Jedro

Tožeča stranka s sklicevanjem na izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu ne more doseči, da bi prosilec ali kdo tretji podatke o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke iz tega zapisnika, širil drugim.

Tožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa za predlog za izdaje začasne odredbe oziroma vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Pridruženi dokumenti:

1.Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo št. 090-248/2024/5 z dne 31. 7. 2024, s katero je tožena stranka v 1. točki izreka ugodila pritožbi prosilca A. A. (v nadaljevanju prosilec) in odločbo Ministrstva za javno upravo, Inšpektorata za javni sektor št. 090-57/2024/3 z dne 24. 6. 2024 delno odpravila. Hkrati je Ministrstvu za javno upravo, Inšpektoratu za javni sektor (v nadaljevanju Inšpektorat za javni sektor) naložila, da mora prosilcu v roku 31 dni od vročitve odločbe v elektronski obliki posredovati Zapisnik o ugotovitvah nadzora št. 0610-70/2024-17 z dne 27. 5. 2024, na način, da mu posreduje še podatke o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke. V 2. točki izreka je tožena stranka ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2.Tožeča stranka, ki je imela v upravnem postopku status stranskega udeleženca, v tožbi navaja, da je splošno znano dejstvo, da je upravna zadeva, na katero se nanaša izpodbijana odločba (Kanal C0) medijsko izredno izpostavljena, zato se je odločila, da pooblaščenih uradnikov, ki so vodili upravne postopke v konkretni zadevi, ne bo izpostavila medijskemu linču. Ta še vedno poteka preko družbenih omrežij, kot sta X in Facebook, lahko bi ga označili tudi kot sovražni govor. Zaradi zaščite uradnikov pred negativno medijsko izpostavljenostjo, je odločbo izdala B. B. po pooblastilu predstojnika. Tožeča stranka je Inšpektoratu za javni sektor obširno pojasnila, da bi razkritje imen uradnikov, ki so vodili postopke, lahko grobo kršilo načelo samostojnosti uradnikov pri vodenju konkretnih upravnih postopkov. Podvrženi bi bili medijskemu linču in zaslišanju na parlamentarni preiskovalni komisiji, kjer bi bili izpostavljeni neprimernim, hipotetičnim in sugestivnim vprašanjem, ter drugim pritiskom, ki lahko vplivajo na njihov ugled in dostojanstvo. Če bi bila samostojnost uradnikov ogrožena ali izničena, bi to nedvomno škodovalo izvedbi konkretnega upravnega postopka. Po drugi strani pa izostanek podpisa osebe, ki je postopek do izdaje odločbe vodila, ne pomeni take kršitve procesnih pravil, ki bi vplivala na vsebinsko odločitev o zadevi. Tožeča stranka še navaja, da sta bili v tej odmevni upravni zadevi vloženi dve tožbi na Upravno sodišče RS, upravna spora v zvezi s tem pa še nista pravnomočno zaključena. Če bo to sodišče tožbama ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek upravnemu organu, bo razkritje identitete uradnikov vplivalo na njihovo nadaljnje delo.

3.Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tem navaja, da iz tožbenih trditev in predlaganih dokazov izhaja, da bo v primeru izvršitve izpodbijane odločbe uradnikom, ki so vodili postopek in njihovim družinam nastala težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda. Iz kratice imena in priimka bo namreč mogoče hitro ugotoviti dejansko identiteto posameznega uradnika, saj so ti podatki javni. S tem se bo cel medijski linč skoncentriral nanje, kar jim bo povzročilo izjemen psihičen stres. Četudi bi sodišče kasneje odpravilo izpodbijano odločbo, sodno varstvo ne bi bilo več učinkovito, saj s sodno odločbo naknadno ne bi bilo več mogoče doseči, da se javno razkriti podatek "pozabi ali ignorira". Kršena bi bila njihova ustavna pravica do sodnega varstva. Zato izdaja predlagane začasne odredbe predstavlja sorazmeren ukrep v razmerju do javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

4.Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe meni, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda. Navaja, da se lahko dostop do informacij javnega značaja zavrne le v primeru zakonsko določenih izjem, te pa v konkretnem primeru niso podane. Če bi pri objavi informacij javnega značaja prišlo do kršitev (človekovih) pravic, to ni predmet postopka po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), temveč stvar drugih ustreznih postopkov. Predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

5.Tožena stranka je naknadno podala tudi odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6.Skladno z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe vročilo tudi strankama z interesom Inšpektoratu za javni sektor (9. 9. 2024) in prosilcu (25. 9. 2024). Inšpektorat za javni sektor ni odgovoril. Prosilec je 30. 9. 2024 sodišče obvestil, da je bil med prejetimi listinami tudi Zapisnik o ugotovitvah nadzora z dne 27. 5. 2024 brez prikritih kratic imena in priimka uradnih oseb tožeče stranke. Zaradi tega je predlog za izdajo začasne odredbe postal brezpredmeten in ga je kot takega treba zavrniti.

