Jedro

V spornem primeru ni šlo za pridobitev novih pravic na podlagi spremenjene invalidnosti, temveč zgolj za razširitev stvarnih razbremenitev v okviru že priznane pravice do premestitve. Kljub temu, da delodajalec tožnici ni zagotovil drugega dela z dodatnimi razbremenitvami, pa tožnici tožena stranka ne bi smela ustaviti izplačevanja nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II., IV., V. in VI. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 12. 2021. Odločbo iste opravilne številke z dne 4. 10. 2021 pa je odpravilo v delu glede zavrnitve zahteve za razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2018 in navedeno odločbo razveljavilo. Zavrnilo pa je zahtevo za razveljavitev dokončne odločbe z dne 8. 8. 2018 (I., II. In III. točka izreka). Sodišče je nadalje tožnici za čas od 1. 5. 2021 do 31. 12. 2021 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost po odločbi št. ... z dne 30. 7. 2015. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici zapadle zneske nadomestila za invalidnost izplačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (IV. in V. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožnica v postopku uspela v višini 90 % in ji je v tem deležu tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, o katerih bo sodišče odločalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Zavrnilo pa je zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka (VI. in VII. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV., V. in VI. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri tem, ko so bile tožnici s sodbo opr. št. III Ps 121/2015 v okviru III. kategorije invalidnosti priznane nove stvarne razbremenitve ob isti pravici do premestitve na drugo delovno mesto, ki je bila tožnici priznana v predsodnem postopku, za spremenjeno oziroma za drugačno invalidnost. Z navedeno sodbo namreč tožnici niso bile priznane nove pravice zaradi sprememb (poslabšanja) v stanju invalidnosti, temveč je šlo za sodno kontrolo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke, izdane v postopku prve ocene tožničine invalidnosti. V sodnem postopku vodenim pod opr. št. III Ps 121/2015 se je ocenjevalo stanje invalidnosti tožnice do izdaje v tistem postopku izpodbijane dokončne odločbe. V vseh primerih, ko zavarovanci uveljavljajo sodno varstvo zoper odločbe tožene stranke glede ugotavljanja invalidnosti oziroma priznanja pravic na podlagi ugotovljene invalidnosti, sodišče presoja dejansko zdravstveno stanje, ki ga je presodila tudi tožena stranka v predsodnem postopku (torej do datuma izdaje izpodbijane dokončne odločbe). To izhaja tudi iz omenjene sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica je bila z navedeno sodbo razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane ustrezne pravice od istega datuma (to je od 27. 5. 2014 dalje), kot jih je v predsodnem postopku priznala tožena stranka. Ker ne gre za spremenjeno invalidnost, se sodišče prve stopnje posledično neutemeljeno navezuje na sodno prakso glede zagotovitve enake materialne in socialne varnosti zavarovanca v primeru spremenjene invalidnosti v obdobju, ko še niso izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila, ki ustreza spremenjeni invalidnosti. Glede na to, da sodba učinkuje za nazaj, je potrebno vzpostaviti stanje, kot da odpravljenih odločb ne bi bilo. Ker je sodišče ugotovilo potrebo po dodatnih stvarnih razbremenitvah in ob dejstvu, da tožnica ni začela delati v skladu s tako določenimi razbremenitvami, je tožena stranka z odločbo z dne 13. 7. 2018 pravilno odločila, da z dnem pravnomočnosti sodbe tožnici preneha pravica do nadomestila za invalidnost in se izplačevanje le-tega ustavi. Tako sodna praksa kot 3. odstavek 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 , ki je bil sicer uveljavljen šele s 1. 1. 2020 z novelo ZPIZ-2G, izrecno govorita o izplačevanju priznanih invalidskih dajatev v primerih pridobitve novih pravic na podlagi sprememb v stanju invalidnosti. Spremembe v stanju invalidnosti, oziroma poslabšanje invalidnosti pa je bilo pri tožnici ugotovljeno šele v novem postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je bila namreč z 15. 12. 2021 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2022 dalje. Invalidska pokojnina se izplačuje od 30. 1. 2022 dalje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 7. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 10. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za razveljavitev oziroma spremembo dokončnih odločb tožene stranke z dne 13. 7. 2018 in z dne 8. 8. 2018, na podlagi 183. člena ZPIZ-2. 6. Z odločbo št. ... z dne 13. 7. 2018 je bilo odločeno, da tožnici z dnem 10. 5. 2018 preneha pravica do nadomestila za invalidnost, priznana z odločbo z dne 13. 7. 2015. Izplačevanje nadomestila za invalidnost se ustavi s 13. 7. 2018. Z odločbo št. ... z dne 8. 8. 2018 pa je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost, priznano s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. III Ps 121/2015 z dne 20. 12. 2017 in popravnim sklepom istega sodišča z dne 30. 1. 2018, ne odmeri in se ji ne izplačuje.

7. ZPIZ-2 v 183. členu ureja razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe (neprava obnova postopka). V prvem odstavku je določeno, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.

8. V tej zadevi je torej sporno, ali sta bili omenjeni odločbi pravilni in zakoniti oz. ali je prišlo do kršitev, kot so omenjene v prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 in jih je zato potrebno spremeniti oziroma razveljaviti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za razveljavitev odločbe z dne 8. 8. 2018. Ugodilo pa je zahtevku tožnice in odločbo z dne 13. 7. 2018 razveljavilo ter tožnici za čas od 1. 5. 2021 do 31. 12. 2021 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica z dokončno odločbo z dne 22. 12. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 7. 7. 2014 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: brez stalnih prisilnih drž in nefizioloških položajev vratne in ledvene hrbtenice, z dviganjem in premeščanjem bremen le občasno do 5 kg, samo v dnevnih izmenah, s polnim delovnim časom od 27. 5. 2014 dalje. Ker je delodajalec tožnici zagotovil pravico do premestitve, je tožena stranka z odločbo z dne 30. 7. 2015 tožnici priznala pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 6. 2015 dalje in nadomestilo tudi izplačevala.

