Sodišče prve stopnje je sledilo stališču tožnikov in kot nosilni razlog navedlo, da toženka nosi (materialno) trditveno in dokazno breme za dejstva, s katerimi utemeljuje zmanjšanje zavarovalne vsote, ki ga ni izpolnila, ker sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti zatrjevanega aktuarskega izračuna. Nadalje je obrazložilo, da toženka ni uspela dokazati pravilnosti zatrjevanega sorazmernega zmanjšanja zavarovalne vsote, ker ni predložila konkretnega matematičnega izračuna, formule ali podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti razmerje med dejansko plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana glede na zatrjevano resnično nevarnost (13. točka obrazložitve).
I.Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožnikoma plača 31.904,12 EUR in sicer vsakemu znesek 15.952,06 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2024 do plačila (I. točka izreka), v presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma njene pravdne stroške v znesku 3.293,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ki je bil nadomeščen z zneskom 3.869,77 EUR (dopolnilni sklep).
2.Tožnika v pravočasni pritožbi navajata, da je zavarovalnica zamudila z izplačilom zavarovalnine, se je ni izplačala takoj, ko je pridobila mnenje cenzorke z dne 17. 6. 2024. Skrajni datum zamude opredeljujeta z dnem 18. 7. 2024, saj je tedaj toženka že prejela odgovor banke, ki ga je zahtevala. Menita, da je bila tudi z drugim izplačilom v zamudi, saj je prejela zahtevek že 18. 10. 2024. V posledici zamude je toženka dolžna več zamudnih obresti, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Predlaga spremembo zavrnilnega dela sodbe in priglaša stroške pritožbe.
3.Toženka v pravočasni pritožbi v bistvenem nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni dovolj določno pojasnila zmanjšanja izplačila zavarovalnine. Navaja, da s strani zavarovanke navedena nepravilna telesna teža predstavlja okoliščino iz 931. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za oceno nevarnosti. Ker je zavarovanka podala neresničini podatek, da tehta 97 kg namesto pravilno 132 kg, so podani pogoji za znižanje obveznosti zavarovalnine v skladu z določilom četrtega odstavka 933. člena OZ. Ker gre za veliko razliko 35 kg, je ni mogoče pripisati običajnemu nihanju telesne teže, posebnih zdravstvenih razlogov za pridobitev navedene teže pa tudi ni bilo. Taka razlika ni mogla nastati v treh mesecih od dne izpolnitve vprašalnika 4. 9. 2015 do dne 7. 12. 2015, ko je prava teža navedena v izvidu ortopeda. Kakorkoli pa bi morala zavarovanka o taki spremembi teže zavarovalnico obvestiti, kar ni storila. Navaja, da podlago za vstop v zavarovanje predstavlja vsakokratni cenik, pri čemer je aktuarska formula, na podlagi katere se določa premija, poslovna skrivnost. Pri znižanju zavarovalnine gre v skladu z ustaljeno sodno prakso za uporabo materialnega prava. Zavarovalnica z uporabo računalniškega programa izračuna oceno tveganja, ki se v primeru povečanega tveganja odraža v obliki dodatnega pribitka na tisto premijo, ki je določena v ceniku, kar je pribitek na premijo po ceniku A+, A ali B. Zavarovanka je v obravnavani zadevi sklenila zavarovanje brez pribitka, ob uporabi cenika A, ob prijavi zavarovalnega primera pa se je ponovno podala ocena tveganja z dne 17. 6. 2024, iz katere izhaja, da bi zavarovanka morala plačevati višjo premijo v obliki pribitka, ki vključuje povečano tveganje zaradi prekomerne teže v višini 50 % ekstra mortalitete na kritje za smrt in 50% ekstra obolevnosti na kritje za kritične bolezni, ob uporabi cenika A, kar je potrdila tudi zaslišana priča A. A.. Taka pojasnila je toženka podala že v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zahtevati razkritja aktuarske formule, ki jo sicer sedaj v pritožbi navaja in pojasnjuje. Ocena tveganja z dne 17. 6. 2024 je bila del mnenja cenzorja z dne 17. 6. 2024 in izročena tožnikoma. Med strankama ni bilo sporno, da je bil ob sklenitvi upoštevan cenik A brez pribitka, zato ni predložila ocene tveganja z dne 10. 