v upravnem postopku. Ker se tudi do teh navedb tožnika toženka ni opredelila, je utemeljen tožbeni razlog kršitve pravil postopka tudi v tem delu, saj se sklepa ne da preizkusiti.

18.Toženka se je opredelila le do tožnikovih navedb o izolaciji, nemožnosti preživetja in nemožnosti poslovnega delovanja, ki jih je po oceni toženke, uveljavljal že v postopku s prošnjo za mednarodno zaščito. Do ostalih navedb tožnika v Zahtevku in na osebnem razgovoru pa se toženka ni opredelila, zato je ta tožbeni ugovor utemeljen. Absolutno bistvene kršitve pravil postopka pa toženka ne more odpraviti z nasprotovanjem slednjim v upravnem sporu. Zato ni upoštevna opredelitev toženke, da navedb, ne more sprejeti za novo dejstvo oziroma okoliščino, ki bi bistveno povečala verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Do (vseh) bistvenih navedb in dokaznih predlogov tožnika bi se namreč morala toženka opredeliti v izpodbijanem sklepu. Te kršitve postopka toženka ne more odpraviti v upravnem sporu.

19.Sodišče je po ugotovitvi, da je izpodbijani sklep tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijan sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

20.Sodišče še dodaja, da je Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju načela primarnosti prava EU že presodilo, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Sprejelo je stališče, da je skladno z izhodišči Sodišča Evropske unije v zadevi C-585/16 treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu. Toženka bo morala v ponovnem postopku opraviti ex nunc presojo in pri tej presoji upoštevati tudi splošno znana dejstva o stanju na Kosovem. Pri tem sodišče dodaja, da je utemeljeno tudi opozorilo tožnika na načelo materialne resnice, ki zavezuje toženko, da mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Tožnikovo izpoved sodišče ocenjuje za verodostojno, prepričljivo, tudi v delu odgovora, da je na sodišču povedal vse (le) zato, ker so ga o tem spraševali. Sodišče ocenjuje tožnikovo izpoved za konsistentno in logično, ki je v večini v skladu s splošno znanimi dejstvi politične situacije v Republiki Kosovo, kar vse bo morala toženka upoštevati v okviru ex nunc presoje, ki jo bo morala opraviti v ponovnem postopku odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka.

-------------------------------

1¹ Odločba MNZ št. 2142-569/20173/4 (1312-05).

2² Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

3³ Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

4⁴ Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.

5⁵ Toženka prereka navedbe: da Republiki Srbiji ni v interesu, da bi Srbe, ki živijo na Kosovem preseljevala; da je bila denarna valuta ukinjena; da ne poteka plačilni promet; poškodovanje tožnikovega avtomobila; nevšečnosti, ki jih je tožnik doživel pri registraciji avtomobila, nedelovanje sodišč.

Tako Vrhovno sodišče RS sklep I Up 86/2018 z dne 3.10.2018, točka 10. obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 65

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/1, 237/1-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.