10. Tožnica je zoper dokončno odločbo, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve, vložila tožbo, s katero je uveljavljala, da se ji prizna tudi časovna razbremenitev, torej da dela v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Sodišče je s sodbo opr. št. III Ps 121/2015 z dne 20. 12. 2017, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 111/2018 z dne 10. 5. 2018, odločbi tožene stranke z dne 22. 12. 2014 in z dne 7. 7. 2014 odpravilo. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez prisilnih drž in nefizioloških položajev vratne in ledvene hrbtenice, z dvigovanjem in premeščanjem bremen le občasno do 5 kg in brez dela na višini, delo naj bo fizično lahko in razgibano, sede, stoje, z malo hoje ter v urejenem klimatsko optimalnem delovnem okolju, brez izpostavitve izrazito neugodnim klimatskih dejavnikom in onesnaževalcem, psihično nezahtevno in brez dela v hrupu, ki presega mejne vrednosti, v polnem delovnem času, od 27. 5. 2014 dalje. Od tega dne dalje ji je priznalo tudi pravico do nadomestila za invalidnost o odmeri katerega bo odločila tožena stranka. Zavrnilo pa je zahtevek, da se tožnici prizna pravica do dela na drugem delu v krajšem delovnem času od polnega po 4 ure dnevno. Delodajalec je sporočil, da tožnici ne more zagotoviti dela z omejitvami, razvidnimi iz sodbe. Tožena stranka je posledično izdala odločbo z dne 13. 7. 2018, s katero je ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost z 13. 7. 2018 ter nato odločbo z dne 8. 8. 2018, s katero je tožnici zavrnila izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bilo tožnici priznano z že navedeno sodbo.

11. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je sodišče ob presoji odločb z dne 22. 12. 2014 in 7. 7. 2014 razširilo stvarne razbremenitve. Šlo naj bi za spremenjeno invalidnost. Kot pravno podlago za svojo odločitev sodišče navaja 126. člen ZPIZ-2. 12. V drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2 je določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.

13. Tožena stranka s tem v zvezi utemeljeno opozarja, da sodba opr. št. III Ps 121/2015 z dne 20. 12. 2017 ni bila izdana zaradi sprememb v stanju invalidnosti, temveč je sodišče v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke presodilo, da so potrebne dodatne stvarne razbremenitve v okviru že priznane pravice do premestitve. Ni pa potrebna časovna razbremenitev, zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je torej odpravilo obe izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 22. 12. 2014 in z dne 7. 7. 2014. Sodišče bi sicer lahko zgolj poseglo v del, ki se nanaša na razbremenitve na delu, vendar pa je zaradi jasnosti v celoti še enkrat odločilo tako o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti, kot tudi o priznanju pravice do premestitve z omejitvami in tudi pravice do nadomestila za invalidnost, in sicer od 27. 5. 2014 dalje. V tem primeru torej ni prišlo do odločitve sodišča zaradi sprememb v stanju invalidnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe utemeljene.

14. Vendar pa je za odločitev v zadevi ključnega pomena, na kar opozarja tudi sodišče prve stopnje, da zaradi nastale situacije, tožnica ne bi smela izgubiti pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost, ki ji je bila priznana s pravnomočno odločbo z dne 30. 7. 2015. 15. Po stališču pritožbenega sodišče je pri tem potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3. Določeno je, da v primerih, če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. V tem primeru sodišče ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo.

16. Stališče tožene stranke, da zaradi neizpolnitve obveznosti delodajalca, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izplačevanje nadomestila, pomeni, da je bila s tem tožnica postavljena v slabši položaj kot ga je imela pred vložitvijo tožbe. Tožnica namreč ni vložila tožbe, ker ji pravice ne bi bile priznane, temveč ker je hotela le dodatno časovno razbremenitev pri delu (ne pa dodatnih stvarnih razbremenitev). Pri tem ne more biti odločilno ravnanje njenega delodajalca, ki ji potem, ko je dobil sodbo sodišča, drugega ustreznega dela ni zagotovil. V tem primeru pridemo na podobno dejansko stanje, kot ga omenja sodišče prve stopnje v zvezi s spremembo stanja invalidnosti. Iz sodne prakse4 izhaja, da ker je pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine odvisen od pričetka dela s krajšim delovnim časom, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela s krajšim delovnim časom, je tudi pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost odvisen od pričetka dela na drugem delovnem mestu, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela na drugem delovnem mestu. Nasprotno tolmačenje bi pomenilo, da bi zavarovancem dejansko prenehala že pridobljena pravica do izplačila kljub temu, da so zaradi sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare oziroma poslabšanja stanja invalidnosti, pridobili nove pravice, ki pa še niso bile dejansko realizirane in bi v vmesnem obdobju ostali brez vsakih dajatev na podlagi že pridobljenih pravic. Kot že rečeno, v spornem primeru ni šlo za pridobitev novih pravic na podlagi spremenjene invalidnosti, temveč zgolj za razširitev stvarnih razbremenitev v okviru že priznane pravice do premestitve. Kljub temu, da delodajalec tožnici ni zagotovil drugega dela z dodatnimi razbremenitvami, pa tožnici tožena stranka iz že omenjenih razlogov ne bi smela ustaviti izplačevanja nadomestila za invalidnost. 17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004. 4 Glej VIII Ips 238/2012 z dne 2. 4. 2013, Psp 22/2021 z dne 23. 2. 2021.