Jedro

V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.

Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavi ter tožba zavrže.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi njeno prijavo (I. točka izreka). Razveljavilo je sklep 2. redne seje Programskega sveta toženca z dne 17. 3. 2022, pod točko 4-4, ki se glasi: "Programski svet toženca na podlagi poročila Volilne komisije ugotavlja, da je bil z večino glasov vseh članov Programskega sveta za generalnega direktorja izvoljen stranski intervenient. Na mesto generalnega direktorja toženca se imenuje stranski intervenient. Mandat traja štiri leta in prične teči z dnem 18. 3. 2022" (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica in toženec krijeta sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka sodbe se pritožuje stranski intervenient zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi bilo treba v izpodbijanem delu tožbo zavreči. Tožnica nima več interesa za razveljavitev sklepa o izbiri in imenovanju generalnega direktorja toženca, saj z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Ur. l. RS, št. 163/2022) tega delovnega mesta ni več. Stranskemu intervenientu je že na podlagi citiranega zakona prenehal mandat generalnega direktorja. Izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni razvidno, kakšno varstvo naj bi sodišče nudilo tožnici, hkrati pa je poseglo v pravice stranskega intervenienta. Podredno pritožba predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da presoje o (ne)pravočasnosti tožničine prijave na razpis sodišče ne bi smelo opreti na 68. člen ZUP, temveč na 35. člen ZZ, ki ne izključuje prejemne teorije in določa, da izvajalec razpisa določi rok prijave.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je s tožnico sklenil izvensodno poravnavo in je nato umaknil pritožbo zoper sodno odločbo, tožnica pa je ni vložila. Očitno je, da sta se tožnica in toženec strinjala s pravilnostjo prvostopenjske sodne odločbe in končala predmetni spor. To ne more biti v nasprotju z moralo in poštenjem in ne predstavlja kršitve procesnih pravic toženca. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

6.Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zaradi katerih je v II. točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku. Ali je takšna odločitev pravilna, pa je stvar presoje pravilne uporabe materialnega oziroma procesnega prava.

7.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da se je tožnica prijavila na razpis z dne 28. 2. 2022 za delovno mesto generalnega direktorja toženca. Na podlagi tega razpisa je programski svet toženca na mesto generalnega direktorja imenoval stranskega intervenienta, in sicer s sklepom, katerega vsebina izhaja iz povzete II. točke izreka prvostopenjske sodbe.

8.Tožnica je vložila tožbo na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadaljnji), ki določa, da ima prijavljen kandidat pravico v petnajstih dneh od prejema obvestila o izbiri zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata. Kot ključno kršitev je zatrjevala, da je razpisna komisija njeno prijavo na razpis nepravilno štela za prepozno.

9.V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen).1 Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.

10.Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

11.Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Toženčev odgovor na pritožbo v ničemer ne vpliva na drugačno presojo spora. V odgovoru se toženec sklicuje na sklenitev sodne poravnave, kar je protispisna trditev. Nadalje se sklicuje na izvensodno poravnavo, ki je niti ne predloži niti ne citira določno njenih pogodbenih določil. Tudi sicer je ključno, kar je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sklepu Pdp 164/2024, s katerim je dopustilo stransko intervencijo na strani toženca: A. A. je kot sosporniški intervenient lahko opravljal vsa procesna dejanja (tudi v nasprotju s strankinimi), torej je lahko vložil tudi obravnavano pritožbo.

13.Ker je stranski intervenient s pritožbo uspel, toženec krije sam stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Iz podatkov AJPES izhaja, da je stranski intervenient nastopal v tej vlogi do 3. 8. 2023.