Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odločanju o izdaji kulturnovarstvenega soglasja je treba pretehtati razloge za poseg in razloge za ohranitev dediščine v obstoječi obliki.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena zahteva investitorja – tožnika, za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za poseg v kulturni spomenik, Izola – mestno jedro na naslovu …, parc. št. 559 k.o. …. Ob pregledu dokumentacije, ki jo je predložil tožnik je bilo ugotovljeno, da je pred tem že pridobil kulturnovarstvene pogoje za ureditev dveh stanovanj, rekonstrukcijo, nadzidavo in dozidavo stavbe na parc. št. 559 k.o. …. V izdanih kulturnovarstvenih pogojih je bila investitorju dovoljena nadzidava na dvoriščni strani stavbe s prenosom slemenske lege proti dvoriščni strani. Na osnovi kulturnovarstvenih pogojev izdanih dne 24. 8. 2007 je bilo tožeči stranki kot investitorju izdano kulturnovarstveno soglasje št. S/III-895-08 z dne 16. 5. 2008. Tožnik pridobiva kulturnovarstvene pogoje, ker želi legalizirati nedovoljen poseg nadzidave in dozidave objekta …, parc. št. 559 k.o. …. Po pregledu PGD projekta in varstvenega režima, predvidenega za kulturni spomenik Izola – mestno jedro, prvostopenjski organ ugotavlja, da takšen poseg ni dopusten oziroma mogoč. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Izola (Uradne objave PN št. 31/84, 16/85 in 15/90, v nadaljevanju: Odlok), po katerem je stavba … razglašena za kulturni spomenik (Izola mestno jedro). Opira se tudi na Strokovne osnove za razglasitev nepremičnih, kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Izola, ki za območje historičnega mestnega jedra uveljavlja najstrožji varstveni režim, ki določa varovanje spomeniških lastnosti celotnega območja v neokrnjenosti in izvirnosti. Varstveni režimi za mestno celoto, mestne prostore in objekte so določeni v Načrtu prenove starega mestnega jedra Izola. Iz grafičnih prilog Pravilnika o izvajanju prenove (asanacije) starega mestnega jedra Izole, sprejetega z Odlokom o sprejetju Načrta prenove starega mestnega jedra Izole izhaja, da se stavba nahaja v območju mestnega ambienta, ki je zavarovan s I. varstvenim režimom za mestne ambiente, objekt pa je zavarovan z II. varstvenim režimom za stavbe. Načrt prenove starega mestnega jedra Izole določa obseg varstva kulturne dediščine. V nadaljevanju prvostopenjski organ še pojasnjuje kaj varstvena režima varujeta. Pri določanju varstvenega režima je treba upoštevati tudi 134. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju: ZVKD-1), ki za naselbinske spomenike določa splošni varstveni režim, po katerem se varuje morfološka zasnova in parcelacija naselja, javni prostori in njihova oprema, ulične fasade in strehe v njihovi materialni pojavnosti in barvni skladnosti, gabariti, meje in silhuete naselja. Iz PGD projekta je razvidno, da poseg predvideva poseganje v tlorisne in višinske gabarite ter poseg v ulično fasado zgradbe. Upoštevajoč, da je fasada eden najpomembnejših elementov stavbe in izraža njen značaj in pomen, kompozicija fasade pa se odraža v osnovni vertikalni in horizontalni členitvi, v razporeditvi okenskih in vratnih odprtin ter v razmerju med nosilnimi in nošenimi deli, predlagana rešitev tožeče stranke kot investitorja pa uniči značaj fasade in posredno tudi značaj objekta kot celote, je predlagani poseg v kulturni spomenik nedopusten. Nadzidava in dozidava stavbe je mogoče le, kot je zapisano v izdanih kulturnovarstvenih pogojih z dne 24. 8. 2007: stavba se lahko nadzida na dvoriščni strani. Stavbe se na ulični fasadi ne sme nadzidati. Ker nameravana gradnja po navedenem po predpisih ni mogoča, je prvostopenjski organ na podlagi petega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) v povezavi s tretjim odstavkom 28. člena ZVKD-1 zahtevek tožeče stranke za izdajo kulturnovarstvenih pogojev zavrnil. Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Res bi se moral glasiti izrek izpodbijane odločbe – zavrnitev soglasja in ne pogojev (peti odstavek 50. člena ZGO-1), vendar ocenjuje, da ne gre za bistveno kršitev, saj so pravne posledice za tožnika v obeh primerih enake. Prvostopenjski organ je v postopku odločanja o izdaji kulturnovarstvenega soglasja upošteval vse varstvene režime, jih konkretiziral in tudi pravilno zaključil, da predlagani poseg ni mogoč oziroma dopusten. Pritožbeni organ pojasnjuje, da 9. člen Odloka določa, da je priloga Odloka Elaborat Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Piran z dne 27. 