7.Tožeča stranka v vlogi z dne 7. 10. 2024 prereka vse navedbe prosilca. Pojasnjuje, da je na sodišče vložila dve tožbi zoper istovrstni odločitvi tožene stranke, v obeh zadevah je predlagala izdajo začasne odredbe. V zadevi I U 1529/2024 je to sodišče 17. 9. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo izvršitev 1. točke izreka odločbe informacijskega pooblaščenca št. 090-282/2024/2 z dne 2. 8. 2024. V predmetni zadevi I U 1528/2024 pa ji je sodišče vročilo odgovor stranke z interesom, ki navaja, da ji je sodišče posredovalo celotno dokumentacijo tožbe, med drugim tudi zapisnik brez prikritih kratic imena in priimka uradnih oseb, ki so vodile upravne postopke. Navaja, da je bilo sodišče seznanjeno z vsebino tožbe in njeno obrazložitvijo. Zapisnik, katerega razkritje bi grobo kršilo načelo samostojnosti uradnikov pri vodenju upravnih postopkov in ustavno zagotovljenih človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, je sodišče brez vnaprejšnje presoje posredovalo stranki z interesom. Tožeča stranka vztraja, da ima še vedno pravni interes za izdajo začasne odredbe, saj namen začasne odredbe ni zgolj preprečitev, da bi se s temi podatki seznanila stranka z interesom, temveč tudi v tem, da se teh podatkov ne širi drugim. Niti Zakon o upravnem sporu niti Zakon o pravdnem postopku je ne zavezujeta k temu, da bi morala kako drugače označiti listine, temveč zadošča, da to navede v tožbi. Če je sodišče te listine poslalo stranki z interesom, pa zaradi takšnega ravnanja tožeča stranka ne more biti sankcionirana.

8.Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe nista dovoljena.

9.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

10.Vsako meritorno odločanje sodišča torej zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk. To velja tudi za predlog za izdajo začasne odredbe. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe. Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu pridobi tožeča stranka možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-I. Procesna predpostavka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je torej vložitev tožbe, ki mora biti pravočasna, popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus.

11.Tožeča stranka želi v tem upravnem sporu doseči, da se prosilcu ne posreduje Zapisnika o ugotovitvah nadzora št. 0610-70/2024-17 z dne 27. 5. 2024 s podatki o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke. Prosilec je 30. 9. 2024 sodišče obvestil, da je zahtevane podatke že prejel. Tožeča stranka sicer v vlogi z dne 7. 10. 2024 na splošno prereka vse navedbe prosilca z dne 30. 9. 2024, vendar pa ne demantira trditve prosilca, da ta z zahtevanimi podatki dejansko že razpolaga.

12.S predlagano začasno odredbo želi tožeča stranka doseči, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. V vlogi z dne 7. 10. 2024 vztraja, da ima še vedno pravni interes za izdajo začasne odredbe, saj namen začasne odredbe ni zgolj preprečitev, da bi se s temi podatki seznanila stranka z interesom, temveč tudi v tem, da se teh podatkov ne širi drugim. Sodišče se s tem ne more strinjati. Izpodbijana odločba nalaga toženi stranki, da prosilcu v elektronski obliki posreduje Zapisnik o ugotovitvah nadzora št. 0610-70/2024-17 z dne 27. 5. 2024, na način, da mu posreduje še podatke o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke. Zavezuje le tožečo stranko, medtem ko prosilcu ali komu tretjemu ne nalaga nobene obveznosti. Tožeča stranka torej s sklicevanjem na izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu ne more doseči, da bi prosilec ali kdo tretji podatke o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke iz tega zapisnika, širil drugim.

13.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa za predlog za izdajo začasne odredbe oziroma vložitev tožbe v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo in predlog za začasno odredbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (I. in II. točka izreka sklepa). Ob ugotovitvi, da pravni interes tožeče stranke ne obstaja, sodišče ni presojalo utemeljenosti tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

14.Dodaja pa, da tožeča stranka niti v tožbi niti v predlogu za izdajo začasne odredbe ni opozorila, da njene vloge in priloge vsebujejo podatke, za katere si prizadeva, da jih ne bi razkrila prosilcu. Slednji ima namreč skladno s 16. členom ZUS-1 prav tako položaj stranke v tem postopku. To pomeni, da ima tudi on pravico zatrjevati relevantna dejstva in zanje ponuditi dokaze, njihov obstoj oziroma resničnost pa se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Da bi sodišče vsem strankam tega postopka omogočilo navedbo relevantnih dejstev, je toženi stranki in obema prizadetima osebama s položajem stranke v izjavo vročilo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe s prilogami. V nasprotnem primeru bi jim odvzelo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, ki je sama po sebi elementarno ustavno procesno jamstvo v vsakem sodnem postopku.

15.Odločitev o stroških (III. točka izreka sklepa) temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6