Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati vzročne zveze z zadostno stopnjo prepričanja, ker je izvedenec medicinske stroke možnost nastanka lahkih telesnih poškodb v takšnih okoliščinah zgolj dopustil. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo, da se element vzročne zveze v pravdnem postopku ugotavlja s stopnjo gotovosti. Sodišče v pravdnem postopku odloča (zgolj) s stopnjo prepričanja (ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek), element vzročne zveze pa ugotavlja s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožeče stranke za plačilo 4.125,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 05. 2006 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek druge tožeče stranke za plačilo 3.797,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 05. 2006 dalje do plačila. Tožečima stranka je naložilo nerazdelno obveznost plačila pravdnih stroškov tožene stranke v višini 767,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter ji naloži povrnitev pravdnih in predpravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter pritožbene stroške, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je tožeči stranki povzročilo nepotrebne stroške s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo tako po temelju, kot po višini kljub temu, da je bil postavljen izvedenec medicinske stroke. Pri tem je odločilo, ne da bi upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke (čeprav za to nima potrebnih znanj), brez materialnih dokazov in celo v nasprotju z njimi. Opozarja, da je izvedenec medicinske stroke argumentirano pojasnil, da sila, ki jo je izračunal izvedenec cestnoprometne stroke, lahko in je v konkretnem primeru tudi povzročila nastale poškodbe. Tožeči stranki sta poleg tega v spis vložili tudi del podobnega mnenja A. B., ki je pojasnil, da poškodbe vratne hrbtenice niso odvisne zgolj in samo od delovanja določenih sil, pač pa tudi od položaja telesa, starosti, prejšnjega stanja hrbtenice, nastavitve naslonjala in celo spola oškodovanca. Izvedenec medicinske stroke je tisti, ki ugotavlja možnost nastanka telesne poškodbe v določeni situaciji, in ne izvedenec cestno prometne stroke. Če je sodišče menilo, da izvedenec S. ni pravilno ugotovil določenih dejstev, bi moral imenovati drugega izvedenca, ne pa v nasprotju z njegovim mnenjem zgolj zavrniti zahtevek. Nadalje meni, da je izvedenec cestnoprometne stroke zmotno izračunal silo trka, ki je delovala na telo tožeče stranke. Pri izračunu namreč ni upošteval, da je povzročitelj zaradi trka porinil vozilo tožeče stranke v sredino križišča, da je povzročitelj sam izpovedal da je tik pred trkom pospeševal do tretje prestave, ko je neposredno pred seboj zagleda stoječe vozilo, ter da je bilo cestišče v času trka mokro. Na vse navedeno je tožeča stranka opozorila že v svoji pripombah na izvedeniško mnenje, vendar zaradi ekonomičnosti postopka ni predlagala dopolnitve mnenja ali novega izvedenca, saj izvedenec cestnoprometne stroke ni usposobljen, da bi ugotavljal nastanek telesnih poškodb. Če pa je sodišče menilo, da bi bilo to nujno za razjasnitev zadeve, bi to moralo narediti samo. Glede na to, da sta tožeči stranki starejši ženski, ki najbrž nista imeli idealno nameščenih vzglavnikov, je zaradi sile, ki je delovala na njuni telesi, nedvomno prišlo do poškodb in natega vratnih mišic, kar je nedvomno potrdil izvedenec medicinske stroke. Tožeča stranka nadalje poudarja, da je imelo vozilo druge tožeče stranke zaradi prometne nezgode poškodovan zadnji odbijač in registrsko tablico. Tožeči stranki pa sta bili v vozilu pripeti z varnostnimi pasovi. Izvedenec medicinske stroke je poškodbo druge tožeče stranke ocenil kot poškodbo II. stopnje oziroma poškodbo WAD I po Quebeški razdelitvi, poškodbo prve tožeče pa je ocenilo kot poškodbo II. oziroma III. stopnje oziroma kot poškodbo WAD I do WAD II po Quebeški razdelitvi. Glede na navedeno zatorej obstaja vzročna zveza med škodo, povzročeno tožečima strankama, in škodnim dogodkom. V nadaljevanju povzema trditveno podlago glede višine škode, opozarja na ugotovitve izvedenca glede obstoja škode iz naslova telesnih bolečin in strahu ter na ugotovitve izvedenca glede omejene gibljivosti vratne hrbtenice obeh tožečih strank ter vztraja pri povrnitvi premoženjske škode, ker naj bi bila le-ta življenjska posledica utrpljenih telesnih poškodb. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeči stranki sta v obravnavani zadevi zahtevali povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki sta jo utrpeli v prometni nezgodi, v kateri sta bili udeleženi kot voznica in sopotnica v osebnem avtomobilu, v katerega se je zaletelo vozilo zavarovanca tožene stranke. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo vozilo tožeče stranke ustavljeno na križišču pred rdečo lučjo, zavarovanec tožene stranke pa je zaradi neprilagojene hitrosti in premajhne varnostne razdalje vanj trčil od zadaj. Tožeči strank sta zatrjevali, da sta zaradi prometne nezgode utrpeli nateg vratnih mišic, tožena stranka pa je ugovarjala obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi škodnimi posledicami (nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter premoženjsko škodo zaradi stroškov prevozov in zdravljenja), saj je bil trk tako blag, da zaradi njega tožečima strankama niso mogle nastati zatrjevane škodne posledice.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pribavilo tako izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, kakor tudi izvedeniško mnenje medicinske stroke. Prvi je pojasnil, da je bila naletna hitrost vozila zavarovanca tožene stranke največ 10 km/h, pri čemer je osebno vozilo tožeče stranke zaradi trka pospešilo s silo 13,00 s/m2, tj. 1,3 G, oziroma hitrostjo 5,8 km/h. Zaradi blagosti trka po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke tudi v primeru neustrezno naravnanega vzglavnika niso nastopili tehnični pogoji, ki bi lahko bili vzrok za nastale poškodbe sopotnice. Izvedenec medicinske stroke pa je pojasnil, da predstavljajo hitrosti, kakršne je ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke v obravnavanem primeru, mejne hitrosti, pri katerih lahko v skladu z mednarodnimi primerjalnimi študijami (takšna je bila npr. opravljena na kadavrih v Kanadi), vsekakor obstaja možnost nastanka lahkih nihajnih poškodb, ki po Quebeški klasifikaciji sodijo v skupino WAD I oziroma WAD II.