12. 1984 (v nadaljevanju Elaborat), ki nosi naslov Strokovne osnove. V pritožbenem postopku je tožena stranka vpogledala v Elaborat – Strokovne osnove in ocenjuje, da je Elaborat oz. Strokovne osnove primeren interpretacijski pripomoček pri odločanju o skladnosti predlagane gradnje z varstvenim režimom kulturne dediščine na obravnavanem območju. Varstveni režim za mestno celoto in objekte starega mestnega jedra Izole je določen tudi v Odloku o sprejetju načrta prenove mestnega jedra Izole (v nadaljevanju Načrt prenove), na katerega napotujejo tudi Strokovne osnove. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da prvostopenjska odločba naj ne bi vsebovala vseh elementov upravne odločbe, obrazložitev pa vsebuje navedbo predpisov, na katere se opira odločba ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, češ da prvostopenjski organ ni izpeljal novega postopka in da se sklicuje na kulturnovarstvene pogoje z dne 24. 8. 2007. Tožena stranka poudarja, da predhodno izdani kulturnovarstveni pogoji niso podlaga, na katero se lahko opre prvostopenjski organ pri odločanju o novi vlogi za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ neodvisno od predhodno že izvedenega postopka, presojal možnost izdaje kulturnovarstvenih pogojev na podlagi priloženega PGD projekta št. 01/10, januar 2010. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da Načrt prenove skupaj s Pravilnikom o izvajanju prenove (asanacije) starega mestnega jedra Izole, ne vsebuje določbe „II. varstveni režim za stavbe določa varovanje stavbne zunanjščine z upoštevanjem glavnih elementov arhitekturne celote“. To določbo vsebuje Načrt prenove pod poglavjem 1.10.3. z naslovom Spomeniškovarstveni režim za objekte. Tudi odločanje po skrajšanem postopku je bilo zakonito.
Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in v celoti ponavlja pritožbene navedbe, deloma so dodane navedbe, ki se nanašajo na razloge drugostopenjske odločbe. Glede nepravilne uporabe Strokovnih osnov se sklicuje na sodbo št. II U 363/2009 z dne 22. 12. 2010. Tožbi prilaga tudi mnenje dr. Albina Igličarja z dne 5. 7. 2011, iz katerega izhaja, da smernice nastopajo kot predhodne usmeritve pri pripravi prostorskih aktov, same po sebi pa niso formalni pravni vir oziroma predpis, ki bi ga lahko državni organ oziroma organ z javnimi pooblastili navedel kot pravno podlago za svojo odločitev. S tem je bil napačno uporabljen materialni predpis in kršeno eno temeljnih načel upravnega postopka, to je načelo zakonitosti. Sklicevanje tožene stranke na določbo 134. člena ZVKD-1 je pravno nevzdržno, saj varstvenemu režimu, ki je določen v skladu s 134. členom ZVKD-1, ni mogoče postavljati novih omejitev, razen splošnega varstvenega režima, ki ga določa že samo besedilo zakona. Tožnik še poudarja, da je ZVKD-1 pričel veljati 1. 3. 2008, pri čemer tretji odstavek 134. člena tega zakona določa, da se akte o razglasitvi nepremičnega spomenika glede določitve varstvenih režimov uskladi s tem zakonom v roku enega leta od uveljavitve tega zakona. V obravnavanem primeru je rok za takšno varovanje potekel 1. 3. 2009, tožena stranka pa se na te določbe niti ne sklicuje niti ne pojasni v čem je obseg varstvenega režima na podlagi ZVKD-1. Nadalje ponavlja kršitve pravil postopka. Sklepno sodišču predlaga, da obe upravni odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma da sodišče samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in samo določi kulturnovarstvene pogoje.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožbe in vztraja pri razlogih iz svoje obrazložitve. Glede nezakonite uporabe 134. člena ZVKD-1 tožena stranka pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne prvostopenjska ne drugostopenjska odločba ne predstavljata nikakršnih novih omejitev lastninske pravice razen splošnega varstvenega režima, ki ga določa že samo besedilo navedenega člena za naselbinski spomenik. Glede kršitve pravil postopka pa tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru zaslišanje tožnika v upravnem postopku ni bilo potrebno. Prvostopenjski organ namreč svoje odločitve ni oprl na nobeno dejstvo in dokaze, s katerimi tožnik v postopku ni bil seznanjen, saj je podlago za odločanje predstavljala vloga tožeče stranke in primerjava le-te z varstvenim režimom, določenim v prostorskih aktih. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Odgovor tožene stranke na tožbo je bil posredovan tožeči stranki.
