Jedro

Predpravdno, s strani stranke predloženo strokovno mnenje ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca. Pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem, strokovnem mnenju gre za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Do takšnih strankinih navedb se je sodni izvedenec ob razpoložljivem procesnem gradivu argumentirano opredelil. Znesek stroškov za predpravdno izvedensko mnenje lahko stranka uveljavlja tudi v okviru glavnega zahtevka, čeprav je materialnopravna podlaga zanj vsebovana v pravilih 151. in 155. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati še 346,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi te sodbe.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej pravdi gre za odškodninskopravni spor, ki izvira iz prometne nezgode, za katero je odškodninsko odgovoren zavarovanec tožene stranke. Tožnica je uveljavljala odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, duševnih bolečin zaradi skaženosti, zaradi strahu ter zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Poleg tega je kot odškodninski zahtevek uveljavljala še znesek plačanega računa za predpravdno izvedensko mnenje.

2. Odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ob nesporni podlagi odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo pa je sodišče prve stopnje presodilo, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 12.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 27.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000,00 EUR. Nato je od skupne vsote odštelo valorizirani del že plačane odškodnine in toženo stranko obsodilo še na plačilo 9.203,06 EUR s pripadajočimi obrestmi. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka.

3. Tožnica vlaga pritožbo, sklicujoč se na vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožnici prisodi še nadaljnjih 14.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo ter uveljavljano odškodnino za premoženjsko škodo. Uvodoma znova pojasnjuje, zakaj je bil strošek za predpravdno strokovno mnenje, ki ga je napravil dr. F. K., opravičljiv in potreben strošek za uveljavljanje odškodninske terjatve.

4. V nadaljevanju napada izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca dr. M. V. Mnenje je po stališču pritožnice nestrokovno in pomanjkljivo. Izvedenec naj namreč ne bi vpogledal celotne medicinske dokumentacije, torej takšne, na podlagi katere je svoje mnenje izdelal z njene strani angažiran izvedenec dr. K. 5. Nadalje problematizira dejanske ugotovitve glede zloma levega maleola ter glede serijskega zloma reber. Kot nestrokovno pritožnica izpostavlja tudi ravnanje izvedenca, ki je tožničino levo roko primerjal le ob stisku pesti z desno. To po stališču pritožnice ni strokovno pravilno, saj bi moral izvedenec opraviti strokovno meritev, kakršno je opravil tudi dr. K. Problematizira tudi stališče izvedenca dr. V., da je bil morebiten zlom notranjega maleola nepomemben in da ni zapustil trajnih posledic pri tožnici, hkrati pa je ugotovil trajno funkcionalno posledico v obliki omejene gibljivosti zgornjega in spodnjega skočnega sklepa.

6. Pritožnica tudi meni, da sodišče pri odmeri odškodnine ni dovolj individualiziralo vseh ugotovljenih poškodb. Še posebej izpostavlja problem poškodbe leve koželjnice. Sklicuje se na izpovedbo same oškodovanke, ki je povedala, česa vse zaradi te poškodbe ne more početi, enako naj bi izhajalo tudi iz mnenja dr. F. K. 7. Poleg stroška za izdelavo predpravdnega izvedenskega mnenja, pritožnica omenja še stroške predpravdnega odvetniškega zastopanja. V sicer nepodpisani poravnavi, naj bi ji namreč tožeča stranka ponudila 1.947,60 EUR.

8. Tudi tožena stranka vlaga pritožbo in se sklicuje na vse tri zakonske pritožbene razloge, sodišču ob tem predlaga, naj prisojeno odškodnino zniža za 7.000,00 EUR. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v opisanem obsegu. Pritožnica relativizira ugotovljeno trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti z dejstvom, da je oškodovanka že višje starosti ter fizičnih naporov že zaradi tega sčasoma ne bi zmogla. Tudi ugotovitev o tem, da bi resneje hodila v hribe, ni. Odškodnina naj bi bila tudi previsoka v luči odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 610/1999 ter v luči sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1551/2009. 9. Nobena od strank na vročeno ji pritožbo nasprotne stranke ni podala odgovora na pritožbo.

10. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena le v neznatnem delu.

11. Tožnica sodišču neutemeljeno očita, da je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, ki ni bilo popolno napravljeno. Izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da je pridobil kompletno medicinsko dokumentacijo (list. št. 48). Izrecno je tudi potrdil (glej list. št. 71), da morebitne dodatne slike niso bile del medicinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče torej lahko le ugotovi, da je izvedenec svoje mnenje napravil upoštevaje vso predloženo medicinsko dokumentacijo. Tožeča stranka ni predlagala, da naj se mnenje dopolni še s kakšno dodatno medicinsko dokumentacijo. Posledice, kakršne je zatrjevala oškodovanka, je izvedenec nato objektiviziral s strokovnim znanjem in tako opravljeno ekspertizo in svoje mnenje tudi strokovno in razumno utemeljil. 12. Predpravdno, s strani stranke predloženo strokovno mnenje ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca. Po ustaljeni sodni praksi gre pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem, strokovnem mnenju za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Do takšnih strankinih navedb se je sodni izvedenec ob razpoložljivem procesnem gradivu argumentirano opredelil. 13. Pritožbeno sodišče dejansko podlago izpodbijane sodbe sprejema. Z mestoma nerazumljivimi pritožbenimi navedbami (2) se pritožnica zoperstavlja trem sklopom dejanskih ugotovitev: objektivizaciji trajnih posledic zaradi serijskega zloma reber v dokazni oceni (pri čemer za ugotovitev pravno relevantnega obsega škode ne more biti bistveno, ali je bilo zlomljenih sedem ali zgolj šest reber); objektivizaciji trajnih posledic zloma koželjnice; celostni oceni o trajnih posledicah zaradi poškodbe skočnega sklepa kot se te odražajo v oškodovankinem življenju.

Tudi pritožbeno sodišče tako pristop kot ugotovitve izvedenca, s tem pa posledično tudi ugotovitve sodišča, sprejema. Izvedenec je namreč jasno ugotovil trajne posledice zloma reber (list. št. 51), dasi te niso izrazito obsežne. Enako velja glede skočnega sklepa. Izvedenec je na hrbtni strani list. št. 71 zadovoljivo pojasnil, zakaj zlom notranjega gležnja – četudi je do njega prišlo – za nadaljnje zdravljenje ni bil pomemben. Še dodatno prepričljivo strokovno argumentacijo je podal na naroku (hrbtna stran list. št. 92). Enako velja glede posledic zloma koželjnice (hrbtna stran list. št. 92).

14. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da dokazni postopek pri ugotavljanju obsega škode ni bil obremenjen s kakšno procesno kršitvijo, razlogov za dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ni. Tega ne spremeni niti pritožbeno sklicevanje na izpovedbo same oškodovanke. Ravno temu, da je mogoče izpovedbo samega oškodovanca objektivizirano preizkusiti, je tudi namenjen dokaz z izvedencem medicinske stroke.

15. Tožena stranka neutemeljeno oporeka dejanskim zaključkom o obsegu škode, češ da tožnica ni dokazala, da bi resneje hodila v hribe ter da gre poleg tega za starejšo osebo, zaradi česar njena aktivnost upada že po naravni poti. Obseg življenjske prizadetosti je tožnica dokazala s svojim zaslišanjem, objektivizacijo dokazne ocene pa dodatno omogoča še izvedenčevo mnenje. Dejstvo, da je tožnica že starejša, pa je sicer pravno upoštevno, a ne na ta način, da bi bilo mogoče kar zanikati njeno poprejšnjo življenjsko aktivnost. Gre zgolj za enega izmed dejavnikov pri odmeri višine odškodnine. Človečen pristop terja, da se to odraža na način, ki privilegira npr. oškodovance, ki so izrazito mladi (npr. otroci), ne pa na ta način, da bi izrecno deprivilegiral starejše oškodovance.