7. Glede na povzeta pravno odločilna dejstva tožeča stranka pravilno opozarja, da v obravnavanem primeru ni mogoče izključiti obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da si izvedeniška mnenja izvedenca cestno prometne stroke in izvedenca medicinske stroke nista v nasprotju. Naloga izvedenca cestnoprometne stoke je namreč zlasti ugotovitev, katere sile so delovale na telo. Način delovanja sil na telo pa je strokovno vprašanje, na katerega lahko najbolje ugotovi ravno izvedenec medicinske stroke. Tudi sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da se mnenji dopolnjujeta, pri čemer pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati vzročne zveze z zadostno stopnjo prepričanja, ker je izvedenec medicinske stroke možnost nastanka lahkih telesnih poškodb v takšnih okoliščinah zgolj dopustil. 8. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo, da se element vzročne zveze v pravdnem postopku ugotavlja s stopnjo gotovosti. (1) Sodišče v pravdnem postopku odloča (zgolj) s stopnjo prepričanja (ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek), element vzročne zveze pa ugotavlja s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju. V obravnavanem primeru je zato upoštevajoč pojasnilo izvedenca medicinske stroke, da takšna možnost zaradi mejne hitrosti naleta, kakršno je ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke, vsekakor obstaja in je ni mogoče šteti za neverjetno, ter upoštevajoč, da je izvedenec medicinske stroke pri prvi in drugi tožeči stranki ugotovil znake t.i. nihajne poškodbe vratne hrbtenice (četudi zgolj lahke, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), ki je značilna škodna posledica trka motornih vozil, mogoče ugotoviti, da obstaja več kot 50-odstotna verjetnost, da je ravno protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke povzročilo določene škodne posledice pri tožeči stranki, zlasti pri drugi tožnici. Okoliščine, ki utemeljujejo dvom v obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in konkretno vtoževano škodo prve tožnice pa bodo pojasnjene v nadaljevanju.