Tožba ni utemeljena.
Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Kot že povedano tožnik v tožbi v celoti ponavlja pritožbene navedbe ter dodaja nekaj novih ugovorov, ki so vezani na razloge drugostopenjske odločbe. Vse pritožbene ugovore je že zavrnila tožena stranka, po presoji sodišča s pravilno in zakonito argumentacijo. Res je, da bi moral prvostopenjski upravni organ v izrek svoje odločbe zapisati, da se zavrne kulturnovarstveno soglasje kot to določa peti odstavek 50. člena ZGO-1, vendar kot je navedla že tožena stranka gre za pomanjkljivost, ki je relativne narave in ne vpliva na odločitev v stvari. Prvostopenjski organ se zakonito sklicuje tudi na t. i. Strokovne osnove, ki so, kot je preverila tožena stranka v pritožbenem postopku, Elaborat medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Piran z dne 27. 12. 1984, ki je sestavni del Odloka (9. člen). Zato tudi po presoji sodišča uporaba teh Strokovnih osnov v obravnavanem primeru ni nezakonita kot to želi prikazati tožeča stranka v tožbi, ko se sklicuje na sodbo št. II U 363/2009 z dne 22. 12. 2010, saj se ta sodba nanaša na drugačno pravno stanje, ko strokovne osnove niso imele podlage v predpisu. Upoštevana so bila vsa pravila postopka, izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi skrajšanega postopka, to je brez zaslišanja strank, saj kot je bilo že pojasnjeno v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, posebno zaslišanje stranke ni bilo potrebno, saj so vsa dejstva izhajala iz dokumentacije, ki jo je tožnik predložil k svoji vlogi za izdajo kulturnovarstvenih pogojev. To, da prvostopenjski organ navaja tudi kulturnovarstvene pogoje, ki jih je tožniku izdal v letu 2007 in se nanašajo na drug poseg tožnika v isti stavbi, še ne pomeni, kot je poudarila tudi tožena stranka, da prvostopenjski organ ne bi v celoti in posebej presodil utemeljenost tožnikove vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, ki jih potrebuje, če želi legalizirati nedovoljen poseg nadzidave in dozidave objekta …. Prvostopenjski organ je v celoti proučil vlogo in tožniku v obrazložitvi natančno pojasnil z uporabo katerih predpisov je ugotovil, da kulturnovarstvenih pogojev za legalizacijo posega v stavbi … ni mogoče izdati. Nesporno med strankami je, da gre za kulturni spomenik, ki je kot tak posebej zaščiten z Odlokom in da za območje, v katerem stavba leži velja posebni varstveni režim, ki jih prvostopenjski organ tudi natančno navede, s katerimi se posebej varuje ulična fasada. Zato nameravani poseg nadzidave in dozidave objekta … kot izhaja iz PGD dokumentacije, ki jo je tožnik priložil vlogi, ni mogoč. Tožnik tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tudi ne ugovarja. Določba 134. člena ZVKD-1 je bila pravilno uporabljena, saj kot je pojasnila tožena stranka, niso bile uporabljene nobene nove omejitve lastninske pravice, razen splošnega varstvenega režima.
Na podlagi navedenega je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.