16. Pritožbeno sodišče je zato ob dejanski podlagi sodbe sodišča prve stopnje opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine. Zaradi preglednosti bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju najprej podalo bistvene poudarke, ki se nanašajo na obseg nepremoženjske škode.

17. Tožnica je utrpela kombinirano poškodbo in sicer prelom drugega do šestega rebra z dopuščeno možnostjo, da je bilo zlomljeno tudi sedmo rebro, zlom leve petnice in zlom leve koželjnice.

18. Potrebna je bila hospitalizacija, ki je kumulativno trajala 29 dni. Deležna je bila operacije in kasneje še odstranitve osteosintetskega materiala. Na roki je nosila mavec, na nogi longeto. Prejemala je številne medikamente vseh vrst, bila deležna večkratnega RTG posega, opravljala številne kontrolne preglede, fizioterapijo tako v zdravilišču kot v ambulanti. Tri mesece po nezgodi so se na levi nogi pojavili znaki sudeckove atrofije kosti, ki so kasneje izzveneli. Bergle je uporabljala skupaj osem mesecev.

19. Tri dni je trpela zelo hude bolečine, teden dni hude, tri tedne srednje hude, štiri mesece lahke ter še nadaljnjih šest mesecev izmenjajoče lahke bolečine.

20. Ob trku se je ustrašila same nesreče ter morebitnega požara. Sekundarni strah je trpela intenzivno deset dni, manj intenzivno štiri mesece.

21. Njeno stopalo je deformirano, pri hoji šepa. Poškodbe reber so zapustile trajne posledice, ki se kažejo kot bolečine manjše intenzitete pri večjih fizičnih naporih v predelu prsnega koša. Enako velja ob spremembah vremena. Poškodba skočnega sklepa je povzročila zmanjšano gibljivost le tega do 35%. V prihodnje lahko pričakuje razvoj postravmatske artroze skočnega sklepa in stopala. S povečanimi napori hodi po neravninah, navkreber in navzdol, na krajše razdalje, daljših razdalj ne zmore. Čevljev s petami ne more nositi. Delajo se ji otiščanci, kar dodatno otežuje hojo. Ne bo več mogla hoditi v hribe in plesati. Ima težave pri skrbi za vnuke. Ni sposobna kolesarjenja. Zlom koželjnice ni pustil trajnih posledic.

22. Pri presoji pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. in 182.člen OZ (3)) sodišče pozitivno pravno besedilo citiranih zakonskih določil vsebinsko napolni z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin. Gre za ustaljeno metodo odškodninsko sodne prakse, pri kateri sodišče ugotovi individualiziran obseg škode ter nato ugotovljen obseg škode primerja s predhodnimi zadevami iz sodne prakse. Nato prisodi takšno odškodnino, da je v skladu z načelom enakega varstva pravic prisojena odškodnina ustrezno umeščena med primerljive, hujše in lažje odškodninske primere. Pri tem je sodišču kot spoznavni pravni vir v pomoč zbirka sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (4). V tej zbirki so primeri evidentirani s številkami, ki jih bo uporabilo tudi pritožbeno sodišče v nadaljevanju, vse zadeve pa so označene tudi z opravilno številko, pod katero je presojalo zadevo Vrhovno sodišče. Višina odškodnine se izraža v številu povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje presodilo, da znaša pravična denarna odškodnina 40.500,00 EUR. Plača v času sojenja na sodišču prve stopnje (februar 2014) je v povprečju znašala neto 994,34 EUR. To pomeni, da znaša pravična denarna odškodnina po izpodbijani sodbi 40,7 povprečnih neto plač v državi.

23. Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo obravnavane zadeve s primeri, ki se v citirani zbirki nahajajo v skupini poškodb hrbtenice in reber ter v skupini poškodb skočnega sklepa in stopala. Gre za večje število odškodninskih zadev, kar je pri umeščanju konkretne zadeve v sistem sodne prakse nujno potrebno. S tem pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeno navedbo tožene stranke, ki se sklicuje na en osamljen primer Vrhovnega sodišča ter še na en primer višjega sodišča. 24. Zadeva pod št. VI/13 (II Ips 708/2008) je z obravnavano zadevo primerljiva. Prisojenih je bilo sicer 60 plač, vendar pa je pomembna opomba, da je bila pred Vrhovnim sodiščem zavrnjena zgolj revizija tožeče stranke. To pomeni, da po presoji Vrhovnega sodišča tako prisojena odškodnina ni prenizka, ne pa tudi, ali ni morda previsoka. V zadevi št. VI/15 (II Ips 643/2003) je obseg posledic iz naslova telesnih bolečin ter skaženosti primerljiv, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je bistveno hujše. Priznanih je bilo 53 plač. V zadevi pod številko VI/19 (II Ips 588/2000) je obseg škode primerljiv, vendar je bila znova zavrnjena zgolj revizija tožeče stranke. Priznana je bila odškodnina v višini 48 plač. V zadevi VI/25 (II Ips 467/2002) je bila priznana odškodnina v višini 43 plač. Obseg škode za telesne bolečine, strah in skaženost je primerljiv, obseg škode glede trajnih posledic je hujši. A znova je bila zavrnjena le revizija tožeče stranke. Zadeva evidentirana pod številko VI/28 (II Ips 617/2002) je manj huda od obravnavane, zopet je bila zavrnjena revizija tožeče stranke, priznana je bila odškodnina v višini 40 plač. Primeri, ki sledijo v citirani zbirki, so vsi po vrsti lažji. Primerljivih poškodb več ni.

25. Primerjava iz skupine poškodb skočnega sklepa in stopala je bolj uporabljiva od prej navedene primerjave. V zadevi, evidentirani pod številko XI/10 (II Ips 701/2006) gre za primerljiv obseg škodnih posledic, vendar je bila zopet zavrnjena le revizija tožeče stranke, priznana odškodnina ustreza 43 povprečnim plačam. Zelo podobna obravnavani je zadeva, ki je evidentirana pod številko XI/11 (II Ips 449/2000), tudi priznana odškodnina je približno enaka tej v obravnavani zadevi. Primerljiv je tudi obseg škodnih posledic v zadevi, evidentirani pod številko XI/12 (II Ips 372/2001), pri čemer je bila zavrnjena revizija tožeče stranke, priznana pa odškodnina v višini 39 plač. Naposled je tu še primer pod št. XI/15 (II Ips 292/2000), kjer priznana odškodnina ustreza 32 plačam, obseg škode je celostno gledano primerljiv, to pot pa je bila zavrnjena revizija tožene stranke, kar pomeni, da odškodnina ni previsoka.

26. Oškodovanka je sicer utrpela kombinirane poškodbe. A pretežni del zmanjšanja življenjske aktivnosti izvira iz poškodb skočnega sklepa. Opis začasnega (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) in trajnega trpljenja (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) v obravnavani zadevi ter opis škodnih posledic v citiranih primerih iz sodne prakse vendarle omogoča sklep, da sta bili načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin v obravnavani zadevi uporabljeni pravilno. To pomeni, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

27. Tožeča stranka je v tej pravdi kot del glavnega zahtevka uveljavljala tudi strošek, ki ga je imela s plačilom računa za izvenpravdno strokovno mnenje. Tega je napravil dr. F. K. (A/II). Znesek računa je razviden iz priloge A 21 in znaša 970,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da ni podane vzročne zveze. V okviru stroškov pa je zahtevala še stroške predpravdnega zastopanja, pri čemer se opira na nepodpisano izvensodno poravnavo.