9. Velja tudi opozoriti, da v obravnavanem primeru ni mogoče presojati vzročne zveze s pomočjo teorije adekvatne vzročnosti, saj trk avtomobila, pa četudi zelo blag, vsekakor povečuje tveganje nastanka nihajnih poškodb (oziroma le-te predstavljajo njegovo objektivno predvidljivo posledico). Ugotovitev o blagosti trka v smislu majhnosti sil, ki so v določenem trenutku delovale na telo, pa lahko predstavlja zgolj podlago za ugotovitev, da vzročna zveza v določenem primeru ni dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Takšna ugotovitev pa je v danem primeru – glede na zgoraj pojasnjene okoliščine – izključena.

10. Navkljub ugotovitvi vzročne zveze med protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in določenimi škodnimi posledicami pri tožeči stranki pa gre pritrditi sodišču prve stopnje, da tožeči stranki glede takšne škode ni uspelo dokazati, da bi dosegala tisto stopnjo intenzivnosti in trajanja, ki je v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) potrebna zato, da glede na okoliščine primera opravičuje prisojo pravične odškodnine. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve, da je prva tožeča stranka vsled škodnemu dogodku utrpela poškodbe, ki sodijo v kategorijo WAD I do WAD II, druga tožeča stranka pa poškodbe stopnje WAD I. Sodišče prve stopnje je pri tem povzelo pojasnilo izvedenca, da je za stopnjo bolečin lažje intenzitete WAD I značilen občutek otrplosti vratu, rahlo omejena gibljivost vratne hrbtenice ter rahlo napete vratne mišice, ni pa izrazitih znakov poškodbe vratne hrbtenice, značilnih za naslednjo stopnjo, ki se razvijejo v 12 do 24 urah po nezgodi (močneje omejena gibljivost vratne hrbtenice, močno napete obhrbtenične mišice in močno izravnana vratna lordoza).

11. Ker je bila prvi tožeči stranki ob prvem pregledu ugotovljena zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice, je izvedenec poškodbo prve tožeče stranke po intenzivnosti uvrstil med WAD I in WAD II. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedeniškega mnenja kot bistveno ugotovilo tudi, da je imela prva tožeča stranka že pred obravnavano nezgodo degenerativno okvarjeno vratno hrbtenico, zaradi česar se je večkrat zdravila, kar pa je zamolčala sodišču. Takšnih ugotovitev tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Vztraja pa, da je v škodnem dogodku utrpela telesne bolečine, ki jih pred nezgodo ni imela. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe na strani 9, iz katerih izhaja, da prva tožeča stranka ni imela nikakršnih hudih telesnih bolečin, saj je zlasti glede na naravo poškodbe in dejstvo, da so ji vrat imobilizirali z mehko vratno ortozo, njihov obstoj izključil tudi sam izvedenec. Bolečin srednje intenzitete, ki naj bi bile po mnenju izvedenca pri prvi tožeči stranki stalno prisotne prvi teden po poškodbi ter občasno še teden dni, pa le-ta po oceni sodišča prve stopnje ni uspela dokazati s stopnjo prepričanja. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da prva tožeča stranka tekom postopka ni zatrjevala neprijetnosti ob delu in počitku, ki naj bi bile po mnenju izvedenca značilne posledice bolečin srednje intenzitete. Izvedenec je sicer ugotovil, da je prva tožeča stranka pretežno do konca zdravljenja čutila bolečine lažje intenzitete, za katere so značilni neprijetni občutki v predelu izvora bolečin, vendar na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti, da tožeča stranka opisanih neprijetnosti, težav in bolečin ni čutila že pred obravnavano nezgodo. Izvedenec je namreč pojasnil, da dejansko ni mogoče objektivno določiti, katere težave oziroma koliko sedanjih bolečin v predelu vratne hrbtenice je posledica degenerativnih sprememb vratne hrbtenice prve tožeče stranke, koliko pa dejansko posledica obravnavane nezgode, pri čemer so bile težave tožeče stranke zaradi predhodne okvare vratne hrbtenice podobne, kot jih ima sedaj. Upoštevajoč pojasnjene okoliščine je zato sodišče prve stopnje pravilno opredelilo dokazni položaj, v katerem se je znašlo glede dejstva obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom oziroma protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo zaradi (lahkih) telesnih bolečin, kot spoznavno krizo, ki zahteva uporabo 215. člen ZPP. Ker je materialno dokazno breme glede elementa vzročne zveze na tožeči stranki, pa je posledično pravilno zavrnilo tudi zahtevek prve tožeče stranke iz naslova (lahkih) telesnih bolečin.

12. Enako velja tudi za zatrjevan obstoj nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka namreč v pritožbi konkretizirano ne graja dokazne ocene sodišča prve stopnje glede obsega škode, temveč zgolj vztraja pri trditveni podlagi, do katere se je že opredelilo sodišče prve stopnje in opozarja na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja zmanjšana gibljivost hrbtenice lažje stopnje, zmanjšana antifleksija, rotacija in nagib v obe smeri. Vendar tožeča stranka pri tem zanemarja predhodno pojasnjeno ugotovitev izvedenca, da je imela tožeča stranka že pred škodnim dogodkom degenerativne poškodbe hrbtenice, zaradi katerih je bila tudi zdravljena in zaradi česar ni mogoče zaključiti, da že pred škodnim dogodkom ni bila omejena v tistih aktivnostih, za katere v obravnavani zadevi sicer trdi, da so posledica protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Poleg tega je izvedenec možnost določenih občasnih posledic pri prvi tožeči stranki zgolj dopustil, kar ne zadošča za sklepanje o obstoju trajnih posledic v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posledičnih duševnih bolečin pri prvi tožeči stranki s stopnjo prepričanja, ki se zahteva v pravdnem postopku. Tožeča stranka v pritožbi tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da druga tožeča stranka v svojem zaslišanju ni potrdila trditev o tem, da v času zdravljenja ni več mogla obiskovati svoje matere, kar je sicer prej počela, ter da ni mogla skrbeti za svojega izvenzakonskega partnerja, ki je bil hudo bolan.

13. Glede na pojasnjeno in upoštevaje, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju pravno relevantne škode iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvi tožeči stranki na UKC niso dali protibolečinskih tablet in da je v času zdravljenja jemala zgolj „Lekadol“, močnejših protibolečinskih sredstev zaradi težav z želodcem ni jemala, nevšečnosti, ki jih je ugotovil izvedenec, večinoma sploh ni zatrjevala, med drugim ni trdila, da bi bila nosila vratno opornico sedem do deset dni, temveč zgolj, da so ji jo namestili ob prvem pregledu, ni navajala, da bi potrebovala pomoč pri nujnih gospodinjskih in hišnih opravilih, je pa morala počivati prvih nekaj dni po nezgodi, 10-krat je izvajala fizioterapijo, vendar v času od 20. 03. 2006 do 03. 04. 2006, ko je po oceni izvedenca čutila le še lažje telesne bolečine, dvakrat pa je bila za del sekunde izpostavljena ionizirajočemu žarčenju zaradi RTG posnetkov), kakor tudi ne zaključka, da se je sodišče zaradi ugotovljenih predhodnih težav prve tožeče stranke s hrbtenico znašlo v spoznavni krizi tudi glede obstoja vzročne zveze med ugotovljenimi nevšečnostmi med zdravljenjem in protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku v izpodbijani sodbi, da zahtevku tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi nevšečnosti med zdravljenjem in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni mogoče ugoditi.

14. Tožeča stranka v pritožbi sicer vztraja tudi pri trditveni podlagi o obstoju primarnega in sekundarnega strahu prve tožeče stranke zaradi škodnega dogodka, ter opozarja, da je izvedenec potrdil prestrašenost tožeče stranke ob škodnem dogodku ter obstoj sedem dni trajajočega strahu srednje intenzitete, ki je prešel v strah lažje intenzitete, trajajoč do konca zdravljenja (le-to je v skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje trajalo približno mesec dni, kar potrjuje tudi sodišče druge stopnje, saj je izvedenec v svojem mnenju izrecno poudaril, da se je zdravljenje prve tožeče stranke zaključilo 03. 04. 2006 – primerjaj ugotovitve na list. št. 85 sodnega spisa – ne pa šele 26. 04. 2006, kot navaja tožeča stranka v pritožbi). Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da izvedenec ni opredelil primarnega strahu kot strahu pred izgubo življenja. Glede sekundarnega strahu pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bila prva tožeča stranka že po prvem pregledu na UKC seznanjena s svojim zdravstvenim stanjem in pričakovanim izidom zdravljenja, zato navkljub obstoju določene mere zaskrbljenosti za izidi zdravljenja, le-ta pri prvi tožeči stranki tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogel vplivati na njeno duševno ravnovesje do te mere, da bi opravičeval materialnopravni zaključek o obstoju pravno priznane škode v smislu 179. člena OZ.

