Jedro

Leta 1987 je Temeljno sodišče na predlog tožnika razglasilo zapustnika F. M. za mrtvega in kot dan smrti določilo 4.4.1945. Na podlagi sklepa o razglasitvi za mrtvega je zapuščinsko sodišče opravilo zapuščinski postopek in v sklepu o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino sodi tudi sporna nepremičnina. Ker dedičev ni bilo, je sodišče sklenilo, da postane sporna parcela družbena lastnina. Če pa bi dediči bili, bi tožnik v zapuščinskem postopku lahko navedel, da je nepremičnino pridobil na podlagi pravnega posla od zapustnika, in potem uspešno uveljavljal pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (ker kupoprodajna pogodba, ki je bila sklenjena l.1929 v zemljiški knjigi ni bila izvedena, posest pa je bila pravična, poštena in pristna). Proti tožniku tako, v času izdaje sklepa o dedovanju, noben zapustnikov dedič ne bi več imel lastninskega zahtevka.

Sporno zemljišče je postalo družbena lastnina na podlagi sklepa o dedovanju iz leta 1987 in ne na podlagi zakona. Zato tožnik ne more biti nasproti družbeni lastnini v slabšem položaju, kakor bi bil nasproti zapustnikovemu dediču ali celo samemu zapustniku. Torej ni mogoče šteti, da po 4.4.1945 tožnikov posestni prednik ni mogel priposestvovati spornega zemljišča zaradi prepovedi priposestvovanja družbene lastnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik parc. št..., ki je vpisana pri vl. št... k.o... ter je tožena stranka dolžna za navedeno parcelo izdati tožniku za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri navedenem vložku vknjižil kot lastnik. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njegove pravdne stroške. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožena stranka pritožila in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi kršitve 13.točke 2.odstavka 354.člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem povezane zmotne uporabe prava. Tožena stranka predlaga naj revizijsko sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Revizija je bila na podlagi 390.čl. ZPP vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej na podlagi 386. čl. ZPP po uradni dolžnosti preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. čl.ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožena stranka v reviziji navaja, da ima notarski zapis kupne pogodbe z enakim datumom (v nadaljevanju drugi notarski zapis), kot ga ima notarski zapis, na katerega sta se oprli sodišči prve in druge stopnje pri odločanju (v nadaljevanju prvi notarski zapis), vendar se drugi notarski zapis po vsebini razlikuje od prvega. Drugi notarski zapis predstavlja nov dokaz. Po 387. členu ZPP lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožena stranka v reviziji sicer uveljavlja kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki med drugim določa, da je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri odločanju opirali na prvi notarski zapis. Drugi notarski zapis je tožena stranka predložila šele v reviziji. Zato se na ta dokaz nikakor ne more nanašati očitana kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč gre za prikrit očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je tako pri presoji, ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP oziroma napačno uporabili materialno pravo, upoštevalo prvi notarski zapis, ki je bil tudi podlaga za odločanje obeh sodišč. Pri tem je revizijsko sodišče ugotovilo, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka, opredeljena v 13. točki 2. odstavka 354. čl. ZPP, ni podana.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je zapustnik M. F. leta 1929 s kupno pogodbo prodal kupcu Z. J. tudi parcelo, na kateri tožnik uveljavlja lastninsko pravico. Lastninska pravica kupca Z. J. na sporni parceli ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Celotno premoženje J. Z. je podedovala njegova žena Z. T., ki je sporno parcelo leta 1959 prodala tožnikovemu očetu.

Kupec Z. J. je s kupno pogodbo pridobil le zahtevek na izročitev stvari (pravico do stvari), ne pa še lastninske pravice. Za derivativno pridobitev lastninske pravice je bil poleg pravnega naslova potreben še pridobitni način in lastninska pravica posameznika. Nastanek in pravne učinke stvarnopravnih razmerij, ki so nastali do leta 1980, ko je začel veljati Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je treba presojati po tedaj veljavnih pravilih stvarnega prava. Tako je treba uporabiti 431 paragraf Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki je določal, da se lastninska pravica na nepremičninah pridobi z izročitvijo, ta pa se opravi z vknjižbo v javne knjige. V našem primeru lastništvo na sporni parceli ni bila vpisano v zemljiško knjigo in tako ni bil izvršen predpisani pridobitni način. Če kateri od pogojev za pridobitev lastninske pravice ni podan, je mogoče pridobiti lastninsko pravico s priposestvovanjem.

Zapustnik M. je sporno parcelo kupcu Z. prepustil v posest in kupec je posest na parceli dejansko izvrševal. Ta posest je bila pravična, poštena in pristna, torej so bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, kot jih je določal paragraf 1460 ODZ. Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da je priposestvovalna doba znašala 20 let (stališče Zveznega Vrhovnega sodišča SFRJ iz leta 1960) in je pričela teči leta 1929, ko je začel kupec posest na parceli dejansko izvrševati.

Leta 1987 je Temeljno sodišče na predlog tožnika razglasilo zapustnika F. M. za mrtvega in kot dan smrti določilo 4.4.1945. Na podlagi sklepa o razglasitvi za mrtvega je zapuščinsko sodišče opravilo zapuščinski postopek in v sklepu o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino sodi tudi sporna nepremičnina. Ker dedičev ni bilo, je sodišče sklenilo, da postane sporna parcela družbena lastnina. Če pa bi dediči bili, bi tožnik v zapuščinskem postopku lahko navedel, da je nepremičnino pridobil na podlagi pravnega posla od zapustnika, in potem uspešno uveljavljal pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (ker kot je že bilo navedeno, pogodba v zemljiški knjigi ni bila izvedena, posest pa je bila pravična, poštena in pristna). Proti tožniku tako, v času izdaje sklepa o dedovanju, noben zapustnikov dedič ne bi več imel lastninskega zahtevka.

Sporno zemljišče je postalo družbena lastnina na podlagi sklepa o dedovanju iz leta 1987 in ne na podlagi zakona. Zato tožnik ne more biti nasproti družbeni lastnini v slabšem položaju, kakor bi bil nasproti zapustnikovemu dediču ali celo samemu zapustniku. Torej ni mogoče šteti, da po 4.4.1945 tožnikov posestni prednik ni mogel priposestvovati spornega zemljišča zaradi prepovedi priposestvovanja družbene lastnine.

Tožnik je kot stranka sodeloval v zapuščinskem postopku, ker je zahteval izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja. Stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, veže pravnomočni sklep o dedovanju samo tedaj, če je njihova pravica dednopravne narave. Če pa njihova pravica izvira iz kakšnega drugega premoženjskega razmerja, ki je nastalo za časa življenja zapustnika, jo lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavljajo v pravdi. Tako je stališče zlasti v sodni praksi novejšega datuma (Zupančič, Dedno pravo, 1991, str.203). To stališče jasno kaže, da pridobitev lastninske pravice z dedovanjem ni nujno dokončna. Če se izkaže, da neko premoženje sploh ne sodi v zapuščino, ker je na tem premoženju nekdo drug, s pravnim poslom ali priposestvovanjem na primer, pridobil lastninsko pravico, mu je treba zagotoviti pravno varstvo.

Tožnik je pred izdajo sklepa, s katerim je sodišče sporno parcelo izročilo v upravljanje Kmetijsko zemljiški skupnosti, na tej parceli s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico. Sporna parcela torej v zapuščino sploh ni sodila, zato tožnika sklep o dedovanju ne more vezati, prav tako pa tudi ne določba 29. člena ZTLR, po kateri se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revident z revizijo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka.