Jedro

Tožnik je vložil tožbo zaradi izplačila odškodnine dne 13. 9. 2012, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni objektivnih kazalnikov, ki bi dokazovali poslabšanje spondilolisteze, pri čemer v celotnem obdobju vse od leta 2002 dalje govorimo o spondilolistezi lažje I. stopnje, le subjektivna zaznava tožnika je z leti manj ugodna. Glede na to, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni ugotovila poslabšanja oz. povečanja že predhodno diagnosticiranih bolezni, niti novih bolezni, niti nevroloških izpadov, niti duševnih motenj, ni mogoče šteti, da je pričelo teči zastaranje šele po prejemu invalidske odločbe, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Prav tako tožnik tudi tekom postopka ni podal trditev o tem, da se mu je bolezen poslabševala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikova terjatev zastarana. Po oceni pritožbenega sodišča je subjektivni rok za zastaranje pričel teči v letu 2002, tožnik pa je vložil tožbo za plačilo odškodnine dne 13. 9. 2012.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 20.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012, v roku 15 dni, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.097,94 EUR, tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške postopka v višini 1.442,40 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.678,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v izpodbijanem delu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka tožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje. Tožnik zahteva povrnitev škode in navaja, da jo zahteva iz razloga vibracijske bolezni in bolezni gibal zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob pogojih odškodninskega delikta, in sicer, da je škoda nastala, da izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo ter nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Po oceni tožene stranke ne obstoji nobena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Pri toženi stranki nista bili ugotovljeni navedeni bolezni. Ugotovitev sodišča prve stopnje je nepravilna glede na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B.. Sodišče je v tem delu storilo bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki 339. člena ZPP, posledično je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj sodišče samo nima znanja za takšne ugotovitve. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe 2. člena in dalje Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni, na katere je sicer oprlo odločitev. Tako je podana bistvena kršitev tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je mnenje izvedenca za varstvo pri delu mag. C.C. izpodbijala, za toženo stranko je šlo za t. i. "sodbo presenečenja". Na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99) je pristojni minister dne 22. 3. 2000 izdal Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravju pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 30/2000), ki je pričel veljati 21. 4. 2000. Ta Pravilnik predstavlja pravno podlago za zagotavljanje varnosti pri zdravju pri ročnem premeščanju bremen za čas od 21. 4. 2000 do 16. 8. 2005. Pravilnik je v 8. členu določal, da sme delavec posamezne kategorije (glede na spol, starost ali nosečnost) občasno, samo v ugodnih pogojih, ročno premeščati bremena z največjo maso, ki jo je določala tabela v prilogi I tega Pravilnika. Omejitev 1000 kg v dveh urah oziroma na dan je tako veljala le za ročno premeščanje najtežjih bremen. Bremena oziroma pnevmatike, ki jih je premeščal tožnik, so bile teže 7,16 kg do 8,9 kg, zato ta omejitev za tožnika ne velja. Tožena stranka je podala pripombe na izvedensko mnenje z dne 5. 6. 2014. Pravilnik o zagotavljanju varstva in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 30/2000) je nadomestil Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005), ki je bil sprejet 8. 7. 2005 in je pričel veljati 16. 8. 2005. Pravilnik iz leta 2005 opušča dolžnost izračuna obremenjenosti delavca za prenašanje bremen, lažjih od najtežje dovoljenih, če se bremena premeščajo ponavljajoče ali dolgotrajno. Omejitev, da sme delavec najhitreje v dveh urah premestiti le 1000 kg najtežjih bremen in isti dan ne sme biti obremenjen z dodatnim delom premeščanja, velja torej tudi po Pravilniku iz leta 2005 le za najtežja bremena, ne pa za pnevmatike, s katerimi je pri delu rokoval tožnik, saj so bile v povprečju teže 7,16 kg do 8,9 kg. Nepravilen je zato tudi zaključek sodišča in posledično ugotovitev, da je zato pri tožniku prišlo do poklicne bolezni, kot jo opredeljuje Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 55. členu. Tožnik ni premeščal bremen do 55 kg. Sodišče je pri odločanju tako storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer je šlo za zmotno oziroma neuporabo materialnega prava. Sodišče tudi zmotno zaključuje, da izvedenec za varstvo in zdravje pri delu ni imel na voljo celotne dokumentacije, ki bi vključevala tudi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika za delavca. Vsa zdravniška spričevala je namreč izvedenec sam priložil izvedenskemu mnenju z dne 14. 5. 2014, vsa dokumentacija je povzeta tudi v izvedenskem mnenju Komisije za izvedenska fakultetna mnenja. Tožena stranka se ne strinja s pravnim tolmačenjem določb Pravilnika o zagotavljanju varstva in zdravja pri ročnem premeščanju bremen in posledično napačne in nestrokovne zaključke v tem mnenju, v sled česar mnenje izvedenca zavrača. Nevarnosti oziroma škodljivosti "dvigovanje bremen - ročni prenos bremen" Pravilnik ne opredeljuje. Posledično je zaključek izvedenca, da izjava za varnost z oceno tveganja za delovno mesto dokončevanje potniških plaščev, ni izdelana skladno s 5. členom tega pravilnika, neutemeljen.

