Jedro

Da bi se zastaralni rok, določen v OZ za zastaranje, lahko podaljšal na čas, določen za zastaranje kazenskega pregona, mora biti škoda povzročena s (ta)istim ravnanjem/dejanjem. Škodni dogodek mora biti obenem kaznivo dejanje, sicer se na 353. člen OZ ni mogoče sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik proti toženi stranki uveljavljal za škodo, nastalo v prometni nesreči 13. 6. 2005, pri čemer naj bi po tožnikovih trditvah zahtevek zapadel 18. 12. 2006. Tožbo je vložil 13. 4. 2015. 2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da se s sodbo ne strinja ne v materialnem ne v dejanskem pogledu. Zmotno je stališče sodišča glede uporabe 353. člena OZ. Protispisna je tudi razlaga, ker je iz dopisa z 18. 12. 2006 jasno razvidno, da je tožena stranka odklonila zahtevek, ker naj bi šlo za sum kaznivega dejanja. Tožnik je dolžan izkazati le, da je prišlo do nesreče in da mu je nastala škoda, splošne pogoje pa bi morala predložiti tožena stranka. Vprašanje nastanka terjatve sodišče presoja glede na določila splošnih pogojev zavarovalne pogodbe v vsakem primeru posebej, ne pa glede na določila OZ o zastaranju odškodninske terjatve (I Cp 1713/2013). Stališče sodišča, da tožnik najbolje sam ve, ali so nastopili pogoji za izgubo zavarovalnih pravic, je obremenjeno z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Tožnik je šele s pravnomočnostjo zavrnilne sodbe lahko izpodbil domnevo o izgubi zavarovalnih pravic, zato je njegova terjatev zastarala v daljšem roku, tistem, kot je določen za zastaranje kazenskega pregona. Z začetkom kazenskega pregona se je pretrgal tudi zastaralni rok za odškodninski zahtevek. Tožnik je bil oproščen šele 6. 6. 2012 in šele tedaj je mogoče šteti, da je nastopil zavarovalni primer. Sodišče bi lahko v okviru materialno-pravdnega vodstva poskrbelo, da bi stranki predložili splošne pogoje. Obrazložitev sodišča je zmotna v celoti, zato predlaga njeno razveljavitev.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da tožnik uveljavlja nematerialno škodo iz škodnega dogodka/prometne nesreče s 13. 6. 2005, pri čemer naj bi po tožnikovih trditvah zahtevek zapadel 18. 12. 2006, ko je tožena stranka odklonila izplačilo odškodnine. Povrnitev škode tožnik zahteva od tožene stranke kot zavarovalnice E. A. - povzročitelja prometne nesreče. 6. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožena stranka leta 2006 odklonila izplačilo odškodnine zaradi suma kaznivega dejanja goljufije (priloga A 2) ter da tožnik tožbe po prejemu odklonitve ni vložil. Tožbo je vložil šele 13. 4. 2015, ob tem pa je navedel, da je proti njemu in R. H. na Hrvaškem vse do leta 2012 potekal kazenski postopek, v katerem je bil R. H. s sodbo 12. 4. 2012 obsojen, sam pa oproščen. Meni, da je bilo zastaranje predmetnega tožbenega zahtevka pretrgano ves čas trajanja kazenskega postopka.

7. Analiza pritožbenih (in tudi tožbenih) navedb pokaže, da pritožnik ne razume instituta zastaranja (335. in naslednji členi OZ), podaljšanja zastaralnega roka, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 353. člen OZ), ter s tem povezanega pretrganja zastaranja (drugi odstavek 353. člena OZ). Da bi se zastaralni rok, določen v OZ za zastaranje, lahko podaljšal na čas, določen za zastaranje kazenskega pregona, mora biti škoda povzročena s (ta)istim ravnanjem/dejanjem. Škodni dogodek mora biti obenem kaznivo dejanje1, sicer se na 353. člen ni mogoče sklicevati.

8. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil R. H. obsojen zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije, medtem ko sam vtožuje škodo, ki mu je nastala kot posledica prometne nesreče2, ki je niti ni povzročil R. H., temveč E. A. Četudi sta prometna nesreča, v kateri je tožnik utrpel škodo, in R. H. obsodba v dejanskem smislu povezani (R.H. je bil obsojen zaradi lažnega prikazovanja okoliščin taiste prometne nezgode, v kateri se je tožnik poškodoval), ni bilo R. H. kaznivo dejanje tisto, ki je povzročilo škodo, temveč je bila to prometna nezgoda. Toda zanjo tožnik niti ne trdi, da bi sočasno predstavljala kaznivo dejanje, zato 353. člena OZ ni mogoče uporabiti.

9. Pritožnik sicer pravilno povzame odločbo I Cp 1713/2013 z 8. 1. 2014, v kateri je višje sodišče zapisalo, da mora sodišče vprašanje nastanka terjatve presojati glede na določila splošnih pogojev zavarovalne pogodbe in ne po določilih OZ o zastaranju odškodninske obveznosti. Vendar v obravnavanem primeru ni sporno, ali je tožnikova terjatev nastala ali ne, temveč, ali je nastopilo zastaranje te terjatve. Za to presojo so odločilne le določbe OZ o zastaranju pri zavarovalnih pogodbah (357. člen OZ), ki so kogentne narave (zastaralnih rokov pogodbeno ni mogoče podaljšati). Pritožbeno sodišče še pripominja, da drugi odstavek 357. člena določa, da terjatev iz zavarovalne pogodbe (ki ni življenjsko zavarovanje) v vsakem primeru zastara v petih letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Ker je tožnikova terjatev nastala 13. 6. 2005, je zastaranje nastopilo najkasneje 31. 12. 2010. 10. Ob pravilnem razumevanju določb OZ o zastaranju se pritožbene navedbe o obstoju (absolutno) bistvenih kršitev postopka (glede predložitve splošnih pogojev, pozivanja sodišča v okviru materialno-pravdnega vodstva ...) izkažejo kot neutemeljene, pritožbeno sodišče pa na ostale pritožbene navedbe niti ne bo odgovarjalo (360. člen ZPP).

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP ter je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Primerjaj Kranjc, dr. V., Komentar OZ, 2. knjiga, str. 483 - 484. 2 Vse to je tožniku izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje - točka 6 izpodbijane sodbe.