Jedro

Pri osnovi za izračun odpravnine po 36f. členu ZDR se upošteva tudi nadomestilo plače, ki ga invalid prejema zaradi dela na drugem ustreznem delu po določbah ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici M. T. znesek 1.268.727,21 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2001 do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 198.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 15.165,54 SIT s pp pa je zavrnilo. S sklepom pa je postopek zoper tožnika J. B. ustavilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse stroške postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Tožena stranka se izrecno pritožuje le zoper 1. točko izreka sodbe, v katerem je ugodeno zahtevku tožnice M. T., v preostalem delu pa ne. Niso sporne ugotovitve sodišča o datumu in razlogu prenehanja delovnega razmerja tožnice, saj gre za prenehanje delovnega razmerja zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave, sporno pa je razlogovanje sodišča prve stopnje o pravni podlagi za priznanje odpravnine. Po mnenju tožene stranke bi morala biti pravna podlaga za odločanje o teh zahtevkih Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Ta v 160. členu res določa, da se kot stroški stečajnega postopka izplačajo neizplačane odpravnine, kot so zaposlenim pripadale po predpisih, ki urejajo delovna razmerja, vendar največ v višini, kot je določeno za presežne delavce. Tega določila ni mogoče uporabiti v postopku prisilne poravnave. V določilih od 16. do 71. člena ZPPSL, kjer je urejen postopek prisilne poravnave, ni nikjer določen postopek za primer izplačila odpravnin v postopku prisilne poravnave. V 71. členu ZPPSL je sicer določena uporaba pravil o stečaju, vendar gre le za smiselno uporabo določb dela zakona o stečajnem postopku, če ni v poglavju o prisilni poravnavi določeno drugače. 160. člena ZPPSL pa ni mogoče uporabiti smiselno v postopku prisilne poravnave, saj gre za čisto drugačen način vodenja postopka. Tako po mnenju tožene stranke postopek izplačil odpravnin v ZPPSL ni določen in se ni mogoče sklicevati na smiselno uporabo 160. člena ZPPSL.

Poleg tega se tožena stranka podrejeno pritožuje tudi na samo višino zahtevka, saj je sodišče upoštevalo ne samo njeno plačo, pač pa tudi nadomestilo, ki ga je prejemala od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za primer invalidnosti. 36f. člen ZDR namreč izrecno ne predpisuje, da se upošteva v osnovo za ugotovitev višine odpravnine tudi kakršnokoli nadomestilo, izplačano s strani druge osebe ali organizacije. Zato tožnici teh zneskov ni mogoče upoštevati v osnovo. Navedeno določilo namreč izrecno v tretjem odstavku določa, da se izplača odpravnina v višini najmanj polovice povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih pri delodajalcu. Zato bi sodišče moralo upoštevati le plačo, ki jo je tožnici izplačala tožena stranka v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja kot izhaja tudi iz obračuna, ki ga je posredovala tožena stranka. Tako bi bila tožnica upravičena največ do 826.067,70 SIT, kot to tožena stranka navaja že v odgovoru na tožbo in predloženem obračunu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene take kršitve pravil postopka, je pa tudi ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sklicevanje tožene stranke na Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99) je pravno povsem zgrešeno. ZPPSL v 2. odst. 8. člena določa, da imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi sklepov o začetku stečajnega postopka oziroma na podlagi potrjene prisilne poravnave, poleg pravic po tem zakonu tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. Zato ni mogoče sprejeti stališča pritožnice, da bi lahko le ZPPSL uredil obveznosti delodajalcev do teh delavcev. ZPPSL delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja oziroma prisilne poravnave, pravice do odpravnine ne daje. Tudi novela ZPPSL, sprejeta leta 1997 (Ur.l. RS št. 39/97), tem delavcem ni dala pravne podlage za uveljavljanje nikakršnih novih pravic zaradi prenehanja delovnega razmerja, ampak je odpravnine uvrstila le med terjatve, ki se poravnajo prednostno kot stroški stečajnega postopka po 4. točki 2. odst. 160. člena ZPPSL. Vendar se kot stroški stečajnega postopka poravnavajo le tiste odpravnine, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka oziroma pred začetkom prisilne poravnave pri delodajalcu in to zato, ker je delavcem prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega presežka po 36e. členu ZDR. Šele določba 1. odst. 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (ZJSRS - Ur.l. RS št. 53/99), ki je bila sprejeta prav zato, da se vzpostavi pravna podlaga, ki bo delavcem, ki izgubijo delo zaradi insolventnosti delodajalca, zagotavljala pravico do odpravnine, pomeni dejansko spremembo položaja delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti. S citirano določbo 19. člena novele ZJSRS so delavci, ki jim je po 3.7.1999 (ko je novela začela veljati) prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, pridobili pravico do odpravnine, ki po 3. odst. 36f. člena ZDR pripada trajno presežnim delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje. Do uveljavitve citirane novele pa ti delavci pravice do odpravnine niso imeli in so bili v slabšem položaju kot delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo kot trajnim presežkom. Ta pravica je bila priznana šele z navedeno novelo za prehodno obdobje do uveljavitve novega ZDR. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo pri višini odpravnine nadomestilo, ki ga je tožnica prejela od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za primer invalidnosti, ni utemeljena. Osnova za izračun odpravnine po 36f. členu ZDR je delavčeva plača, ki jo je dobil v času pred začetkom teka odpovednega roka. Nadomestilo plače, ki ga invalid prejema zaradi dela na drugem ustreznem delu po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur.l. RS št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), se upošteva pri osnovi za izračun odpravnine skupaj s plačo, čeprav sredstva za nadomestilo zagotavlja zavod iz sredstev socialnega zavarovanja. Organizacijo in delodajalca bremenijo le sredstva za zagotavljanje nadomestil iz prve in druge alinee 94. člena ZPIZ. Nadomestilo invalidu nadomešča razliko v plači, ki bi jo delavec prejemal, če ne bi bil invalid. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbe (1. odst. 165. člena ZPP).