Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo vzročno zvezo med kršitvijo pogodbene obveznosti toženke po 1. in 2. odstavku 857. člena OZ in nastalo škodo. Pravilno je poudarilo, da vzrok za škodni dogodek ne izhaja iz dogovora o dokumentarnem akreditivu, kjer gre za samostojno in abstraktno razmerje med akreditivno banko in tožnico, pač pa iz nepredložitve v akreditivu navedenega dokumenta. Iz zavrnitve izplačila akreditiva z dne 24. 09. 2002 namreč jasno izhaja, da je bilo izplačilo zavrnjeno zaradi neustrezne predložitve fitosanitarnega certifikata, pridobitev katerega pa je bila dolžna po izrecnem dogovoru priskrbeti toženka kot špediter.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 1. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5.366,16 EUR do 29. 04. 2005 in za znesek 22.746,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2005 do plačila, ter v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 1.051,54 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude plačila pa po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izreka.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 725,21 EUR v 15 dneh, v primeru zamude plačila pa po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 64.066,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v znesku 4.966,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati pa je zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na tek procesnih obresti pred vložitvijo tožbe.

Zoper izpodbijano sodbo v obsodilnem delu se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, izpodbijano sodbo pa potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: Toženka je kot špediter sodelovala pri tožničinem poslu prodaje lesa nemškemu kupcu T. G.. Kupec je v zavarovanje plačila odprl nepreklicni dokumentarni akreditiv, v katerem je bila vnovčitev med drugim pogojena tudi s predložitvijo fitosanitarnega certifikata inšpekcijskega organa Republike Slovenije, s čimer je bila toženka seznanjena. Njena izrecno dogovorjena pogodbena obveznost pa je bila priskrbeti ta certifikat. Le-tega pa toženka ni pridobila, saj ga zaradi spremenjenih predpisov, ki so v tistem času stopili v veljavo inšpekcijskemu organu Republike Slovenije ni bilo več potrebno izdajati. O tej okoliščini toženka tožnice ni obvestila, niti ni zahtevala od nje novih navodil, pač pa ji je nasprotno zagotovila, da bo certifikat pridobila. Na podlagi toženkinega zagotovila ji je tožnica dala nalog za odpremo blaga tujemu kupcu.

Akreditivna banka je tožnici zaradi nepredložitve fitosanitarnega certifikata črpanje izplačila po akreditivu zavrnila. Tožnica je nato vložila tožbo zoper kupca lesa in z njim sklenila sodno poravnavo z obročnim plačevanjem. Še pred plačilom vseh obrokov pa se je nad kupcem začel stečajni postopek, v katerem tožnica ni prišla do poplačila preostalega dela svoje terjatve.

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da ji je toženka zaradi nepravilne izpolnitve zgoraj navedenega špedijskega posla posledično onemogočila, da bi prišla do celotnega plačila prodanega blaga kupcu z vnovčitvijo dokumentarnega akreditiva. Zato je od toženke vtoževala iz naslova neplačane kupnine škodo v višini 35.962,85 EUR, zamudne obresti v znesku 22.746,11 EUR in stroške odvetniškega zastopanja v Nemčiji v višini 5.366,16 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka kršila pogodbeno obveznost ravnati se po navodilih naročnika (1. in 2. odstavek 857. člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje zaključke o tem. Toženka pa zgolj s pritožbenim ponavljanjem svojih stališč, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, pravilnih razlogov sodišča prve stopnje ni uspela izpodbiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo vzročno zvezo med kršitvijo pogodbene obveznosti toženke po 1. in 2. odstavku 857. člena OZ in nastalo škodo. Pravilno je poudarilo, da vzrok za škodni dogodek ne izhaja iz dogovora o dokumentarnem akreditivu, kjer gre za samostojno in abstraktno razmerje med akreditivno banko in tožnico, pač pa iz nepredložitve v akreditivu navedenega dokumenta (priloga A56). Iz zavrnitve izplačila akreditiva z dne 24. 09. 2002 (priloga 13) namreč jasno izhaja, da je bilo izplačilo zavrnjeno zaradi neustrezne predložitve fitosanitarnega certifikata. Ta je bil nepopoln in predložen zgolj v enem originalu in dveh kopijah, saj treh originalnih popolnih listin tožnici v skladu s pogodbenim dogovorom toženka ni priskrbela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je toženka s svojim protipogodbenim ravnanjem onemogočila tožnici, da bi vnovčila dokumentarni akreditiv, ki si ga je v zavarovanje terjatve iz naslova kupnine lesa priskrbela od kupca. Zato drugačne pritožbene trditve ne držijo.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da škoda, ki jo vtožuje tožnica, ni posledica stečaja kupca, kot zatrjuje pritožba, pač pa posledica neprofesionalnega in protipravnega ravnanja toženke, ki ni upoštevala navodil tožnice, torej tožnice ni obvestila o nezmožnosti pridobitve fitosanitarnega spričevala oziroma ga zanjo ni pridobila, tako da ta ni mogla priti do poplačila iz dokumentarnega akreditiva. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da če do te kršitve dogovorjenih obveznosti s strani toženke ne bi prišlo, bi tožnica za dobavljen les prejela plačilo iz dokumentarnega akreditiva oziroma toženki ne bi dala naloga za odpremo blaga in ji škoda ne bi nastala. Zato je tudi pravilno stališče, da toženkina obveznost iz naslova odškodnine ni prenehala zaradi stečaja kupca. Drugačne pritožbene trditve so zmotne, kakor tudi pritožbene trditve da vzročna zveza med protipogodbenim ravnanjem toženke in nastalo škodo ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da vsa nadaljnja ravnanja tožnice, torej tožba zoper nemškega kupca in sklenitev sodne poravnave, s tem pa zgolj delno plačilo kupnine in nastali odvetniški stroški, pomenijo zgolj aktivnosti tožnice v smeri zmanjševanja škode (4. odstavek 243. člena OZ), ki je nastala že z dnem odpreme blaga kupcu oziroma potekom veljavnosti dokumentarnega akreditiva – z dnem, ko bi tožnica še lahko dobila kupnino iz odprtega dokumentarnega akreditiva (1).