Po 352. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožena stranka je zastaranje ugovarjala že v odgovoru na tožbo, pri čemer je sodišče navedlo, da ugotavlja, da je tožnik šele s prejemom odločbe ZPIZ z dne 7. 6. 2010 zvedel za škodo na zdravju. Takšno stališče ni pravilno. Gre za dejansko vprašanje, kdaj je bilo tožniku znano, da je njegovo zdravljenje zaključeno. Odločba ZPIZ zato nima nobenega pravno relevantnega pomena. Pri toženi stranki je bil tožnik zaposlen do dne 22. 6. 2011, pri čemer iz izvedenskega mnenja izhaja, da je od oktobra 2009 do leta 2010 delal le po štiri ure, od junija 2010 pa je bil na čakanju. Začetek teka zastaralnega roka je trenutek nastanka škode, ne pa pravnomočnost odločitve o vzroku tožnikove invalidnosti. Tožba je bila vložena 12. 9. 2012, za škodo je tožnik vedel pred dnem 12. 9. 2009 in je škoda zastarala (sodba VSRS VIII Ips 386/2009 z dne 3. 10. 2011, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009). Kot že predhodno navedeno v pritožbi izpodbijana sodba nima razlogov tudi o tem, da naj bi tožniku poklicna bolezen nastala, kdaj je izvedel zanjo, da v odločbi ZPIZ z dne 7. 6. 2010 ni bila ugotovljena niti omenjena, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru ni objektivnih podatkov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti poslabšanje oziroma povečanje stopenj zdrsa (torej bolezni, ki je bila pri tožniku diagnosticirana v letu 1999 in ne sodi v bolezen gibal iz seznama poklicnih bolezni). Iz strokovnega mnenja izhaja, da ni objektivnih kazalnikov, ki bi dokazovali poslabšanje spondilolisteze, pri čemer v celotnem obdobju od leta 2002 dalje govorimo o spondilolistezi lažje, I. stopnje. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni ugotovila poslabšanja oziroma povečanja že predhodno diagnosticiranih bolezni. Bolezen v opazovanem obdobju ni napredovala. V kolikšnem deležu je dosedanje zdravstvenega stanja doprineslo delo pri toženi stranki in kakšna je škoda, da bi se odražala v tožnikovem življenju in zdravju ni bilo. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je o razlogih sodbe povsem v nasprotju s tem mnenjem zapisalo, da do poslabšanja je prišlo in je ta delež nedoločljiv (50 %). Odločitev sodišča je napačna, ob uporabi pravil o zastaranju bi tožniku pripadalo kvečjemu 1.090,09 EUR (8.000,00 EUR / 22 let). Po mnenju izvedencev tožnik ne trpi bistvenih duševnih bolečin in pri njem ni zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo v višini 12.000,00 EUR, tožena stranka pa sodišču očita bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo je, da potencialne spremembe na duševnem področju tožnika niso posledica dela pri toženi stranki. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen do 22. 6. 2011, delo je dejansko opravljal do julija 2010, pri čemer je v času od oktobra 2009 do leta 2010 delal po štiri ure, od julija 2010 dalje do prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa je bil doma na čakanju. Tožnik ni podal nikakršnih trditev o poslabšanju bolezni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z naravo in njenim namenom. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni del) sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Delodajalec je tisti, ki mora skrbeti za varno delo in zdravje delavcev. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, ozaveščanjem in usposabljanjem delavcev, z organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati pa mora tudi take ukrepe in izvajati delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, kot to določa Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 s sprem. - ZVZD).

