Jedro

Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo, mora imeti po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS zagotovljen trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost; ta pogoj mora izkazati že v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 69/98-10 z dne 19.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.3.1998 (1. točka izreka) in ni ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ker tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 4. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da lahko z naturalizacijo po 10. členu ZDRS pridobi državljanstvo Republike Slovenije prosilec, ki kumulativno izpoljuje pogoje, določene v točkah od 1 do 8 navedenega člena. Glede na podatke in listine v upravnih spisih je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj, da ima tožnica zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki ji omogoča materialno in socialno varnost (4. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS). Kdaj se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost v smislu navedene zakonske določbe, je opredeljeno v 5. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba). Ni sporno, da je tožnici zadnje delovno dovoljenje prenehalo veljati dne 19.12.1996 in da si do izdaje v zadevi izpodbijane odločbe novega delovnega dovoljenja ni pridobila. Drugih dokazil o izpolnjevanju navedenega zakonskega pogoja pa tožnica ni predložila. Dejstvo, da je tožnica dne 16.12.1997 vložila pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka za izdajo delovnega dovoljenja, na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj mora prosilec za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ob vložitvi zahtevka oziroma izdaji odločbe, s katero se o njegovem zahtevku odloči, izpolnjevati vse z zakonom predpisane pogoje. Ker je po presoji sodišča prve stopnje izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da sta od vložitve tožbe pretekli dve leti in so se razmere glede njenega materialnega stanja in zagotovljenega vira preživljanja spremenile. Že od 1.2.1999 je zaposlena pri podjetju K.-M. d.o.o., kar je razvidno iz pogodb o zaposlitvi, ki jih prilaga. Te pogodbe so sklenjene za določen čas, ker so vezane na izdana veljavna delovna dovoljenja. Po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 20.2.2000 ima skle-njeno delovno razmerje za dobo enega leta, to je do 19.4.2001. Glede na njeno zaposlitev, po njenem mnenju, izpolnjuje tudi pogoje iz 5. člena Uredbe, zato ni pravnega zadržka za zavrnitev njene vloge za sprejem v državljanstvo. Navaja, da ima rešeno tudi stanovanjsko vprašanje in prilaga podstanovanjsko in najemno pogodbo. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, v posledici tega pa je napačno uporabilo 4. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS. Bistveno pa je kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni odločalo na glavni obravnavi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke. Pravilno je uporabilo materialno pravo in utemeljeno sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo, da tožnica s predloženimi listinami ni izkazala enega izmed kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu ZDRS.

Po 10. členu ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom in če ta oseba izpolnjuje vse naštete pogoje iz te zakonske določbe. V 4. točki 1. odstavka 10. člena je naveden tudi pogoj, da mora imeti oseba zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Po merilih iz 1. odstavka 5. člena Uredbe, ki jo sodišče prve stopnje pravilno navaja, pa se šteje, da ima prosilec zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da je redno zaposlen in višina njegovih prejemkov ustreza višini zajamčene plače (1. alinea 1. odstavka 5. člena) oziroma ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini zneska zajamčene plače (3. alinea 1. odstavka 5. člena). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi upravnih spisov pa tožnica ni izkazala, da je redno zaposlena oziroma ni predložila dokazov o kakšnem drugem trajnem viru preživljanja. Glede na takšno dejansko podlago v času odločanja pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njeno tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče v upravnem sporu preizkusi zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na dejansko in pravno stanje, na katerem temelji. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožničine pritožbene trditve, da je že od leta 1999 zaposlena za določen čas. Navedena okoliščina, ki jo tožnica zatrjuje, je namreč nastopila v času po odločanju upravnega organa o tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in ni mogla biti predmet presoje v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu. Prvostopno sodišče je presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno oziroma da ni sporno in je zakonitost izpodbijanega akta presojalo na tej podlagi (2. odstavek 50. člena ZUS). Zato dejstvo, da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ki je tožnica v tožbi niti ni zahtevala, po presoji sodišča ni vplivalo niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka v up-ravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS), zaradi katere bi bilo treba pritožbi ugoditi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.