28. Nepodpisana izvensodna poravnava strank v ničemer ne zavezuje. Druge trditvene podlage, ki bi utemeljevala znesek predpravdnih stroškov odvetniškega zastopanja, pa tožeča stranka ni navedla. Te postavke zato sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo.

29. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravna podlaga tega zahtevka v resnici niso pravila odškodninskega prava, marveč materialnopravna pravila ZPP glede pravdnih stroškov. V skladu s 151. členom ZPP so namreč pravdni stroški ne le izdatki, ki nastanejo med postopkom, marveč tudi izdatki, ki nastanejo zaradi postopka. Glede na to, da je strokovno mnenje del strankinih argumentiranih navedb, gre brez dvoma za stroške, ki so nastali zaradi postopka. Tako je treba presoditi le še to, ali so bili ti stroški za pravdo potrebni (155. člen ZPP). Potrebnost teh stroškov je tožeča stranka utemeljila že v sami tožbi (glej točko V). Prepričljive so tudi njene pritožbene navedbe, da ima tožena zavarovalnica svoje cenilce, ki zato ne morejo biti objektivni. Tožnica se jim je lahko zoperstavila le z njene strani pridobljenim strokovnim mnenjem.

30. Tožnica je sicer ta strošek uveljavljala kot glavni zahtevek. A to ne spremeni dejstva, da se je na sodišče obrnila s sodnovarstveno zahtevo, ki vsebuje denarni zahtevek. Zanj je navedla vso trditveno podlago. Na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano. V nasprotju z učinkovito pravico do sodnega varstva pa bi bilo, če bi sodišče ta zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da terjatev tožnici morda sicer pripada, vendar, da bi jo morala uveljavljati kot stransko in ne kot glavno terjatev. Takšna razlaga ne bi bila ustavnoskladna. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da je ta njen zahtevek utemeljen na pravni podlagi, ki jo dajejo materialnopravna pravila o stroških postopka v ZPP. Ker je sestavni del teh materialnopravnih pravil tudi pravilo 154. člena ZPP (ki vsebuje merila za priznavaje ustreznega dela stroškov), je pritožbeno sodišče uporabilo tudi ta pravila ter tožnici priznalo le takšen delež uveljavljanih stroškov v višini 970,00 EUR, ki ustreza višini njenega in s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega uspeha.

31. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev torej oprlo na naslednje stališče: Znesek stroškov za predpravdno izvedensko mnenje lahko stranka uveljavlja tudi v okviru glavnega zahtevka, čeprav je materialnopravna podlaga zanj vsebovana v pravilih 151. in 155. člena ZPP.

32. Na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP je zato sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožnici priznalo 346,39 EUR. V preostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo, prav tako je zavrnilo (v tem primeru v celoti) pritožbo tožene stranke in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo. Procesno pooblastilo je za slednjo odločitev podana v 353. členu ZPP. Podani namreč niso niti razlogi, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

33. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, tožeča stranka pa je uspela le v neznatnem delu. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka pritožbena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Najbolj očiten primer je naslednja navedba na drugi strani pritožbe tožeče stranke (list. št. 105): „Izvedenec je v svojem dopolnjenem izvedeniškem mnenju zapisal, da dopušča, da je tožnica utrpela zlom srednjega rebra levo in odkrhnjenje šilastega izrastka podlaktnice v zapestnem sklepu poškodovano še sedmo rebro in da so ugotovitve prim. dr. F. K. pravilne, saj je bil on tisti, ki je pogledal RTG posnetke, glede zapisa zloma notranjega maleola gležnja leve noge se je opredelil le, da je bil predmetni naveden pri opisu RTG slik na dan poškodbe, ki je po njegovem mnenju, brez, da bi obrazložil zakaj ima tako mnenje zarasel, do odstranitve longete in naj bi bil za nadaljnje zdravljenje nepomemben“.

(3) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001).

(4) mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo,Ljubljana 2010.