Jedro

Ob siceršnji primernosti obeh staršev za varstvo in vzgojo otroka, je okoliščina, da oče dela v turnusu in da živi v isti hiši kot nasilni stari oče, odločujoče, da se otrok dodeli materi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ml. otroka, rojenega 1988 dodelilo v varstvo in vzgojo materi in tožencu naložilo plačevanje preživnine za ml. otroka. Zavrnilo je nasprotni zahtevek očeta, ki je zahteval, da se sin dodeli njemu v varstvo in oskrbo, materi pa naloži plačevanje preživnine.

Zoper odločitev o dodelitvi otroka se je toženec pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da otroka dodeli tožencu, tožnici pa naloži plačevanje preživnine. Za odločitev o dodelitvi otroka se je sodišče oprlo le na zaslišanje strank ter izvedenca. CSD je bil mnenja, da sta oba starša primerna, izvedenec pa je menil, da naj se otrok dodeli tožencu. Zato je odločitev sodišča zanj presenetljiva, saj je že upoštevaje 250. člen ZPP sodišče priznalo, da potrebnih znanj nima in je postavilo izvedenca, nato pa ni sledilo izvedeniškemu mnenju. Tudi drugi razlogi sodišča niso točni. Kar zadeva toženčevo nočno delo, je že urejeno, saj je toženec poskrbel za spremembo urnika, sicer pa bi tudi poskrbel za ustrezno varstvo. Očitek v zvezi s toženčevim očetom tudi ne drži, saj toženec živi v svoji hiši in ne z očetom. Takih očitkov se je tožnica poslužila takrat, ko ji ni uspelo dokazati, da bi bil toženec neuravnovešena oseba s suicidnimi nagnjenji. Sodišče ni upoštevalo, da se otrok dodeli očetu in ne staremu očetu, zaradi katerega je moral v mladosti toženec v vzgojni zavod v Slivnico. S svojo odločitvijo je sodišče toženca kaznovalo za očetove grehe. Obenem je sodišče spregledalo, da je tožnica imela v kratkem času tri izvenzakonske partnerje, da je imela celo spolne odnose s toženčevim bratom. Sodišče ni upoštevalo pismene izjave varnostnika v lokalu, kjer je po izjavi priče tožnica spolno občevala na javnem mestu in uživala mamila. Zato je tožnica moralno neprimerna za vzgojo otroka. Zato sta obe sodišči zmotno uporabili 78.člen ZPP.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb ZPP iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če so izrečno uveljavljane. Revident ne uveljavlja nobene, pač pa uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pred obrazložitvijo opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijske navedbe o delovnem času, stanovanju oz. hiši, priči- varnostniku v nočnem lokalu, in o tožničinih partnerjih, niso upoštevne.

Iz določbe 2.odstavka 78.člena ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS št. 14/89, prečiščeno besedilo) sledi, da so pri dodelitvi skupnega otroka ob razvezi odločilne le koristi otroka. Pravilna uporaba tega določila pomeni, da sodišče upošteva koristi otroka kot nekaj realnega in odločujočega. Trditve o toženčevi prizadetosti zaradi svojega očeta oz. da je z odločitvijo toženec v življenju ponovno kaznovan, ne more biti podlaga presoje otrokove koristi. Obe sodišči sta ugotovili, da razmere pri obeh starših niso ravno idealne, vendar da nobeni od strank ni uspelo dokazati poglavitno zatrjevanega razloga neprimernosti partnerja za dodelitev otroka: tožnica je zatrjevala, da je toženec duševno nestabilna osebnost, toženec pa, da je tožnica nemoralna in da uživa mamila. Zato je ob ugotovljeni primernosti obeh strašev, sodišče upoštevalo tudi druge okoliščine, ki pa so tudi pomembne pri presoji otrokovih koristi v predvidljivi prihodnosti. Tako je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi otrok pri tožencu živel v bližini starega očeta (v isti hiši, vendar v drugih prostorih), ki je občasno agresiven in ki je bil tudi kriv, da so toženca v mladosti poslali v vzgojni zavod. Razen tega je toženec po poklicu varnostnik in dela tudi v nočnem času, kar je za mladoletnega otroka, rojenega leta 1988, neugodno. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 2.odstavek 78.člena ZZZDR, ko je otroka dodelilo materi, sodišče druga stopnje pa je to odločitev potrdilo.

Revident graja uporabo cit. določila oz. razlago koristi otroka tudi tako, da trdi, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo odločilnega dejstva, ko ni sledilo izvedeniškemu mnenju psihologa, ki je podal mnenje, da naj se otrok dodeli očetu, ampak je odločilo v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Kot je že sodišče prve stopnje zapisalo v obrazložitvi, je izvedenec bil mnenja, da sta oba starša enako primerna za vzgojo otroka. Izvedenec pa je tudi zapisal mnenje o tožničinem sodelovanju s centrom za socialno delo oz. njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem je dajala ocene o toženčevi diagnozi. Ta del mnenja je sodišče prve stopnje ocenilo za neprepričljiv. Revizijsko sodišče pa dodaja, da je ob ugotovljenih dejstvih tudi pravno nepomembno. Medsebojna obtoževanja obeh staršev so se na podlagi izvedeniškega mnenja in drugih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, izkazala za neresnična. Revident le skuša skozi zatrjevanje zmotne pravne presoje, sprožiti ponovno presojo dokazov, kar je, kot je bilo že ugotovljeno, na revizijski stopnji nedopustno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).