9. 2015, ki jo sedaj prilaga. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je znašala premija 39,38 EUR, od tega 25,85 EUR za primer smrti in 13,53 za primer kritične bolezni, zavarovalni vsoti pa sta bili 67.500,00 EUR in 22,500,00 EUR. V primeru, da bi se upoštevali pravilni podatki glede teže zavarovanke, pa bi premija znašala 60,18 EUR, od tega 37,40 EUR za primer smrti in 22,78 EUR za primer kritične bolezni. Že v odgovoru na tožbo je toženka pojasnila, da bi glede na resnično telesno težo sklenila zavarovanje z zavarovanko z zavarovalno vsoto 59.110,00 EUR, od tega 45.880,00 EUR za primer smrti in 13.230,00 EUR za primer kritične bolezni. Med strankama ni bilo sporno, da se je uporabil cenik, kot ga je navedla toženka, ampak je bil sporen le obračun, po katerem se premije po ceniku ne spreminjajo sorazmerno z zavarovalnimi vsotami. Toženka zaključuje, da je izplačala zavarovalnino glede na resnično tveganje, če bi bila seznanjena z resničnim podatkom o telesni teži zavarovanke. Dejstva, ki jih je zahtevalo sodišče prve stopnje glede načina obračuna, niso bila pravno pomembna. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne. Priglaša strošek pritožbe.
4.Tožnika v odgovoru na pritožbo podajata strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela pojasniti znižanja zavarovalnine zaradi navedbe neresničnih okoliščin zavarovančine telesne teže, in predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata strošek odgovora.
5.Toženka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je bil dodaten čas potreben, da je lahko v obravnavani zadevi pravilno opredelila svojo obveznost, in zato ni prišla v zamudo. Priglaša strošek odgovora.
6.Pritožbi sta utemeljeni.
7.Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku plačila zavarovalnine na podlagi življenjskega zavarovanja, sklenjenega s toženko. Tožnika sta zahtevala razliko med izplačano zavarovalnino in polno višino, kot izhaja iz zavarovalne pogodbe. Primarno sta zavzela stališče, da drugačna, višja telesna teža zavarovanke, kot izhaja iz medicinke dokumentacije po sklenitvi zavarovalne pogodbe, nima vpliva na višino premije, saj je zavarovalnica že upoštevala povišano premijo po ceniku A, kot je bila plačana, in do dodatnega pribitka iz tega naslova ni bila upravičena, zato tudi ni bila upravičena znižati izplačila zavarovalnine. Nadalje so bile navedbe tožnikov v postopku pred sodiščem prve stopnje usmerjene v nasprotovanje s strani toženke navedenim razlogom za povečanje premije zaradi dodatno povečane nevarnosti. Tožnika sta se postavila na stališče, da je toženkin obračun nepravilen, ker cenik premije ne povečuje linearno in tudi pojasnila toženke glede sestavin obračuna niso zadostna.
8.Sodišče prve stopnje je sledilo stališču tožnikov in kot nosilni razlog navedlo, da toženka nosi (materialno) trditveno in dokazno breme za dejstva, s katerimi utemeljuje zmanjšanje zavarovalne vsote, ki ga ni izpolnila, ker sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti zatrjevanega aktuarskega izračuna. Nadalje je obrazložilo, da toženka ni uspela dokazati pravilnosti zatrjevanega sorazmernega zmanjšanja zavarovalne vsote, ker ni predložila konkretnega matematičnega izračuna, formule ali podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti razmerje med dejansko plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana glede na zatrjevano resnično nevarnost (13. točka obrazložitve).
9.Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), kar toženka v pritožbi uveljavlja z navedbami, da je svoje breme izpolnila. Porazdelitev materialnega trditvenega in dokaznega bremena sicer ostaja zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka enaka, tako je navedeno breme na strani toženke glede znižanja zavarovalnine zaradi navedbe neresničnih pomembnih podatkov zavarovalca (933. člena OZ). Toda procesno breme, ki ga opredeljuje 212. člen ZPP, glede na podane trditve in uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke k drugi.
