Jedro

V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvami in dejanji sodišča v izvršilnem postopku. Gre torej za izvršilno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Zaradi tega tožnik odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, v kateri navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v izvršilni zadevi upnice A.A., proti njemu kot dolžniku, zaradi izterjave 146.052,41 EUR razpisalo 13. 1. 2015 javno dražbo in jo tudi izvedlo za navedeni znesek kljub temu, da je bilo obveščeno, da je bil dolg v višini 146.052,41 EUR poplačan. S tem je po mnenju tožnika tožena stranka kršila prvi in drugi odstavek 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče je bilo v pritožbi na sklep sodišča z dne 28. 8. 2012 opozorjeno na nezakonitost izvršbe, vendar je kljub temu razpisalo in izvedlo dražbo. Sodišču je bila 31. 3. 2015 podana zahteva za izločitev sodnice, vendar je sodnica nadaljevala z dražbo. Dne 4. 6. 2015 je sodišče izdalo odredbo o prodaji na tretji javni dražbi za dne 22. 9. 2015 in odredbo o prodaji na prvi javni dražbi za dne 29. 9. 2015 in navedeni dražbi tudi izvedlo ter na prvi javni dražbi prodalo nepremičnini ID ... in ID ... Dne 29. 3. 2016 je sodišče opravilo razdelitveni narok. V vseh odredbah in dražbah se nahaja zahteva upnice glede navedenega dolga, kar je kršitev prvega in drugega odstavka 43. člena ZIZ ter prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožnik meni, da so mu kršene pravice iz 15., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

2. Tožnik je po tem, ko ga je sodišče pozvalo, naj tožbo popravi, ker je bila sprva tako nerazumljiva, da je ni bilo mogoče obravnavati, postavil zahtevek v skladu z drugim odstavkom 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sicer tako, da zahteva odpravo vseh sklepov Okrajnega sodišča v Ljubljani, povezanih z izvršbo upnice A.A., zahteva tudi ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico in temeljno svoboščino, prepoved nadaljevanja dejanja in odpravo posledic dejanja. V popravi tožbe je tožnik tudi popravil ime tožene stranke, ki se je sprva glasilo: Ministrstvo za pravosodje, tako da je navedel, da je tožena stranka: Republika Slovenija, ki jo zastopa Okrajno sodišče v Ljubljani.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da terjatev upnice v zadevi In 776/2007 ni v celoti plačana. Tožnik je dolg delno plačal, zato je bil 6. 9. 2010 izdan sklep o delni ustavitvi izvršbe in je bilo torej delno plačilo tožnika upoštevano. Tožnik pa poleg zneska glavnice dolguje tudi obresti in izvršilne stroške, zato se je izvršba nadaljevala, hkrati pa se je nadaljevala izvršba na tožnikove nepremičnine tudi zaradi poplačila terjatev drugih upnikov. Predlog tožnika za izločitev sodnice je predsednica sodišča zavrgla. Narok 31. 3. 2015 je bil po vloženi zahtevi za izločitev sodnice opravljen na podlagi 74. člena ZPP, vendar je bila javna dražba preložena in ni bila opravljena. Tožena stranka je prodala dve tožnikovi nepremičnini. Zoper sklepe o domiku, o izročitvi in poplačilu tožnik ni vložil pritožbe. Terjatve upnikov niso bile v celoti poplačane. Izvršilni postopek In 776/2007 še ni pravnomočno končan, saj izvršba teče še na druge tožnikove nepremične. Tožbene navedbe tožnika so neutemeljene.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V skladu s 3. členom ZUS1-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti. Odločbe sodišča in posledično temu tudi procesna dejanja sodišča, ki vodijo k tem odločbam, torej ne morejo biti akti in dejanja, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organov sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njegovih ustavnih pristojnosti. Ker pa tožnik navaja, da vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče preverilo, ali obstajajo procesne predpostavke za obravnavanje tožbe po 4. členu ZUS-1, ki se nanaša na upravne spore zaradi varstva ustavnih pravic. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno, tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6. V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvami in dejanji sodišča v izvršilnem postopku. Ta postopek se vodi pred rednim sodiščem in sicer Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Gre torej za izvršilno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Zaradi tega tožnik odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Te odločitve in dejanja bi lahko izpodbijal le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred rednim sodiščem in po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanih sodnih aktov in dejanj glede na njihovo naravo kot aktov sodišč ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1. Sodno varstvo zoper takšne akte in dejanja je zagotovljeno v civilnem sodnem postopku pred rednim sodiščem. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevi opr. št. I U 1485/2010, ko sta tožnika v tožbi in njenih dopolnitvah izpodbijala odločitve, sprejete v izvršilni zadevi.

7. Na tem mestu želi sodišče opozoriti še na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, kjer je Vrhovno sodišče RS izrazilo stališče, da zoper posamične akte sodnikov ne samo, da ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1, ampak je treba tudi upoštevati, da to, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno (točka 10 obrazložitve navedenega sklepa). V istem sklepu vrhovno sodišče tudi navaja, da je sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev (točka 11 obrazložitve). Navedeni sklep se je sicer nanašal na odločitev preiskovalnega sodnika, vendar pa ne glede na navedeno velja stališče vrhovnega sodišča, da ko gre za odločitve rednih sodišč, tožba v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zoper take odločitve ni mogoča. 8. Ker torej akti in dejanja, ki se izpodbijajo s tožbo, niso upravni akti oziroma akti in dejanja, ki se lahko izpodbijano s tožbo v upravnem sporu, je sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.