Jedro

Organ tržne inšpekcije svoje odločitve ne more opreti samo na določbo 70. člena ZSDU (temu sedaj delno ustreza 94. člen zakona o upravi - Ur.l. RS, št. 67/94), če v materialnem zakonu (zakon o cenah, ZTI) nima pooblastila za določene ukrepe ali vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata v Ljubljani št. 333-00-143/93-02/11 z dne 25.8.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi tržne inšpekcije Uprave inšpekcijskih služb občine Novo mesto št. 333-135/93 z dne 4.8.1993, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da je dolžna oblikovati drobnoprodajne cene pšeničnega kruha na ravni, kot so se v skladu s predpisi oblikovale in uporabljale na tržišču na dan 1.6.1993. V obrazložitvi odločbe je navedla, da zakon o cenah, na podlagi katerega je Vlada Republike Slovenije izdala uredbo o določitvi najvišjih cen moke in kruha z veljavnostjo od 29.6.1993, sicer ne določa upravnega ukrepanja, pač pa daje podlago zanj zakon o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih. V 70. in 73. členu namreč pooblašča tržnega inšpektorja za nadzor nad izvajanjem predpisov in mu v primeru kršitev določa pravico in dolžnost, da odredi ukrepe, ki so potrebni, da se pomanjkljivosti odpravijo, kar je tržni inšpektor, ki je pri kontrolnem pregledu dne 30.6.1993 ugotovil, da tožeča stranka zaračunava višje cene, kot so določene z uredbo, tudi storil. Podlago za uvedbo postopka po uradni dolžnosti je imel prvostopni organ v 10. členu zakona o tržni inšpekciji in 124. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Pritožbene navedbe tožeče stranke so za toženo stranko irelevantne in je zato morala pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka pritožbo zavrnila, čeprav je prvostopna odločba nezakonita tako iz formalnih kot materialnih razlogov. Občinski tržni inšpektor po zakonu o tržni inšpekciji sploh ni pristojen za nadzor pri proizvajalnih organizacijah, ampak je za to pristojna tožena stranka, ki pa svoje pristojnosti ne more delegirati na raven občinskih tržnih inšpektorjev. Tržni inšpektor po navedenem zakonu tudi ne more izdajati upravnih odločb s področja cen, tega pa mu tudi ne omogoča zakon o cenah. Tožena stranka je s tem, da ni presodila pritožbenih navedb, kršila pravila postopka, saj je ravnala v nasprotju z določbami 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Njeno sklicevanje na določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave kot na podlago za izdajo sporne odločbe tržnega inšpektorja je neutemeljeno, saj določba le na splošno pooblašča vse inšpektorje, treba pa je upoštevati še posebne predpise, ki urejajo posamezno inšpekcijsko področje. Določba 4. člena zakona o tržni inšpekciji ne daje tržnemu inšpektorju pravice, da izda kakršnokoli upravno odločbo s področja cen, ampak le v drugih primerih. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, zato predlaga, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka sicer nima prav, kolikor s sklicevanjem na nepristojnost občinskega organa tržne inšpekcije za nadzor pri proizvajalnih organizacijah meni, da občinski tržni inšpektor ni pristojen za nadzor nad izvajanjem predpisov o cenah. Zakon o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74) je v 1. odstavku 3. člena res določal, da republiški tržni inšpektorat opravlja neposredno nadzorstvo nad cenami vseh proizvodov in storitev, razen tistih, za katere zagotavljajo neposredno družbeno kontrolo cen občinski organi, vendar je bila ta določba razveljavljena z določbo 3. odstavka 14. člena zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave (Uradni list RS, št. 27/91), ki v delovno področje republiškega tržnega inšpektorata ne uvršča več neposrednega nadzora nad cenami. Navedeni zakon je bil uveljavljen istočasno kot zakon o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I), to je 25.6.1991 (22. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I), z zakonom o cenah pa je bil ukinjen dotedanji sistem družbene kontrole cen, po katerem je bila pristojnost na področju cen razdeljena med zvezne, republiške in občinske organe. Ker zakon ne določa več pristojnosti republiškega tržnega inšpektorata, je za inšpekcijski nadzor nad cenami glede na določbo 1. odstavka 18. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki se po 4. členu navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis, pristojen organ občinske tržne inšpekcije.

Pač pa ima tožeča stranka prav, ko v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88). Navedeni zakon, po mnenju sodišča, tržnega inšpektorja ni pooblaščal, da stranki naloži vrnitev cen na določeno raven, če pri izvajanju nadzora ugotovi, da so cene oblikovane v nasprotju s predpisi o cenah, saj je v 70. členu le na splošno urejal pravice in dolžnosti inšpektorja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva, ni pa vseboval materialne podlage za odrejanje posameznih vrst inšpekcijskih ukrepov. Tudi zakon o cenah nima določb, ki bi urejale inšpekcijske ukrepe na področju cen in ne določb o obveznostih subjektov, ki kršijo predpis o cenah. O pristojnosti tržnega inšpektorja na tem področju govori izrecno le 7. člen navedenega zakona o tržni inšpekciji, ki inšpektorju v zvezi s kršitvijo predpisov o cenah nalaga, da je dolžan vložiti ovadbo zaradi kaznivega dejanja ali gospodarskega prestopka oziroma da je dolžan vložiti predlog za uvedbo postopka zaradi prekrška. V teh primerih je tržni inšpektor dolžan ugotoviti znesek pozitivne razlike v ceni in predlagati sodišču oziroma sodniku za prekrške, da storilcu to razliko odvzame kot protipravno premoženjsko korist. Drugih posebnih določb o inšpekcijskih ukrepih na področju cen zakon o tržni inšpekciji nima. Inšpekcijski organ pa po presoji sodišča svoje odločitve ni mogel opreti samo na določbo 70. člena navedenega zakona o sistemu državne uprave, če v materialnem zakonu nima pooblastila za določene ukrepe ali v njem ni vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor. Zato tožena stranka napačno razlaga določbe 70. člena tega zakona.

Ker je prvostopna odločba po navedenem nezakonita in je takšna tudi odločba tožene stranke, je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.