10.Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka izpolnila procesno trditveno in dokazno breme, ki je v nadaljevanju postopka prešlo na tožnika, potem ko je toženka podala trditve in dokaze o tem, da je bila ob sklenitvi zavarovalne pogodbe neresnično navedena telesna teža v odstopanju 35 kg (navedeno 97 kg namesto 132 kg), kar povečuje tveganje zaradi prekomerne teže v višini 50 % ekstra mortalitete na kritje za smrt in 50% ekstra obolevnosti na kritje za kritične bolezni. Toženka je nadalje navedla, da navedeno dodatno tveganje ni zajeto že s cenikom A, ki se je uporabil pri sklenitvi obravnavane zavarovalne pogodbe, saj vsebuje le običajno mero povečanja tega tveganja, ne upošteva pa velikega odstopanja, kot je bilo podano pri zavarovanki, kar utemeljuje pribitek na že plačano premijo po ceniku A. Iz njene trditvene podlage izhaja, da je znašala plačana premija 39,38 EUR, od tega 25,85 EUR za primer smrti in 13,53 za primer kritične bolezni, zavarovalni vsoti pa sta bili 67.500,00 EUR in 22,500,00 EUR, v primeru, da bi se upoštevali pravilni podatki glede teže zavarovanke, pa bi premija morala znašati 60,18 EUR, od tega 37,40 EUR za primer smrti in 22,78 EUR za primer kritične bolezni. Že v odgovoru na tožbo je toženka tudi pojasnila, da bi glede na resnično telesno težo sklenila zavarovanje z zavarovanko z zavarovalno vsoto 59.110,00 EUR, od tega 45.880,00 EUR za primer smrti in 13.230,00 EUR za primer kritične bolezni.
11.Sodišče prve stopnje je spregledalo, da zakonski dejanski stan četrtega odstavka 933. člena OZ zahteva ugotovitev sorazmerja med plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana glede na resnično nevarnost. Toženka je z navedbo konkretnih zneskov obeh premij in končnega izračuna zmanjšane zavarovalne vsote podala zadostno trditveno in dokazno podlago, ki že omogoča preizkus sorazmernosti. Zahteva sodišča po razkritju celotnih ozadij računalniških programov in aktuarskih formul pred fazo substanciranega ugovora tožnikov pomeni napačno in pretirano strog pristop k trditvenemu in dokaznemu bremenu.
12.Toženka je navedeno dokazovala s ceniki, obračunom premije, ki je bila plačana, in tiste, ki bi morala biti plačana glede na resnično nevarnost, z oceno tveganja, zaslišanjem cenzorke in svoje uslužbenke. Iz teh izvedenih dokazov toženke izhaja potrditev njenih navedb. Iz njih sicer ne izhajajo vse podrobnosti načina obračuna, za katerega, kot izhaja iz trditev in izvedenih dokazov, uporablja toženka računalniški program, a to v obravnavani zadevi (zaenkrat) ni bilo bistveno.
13.Toženka je na nasprotovanje tožnikov v pripravljalnih vlogah dodatno pojasnila elemente in način obračuna, ki je temeljil na tem, da se je ob uporabi cenika A upoštevalo še dodatno povečano tveganje zaradi izjemno prekomerne teže v višini 50 % ekstra mortalitete na kritje za smrt in 50% ekstra obolevnosti na kritje za kritične bolezni, pri tem pa tudi pojasnila, zakaj ni linearnega povečanja premij in kateri del je fiksen ter kateri se spreminja. Tem pojasnilom sta tožnika nasprotovala le s svojim videnjem nepravilnosti toženkinega obračuna, ne da bi za svoje trditve ponudila kakšen dokaz.
14.Tožniki so sicer v odgovoru na pritožbo pravilno navedli, da sodišče ni tisto, ki bi lahko v okviru materialnega procesnega vodstva sugeriralo dokazne predloge strankam, zato tudi morajo same nositi breme neuspeha v postopku dokazovanja. Vendar tožnika pri tem spregledata, da na dokazni rezultat v postopku ne vpliva le materialno dokazno breme, ampak lahko vpliva tudi z njune strani izbrani način pravdanja, da ostaneta povsem pasivna glede dokazovanja o pomenu nepravilno navedene razlike v telesni teži 35 kg za povečano tveganje v okviru sklenjenega življenjskega zavarovanja. Pristop z golim nasprotovanjem trditvam in dokazom nasprotne stranke je lahko uspešen le, če nasprotni stranki v ničemer ne uspe dokazati svojih trditev, ne pa v položaju, ko je nasprotna stranka, ki sicer nosi primarno dokazno breme, v bistvenem uspešna s ponujenim dokazovanjem, kot v obravnavani zadevi.