Sodišče prve stopnje je višino škode oprlo na obračun tožničinega pregleda poslovanja (A35). Pritožba v tem delu neutemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v ničemer ni opredelilo, zakaj iz tega obračuna izhaja škoda, ki je predmet sodbe. Višino neplačane terjatve in odvetniških stroškov se da preizkusiti tako ob pregledu tega obračuna (ki ni dokaz informativne narave), kot tudi ostalih predloženih dokazov tožnice (A58, sodna poravnava - A52 in račun odvetniških stroškov - A53). Iz trditvene podlage tožnice, ki ji toženka vse do sedaj (vsaj konkretizirano) ni oporekala, izhaja, da je do zneska v višini 35.962,85 EUR prišla tako, da je od zneska 60.962,85 EUR (dogovorjena kupnina oziroma vrednost odpremljenega blaga) odštela pet s strani kupca plačanih obrokov po 5.000,00 EUR (kot dogovorjeno v sodni poravnavi), ki kot že rečeno predstavljajo zmanjšanje škode v korist toženke. Tožnica ni vtoževala odprte oziroma neplačane terjatve, kot skuša prikazati toženka. Tako tožnici kot sodišču prve stopnje ni bilo treba navajati, ali gre v konkretnem primeru za navadno škodo ali izgubljeni dobiček. Bistveno je, da je tožnica svojo škodo (posredno) konkretizirala. Tako tudi ni pomembno, ali je tožnica predmetno blago oziroma les dejansko plačala prodajalcu iz BIH oziroma kdaj ga je plačala. Tožnici je po krivdi toženke namreč nastala škoda v obliki izgube njenega blaga, ki je bilo v trenutku škodnega dogodka vredno toliko, kot je znašala kupnina, ki bi jo tožnica ob pravilnem izpolnjevanju dolžnosti toženke za to blago dobila. Tožnici je delno uspelo zmanjšati to škodo, preostanek neplačane kupnine in s tem povezani odvetniški stroški pa še vedno predstavljajo odškodninsko terjatev do toženke, kar izhaja tudi iz že omenjenega obračuna.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na zahtevek kapitaliziranih zamudnih obresti in zamudnih obresti od odvetniških stroškov. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Sodišče prve stopnje je vezalo čas nastanka škode na dan 26. 09. 2002, ko je veljavnost dokumentarnega akreditiva potekla.

Če rok ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odstavek 299. člena OZ). Ker je toženka za (nastanek in) višino škode izvedela šele z dopisom tožnice z dne 20. 04. 2005, tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti tako od zneska 35.962,85 EUR kot od zneska 5.366,16 EUR šele od 30. 04. 2005 dalje (priloga A45). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5.366,16 EUR do 29. 04. 2005 in za znesek 22.746,11 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, ki predstavlja obračunane zamudne obresti do vložitve tožbe od glavnice 35.962,85 EUR (358. člena ZPP).

Pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o odmerjenih pravdnih stroških, ni upoštevna. V kolikor je toženka štela, da pravdni stroški niso pravilno odmerjeni, bi lahko vpogledala v spis (150. člen ZPP), kjer je na list. št. 51 in 93 razvidna natančna odmera pravdnih stroškov tožnice s strani sodišča prve stopnje, ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišču prve stopnje tega ni treba navajati v sami sodbi.

V skladu s 2. odstavkom 165. člena v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o vseh stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške obeh pravdnih strank in se na tako odmerjene pravdne stroške sklicuje. Zato je odločilo, da gredo tožnici pravdni stroški v višini 4.966,85 EUR, toženki pa 6.062,20 EUR pravdnih stroškov (list. št. 52, 68 in 93).Tožnica je uspela s 64,5 % (3.203,62 EUR), toženka pa s 35,5 % (2.152,08 EUR). Po medsebojnem pobotanju je toženka tožnici dolžna plačati še 1.051,54 EUR.

Toženka je s pritožbo delno uspela zato ji mora tožnica povrniti pritožbene stroške v sorazmerju z njenim uspehom (35,5 %). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo stroške za sestavo pritožbe po odvetniški tarifi 1375 točk in za materialne stroške 7,5 točk oboje povečano za 20% DDV, kakor tudi stroške za sodno takso 1.281,33 EUR. Sorazmeren del stroškov v višini 725,21 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki. Hkrati je odločilo, da mora nositi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, s trditvami v njem ni pripomogla k razjasnitvi stvari (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Sodba VS RS, opr. št. III Ips 92/2006 z dne 26. 04. 2007.