6. Odškodninsko odgovornost delodajalca je za sporno obdobje urejal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 184. členu. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 184. člena ZDR). Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se v skladu s 149. členom OZ odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Višina odškodnine pa ne sme podpirati teženj, ki niso združljive za njeno naravo in z njenim namenom.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da se je tožnik dne 17. 3. 1987 zaposlil pri delodajalcu D., kjer je bil zaposlen vse do 30. 6. 1998, kar izhaja tudi iz njegove delovne knjižice. Družba E. d. o. o. oziroma sedaj F. d. o. o., ki je sedaj tožena stranka, je bila ustanovljena 20. 8. 1997, pri čemer se je tožnik zaposlil pri toženi stranki 1. 7. 1998. Sodišče je pri tem ugotovilo, da tožnik uveljavlja odškodnino za bolezensko stanje, ki se je za tožnika začelo v letu 1995, to stanje pa je trajalo do prenehanja delovnega razmerja 18. 6. 2011, kot je ugotovilo sodišče v točki 6 obrazložitve. Sodišče je svojo odločitev oprlo na odločbo ZPIZ, po kateri je imel tožnik kot invalid III. kategorije omejitev dvigovanja in premeščanja bremen nad 5 kg in prisilnih drž hrbtenice.

8. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in prič ter postavilo sodnega izvedenca s področja varstva pri delu in sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče se je pri svoji odločitvi sklicevalo na sodno prakso, ki je sprejela stališče, da tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, pri kateri lahko pride do poklicne bolezni, za nastalo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, torej ne glede na krivdo. Dejavnost, ki je po svoji naravi takšna, da povzroči razvoj poklicne bolezni, predstavlja zato nevarno dejavnost. Sodišče se je pri svoji odločitvi sklicevalo na odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 23/2014 z dne 11. 12. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila zoper navedeno zadevo vložena revizija, o kateri je odločalo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 84/2015 z dne 8. 3. 2016, kjer je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, izplačilo stroškov zdravljenja in plačila mesečne rente.

9. V skladu s prvim odstavkom 376. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Po 165. členu OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje, da je oškodovanec za škodo izvedel, ko ima na voljo dovolj podatkov in je seznanjen z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode in njeno višino. Za negmotno škodo zaradi posledic poškodbe ali poklicne bolezni se šteje, da je oškodovanec zanjo izvedel, ko je zdravljenje končano in se je njegovo zdravstveno stanje stabiliziralo (npr. II Ips 281/2007, III Ips 53/2011, VIII Ips 386/2009). Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 28. 6. 2011, pred tem pa je od oktobra 2009 do leta 2010 delal po 4 ure, od julija 2010 pa je bil na čakanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odločitev sodišča prve stopnje sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 155/1998 z dne 10. 11. 1998, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da zadevi nista primerljivi. V konkretni zadevi je šlo za bolezen azbestozo, pri čemer pa je sodišče ugotovilo, da je škoda zaradi azbestoze nastala z dnem, ko je bila pri oškodovancu ta bolezen diagnosticirana. V konkretnem primeru pa ni šlo za primerljivo situacijo.

10. Kot pravilno navaja pritožba, je tožnik pri toženi stranki od oktobra 2009 do leta 2010 delal le po štiri ure, od junija 2010 pa je bil na čakanju, delovno razmerje pa mu je prenehalo 28. 6. 2011. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 7. 6. 2010 zvedel za škodo, ker mu je bila s to odločbo priznana III. kategorija invalidnosti. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločba ZPIZ ni pravno relevantna, saj kot že navedeno prične zastaranje teči z dnem, ko so bile tožniku znane bistvene okoliščine za uveljavljanje odškodnine in pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati tudi njeno konkretno višino. Tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva, kot to določa Obligacijski zakonik v 6. členu (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ).

11. Tožnik je vložil tožbo zaradi izplačila odškodnine dne 13. 9. 2012, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da iz točke 3 izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v B., fakultete A. z dne 22. 9. 2016 (stran 22) izhaja, da ni objektivnih kazalnikov, ki bi dokazovali poslabšanje spondilolisteze, pri čemer v celotnem obdobju vse od leta 2002 dalje govorimo o spondilolistezi lažje I. stopnje, le subjektivna zaznava tožnika je z leti manj ugodna. Glede na to, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni ugotovila poslabšanja oz. povečanja že predhodno diagnosticiranih bolezni, niti novih bolezni, niti nevroloških izpadov, niti duševnih motenj, ni mogoče šteti, da je pričelo teči zastaranje šele po prejemu invalidske odločbe, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Prav tako tožnik tudi tekom postopka ni podal trditev o tem, da se mu je bolezen poslabševala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikova terjatev zastarana. Po oceni pritožbenega sodišča je subjektivni rok za zastaranje pričel teči v letu 2002, tožnik pa je vložil tožbo za plačilo odškodnine dne 13. 9. 2012. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka tožene stranke v višini 4.097,94 EUR, kar je tožnik glede na to, da v postopku ni uspel dolžan povrniti toženi stranki. Tožnik prav tako sam krije svoje stroške postopka. Odločitev temelji na določilih 154. člena ZPP, ki določa, da kdor v pravdi ne uspe, je dolžan nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni po določilih 155. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške postopka v višini 1.442,40 EUR. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.