15.Ko se je sodišče prve stopnje znašlo v spoznavni stiski pri presoji dokazno pasivnega nasprotovanja tožnikov, je spregledalo, da mora biti tudi nasprotovanje dokazno podprto (212. člen ZPP), in da golo nasprotovanje ne zvišuje samodejno dokaznega bremena nasprotne stranke, ki sicer nosi primarno dokazno breme. Sodišče prve stopnje je toženki postavilo pretirano zahtevo, da po nasprotovanju tožnikov razkrije še več podrobnosti obračuna premije in ponudi še več dokaznega gradiva, čeprav je procesno breme še ostalo pri tožniku.
16.V obravnavani zadevi potemtakem ni šlo zato, da bi bila premalo aktivna toženka in sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti odločilnih dejstev (prešibko substancirane navedbe in neustrezni ponujeni dokazi), ampak sta tožnika s svojo pasivno držo onemogočila, da bi imelo sodišče prve stopnje dokazno podlago za presojo, ali je njuno nasprotovanje utemeljeno. V navedeni procesni situaciji bi moralo sodišče prve stopnje izvesti materialno procesno vodstvo in tožnika pozvati, da za svoje nasprotovanje predlagata dokaze (285. člen ZPP), česar pa zaradi nepravilnega pristopa k prehajanju procesnega trditvenega in dokaznega bremena ni storilo.
17.Navedene procesne kršitve sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi zaradi njene narave moralo na novo izvesti celotni postopek v drugačni smeri, kot ga je vodilo sodišče prve stopnje, kar bi preseglo njegova pooblastila v pritožbenem postopku, katerega namen ni v tem, da v celoti nadomesti vsa temeljna dejanja sodišča prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).
18.Ker bo postopek treba ponoviti pred sodišče prve stopnje že zaradi navedene procesne kršitve, se do drugih pritožbenih navedb, tudi navedb tožnikov v njihovi pritožbi, sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeliti, in je pritožbeni uspeh toženke hkrati pomenil tudi uspeh tožnikov s pritožbo, saj je odločitev o stranski obveznosti (kapitaliziranih) zamudnih obresti (II. točka izreka) povezana z odločitvijo o glavnici zavarovalnine (I. točka izreka), odločitev o glavni stvari pa tudi vpliva na pravilnost odločitve o stroških postopka (III. točka izreka).
V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno preučiti navedbe strank in upoštevati pojasnjena stališča glede trditvenega in dokaznega bremena ter pozvati tožnika, da nasprotovanje obračunu premije ustrezno substancirata in zanj predlagata ustrezne dokaze. Vprašanje tveganj in njihovega vpliva na aktuarski obračun premije življenjskega zavarovanja je strokovno vprašanje, ki morda lahko obsega tudi dejstva, ki so zunaj možnosti laičnega zaznavanja in razumevanja, kar bo moralo presoditi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje bo zaradi načelne prepovedi informativnega dokaza moralo presoditi, ali le znižati zahtevo po substanciranju nasprotovanja ali pa je morda podana izjema, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati.<sup>2</sup> Če bo sodišče prve stopnje izvedlo dokazovanje na podlagi predloga tožnikov, se bo šele lahko postavilo vprašanje, ali se je morda procesno breme že prevalilo nazaj na toženko, ki se tedaj morda ne bo več mogla izogniti podrobnejšim pojasnilom svojega obračuna in dodatnemu dokazovanju, da je naveden pribitek na premijo strokovno utemeljen. Tedaj bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dodatna pojasnila, ki jih je podala toženka sedaj v pritožbi.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP. ------------------------------- 1 O materialnem in procesnem bremenu glej VSRS sklep II Ips 308/2013. 2 Več o tem VSRS sklep VIII Ips 160/2017, tudi glede pravne teorije in sodne prakse, ki pojasnjujeta pogoje za izjemo od načelne prepovedi informativnega dokaza.