15. Za drugo tožečo stranko pa je sodišče ugotovilo, da le-ta ni dokazala niti vseh znakov bolečin lažje intenzitete WAD I, saj so ji ob prvem pregledu ugotovili zgolj rahlo omejeno gibljivost vratne hrbtenice ter rahlo napete vratne mišice. Glede na nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima druga tožeča stranka visok bolečinski prag, o katerem je sama izpovedala, da je zdravniško pomoč iskala šele naslednji dan po nezgodi, da ji urgentni zdravnik v nasprotju z njeno izjavo ni predpisal protibolečinskih tablet Naklofen, temveč ji je v izvid zapisal zgolj „analgetik po potrebi“, je zatorej pravilen zaključek, da tožeča stranka ni dokazala obstoja pravno relevantnih telesnih bolečin zaradi škodnega dogodka. Druga tožeča stranka sicer v pritožbi opozarja, da je izvedenec obstoj telesnih bolečin potrdil, vendar glede na dolžnost sodišča, da ugotovi dejanski substrat zadeve na podlagi celovite in popolne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pri čemer dokaz z izvedencem ni izjema, sodišče druge stopnje glede na pojasnjene razloge izpodbijane sodbe o rezultatu ostalih dokaznih sredstev, nima dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje.

16. Druga tožeča stranka je sicer denarno odškodnino zahtevala še iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi strahu. Vendar je sodišče sledeč izvedenskemu mnenju pravilno zaključilo, da ji odškodnina iz prvoomenjenega razloga ne gre, saj je izvedenec pojasnil, da poškodba WAD I praktično nikoli ne zapušča trajnih posledic. Izvedenec je sicer dopustil možnost lažjih občasnih bolečin pri rekreativnih dejavnostih, vendar tudi glede navedenih ocenil, da tožeče stranke ne ovirajo pri njenih življenjskih aktivnostih. Ker torej v dokaznem postopku pri drugi tožeči stranki ni bilo mogoče ugotoviti objektivnih znakov zmanjšanih življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek iz tega naslova. Glede strahu pa je na podlagi ugotovitev, da je druga tožeča stranka v bolnišnici izrecno odklonila ponujeno pomoč in to takoj po nezgodi, življenjsko prepričljivo in razumno ocenilo, da primarnega strahu, katerega obstoj je sicer izvedenec potrdil, ni trpela. Navedbe, da se je kasneje bala vožnje z avtomobilom in da jo tlači mora, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne potrjujejo obstoja sekundarnega strahu zaradi izida zdravljenja. Ker je druga tožeča stranka tudi zaslišana pred sodiščem zgolj na splošno pojasnila, da jo je bilo po nesreči strah za posledice, kaj bo, je pravilen zaključek, da drugi tožeči stranki ni uspelo dokazati pravno priznanega duševnega pretresa zaradi bojazni pred izgubo življenja ali zdravstvene sposobnosti.

17. Ker tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti premoženjske škode prve in druge tožeče stranke zgolj s pavšalno navedbo, da je življenjsko, da sta imeli tožeči stranki zaradi poškodb in nevšečnosti med zdravljenjem tudi materialno škodo (glede prve tožeče stranke pa še nekonkretizirano dodaja, da je le-ta imela osebnega zdravnika, ki jo je pošiljal na terapije in na zdravljenja ter ji izdajal recepte za zdravila), pri čemer sodišče druge stopnje na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ostale pritožbene navedbe za odločitev o pravnem sredstvu niso odločilne, zato se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 361. člena ZPP).

19. Glede na to, da tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, mora stroške s pritožbo nositi sam (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Pravna teorija loči več stopenj materialne resnice. Gotovost je najvišja stopnja, ki je podana v primeru popolne skladnosti subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, tj. z objektivno stvarnostjo. Prepričanje kot druga stopnja je podana tedaj, ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. Verjetnost kot tretja stopnja predstavlja položaj, ko so razlogi, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu. Zadnja stopnja materialne resnice pa je dvom, ki pravzaprav ne omogoča sklepanja o materialni resnici, ker so razlogi, ki govore v prid določenemu dejstvu, v ravnovesju z razlogi, ki govore proti njegovemu obstoju. Tako Juhart J., Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1961, str. 52 in 53, kakor povzeto po Ude L., Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 116.