Jedro

Do uveljavitve zakona o spremembah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. RS, št. 26/90), ki je pričel veljati 14.7.1990, je v primeru, če je za nameravana dela po zakonu zadostovala priglasitev v smislu 51. člena ZUN ter ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in z njimi tudi ne bi bili prizadeti interesi drugih oseb, napravila uradna oseba o tem uradni zaznamek in izdala o tem potrdilo, ki bi ga po 2. odst. 62. člena ZUN morala izdati v 30 dneh po vložitvi pravilno vložene priglasitve. Če potrdila v tem roku organ ni izdal, se po tem zakonu šteje, da so dela dovoljena. Ker so tožniki priglasili dela 7.6.1990, je 30-dnevni rok iz 4. odst. 62. člena ZUN potekel 7.7.1990, torej pred novelo zakona (14.7.1990), ki je potrdila po tej določbi odtlej štela za odločbe, ki bi ne glede na obliko (potrdilo) morale biti vročene tudi prizadetim strankam.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se 1. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 8.7.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je na pritožbo N.B. in M.B. z izpodbijano odločbo deloma odpravila sklep Sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 16.8.1993, s katerim je organ prve stopnje zavrgel predlog pritožnikov za obnovo postopkov, v katerih je v korist tožnikov izdal dovoljenja za poseg prostor, in sicer je: a) v 1. točki izreka izpodbijane odločbe je deloma odpravila sklep Sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 16.8.1993 v delu, ki se nanaša na obnovo postopka v zvezi z izvedbo nadstrešnice nad vhodom v stanovanjsko poslovni objekt tožnikov na podlagi potrdila z dne 12.6.1990 ter vrnila zadevo v ponovitev postopka organu prve stopnje, in b) v 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa odločila, da se pritožba N.B. in M.B. zoper navedeni sklep organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na obnovo postopka v zvezi z gradbenim dovoljenjem z dne 26.12.1989 za ureditev poslovnega prostora v stanovanjsko poslovnem objektu (orodjarska delavnica) pošlje v odločanje pristojnemu organu, po navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe, takrat pristojnemu Ministrstvu za gospodarske dejavnosti.

Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je bilo tožnikom dne 10.11.1989 izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo poslovno stanovanjske hiše, ki pa N.B. in M.B. ni bilo vročeno, ker v postopku nista sodelovala. Slednja sta vložila predlog za obnovo dne 5.6.1991 in zahtevata položaj stranke v navedenem postopku (lokacijsko dovoljenje), kot tudi v postopku za pridobitev dovoljenja - priglasitve za gradnjo kleti, o čemer pa organ prve stopnje še ni odločil. Odločil je le o predlogu za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem za poslovni prostor v stanovanjsko poslovnem objektu (orodjarska delavnica) kot tudi glede postopka končanega s potrdilom z dne 12.6.1990, ki se nanaša na priglašena dela izvedbe nadstrešnice nad vhodom v navedeni objekt (prej navedeno pod a. in b.). V času, ko je bilo navedeno potrdilo poslano (13.9.1990), je že veljala sprememba zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list RS št. 26/90), ki velja od 14.7.1990, ko je o priglasitvi treba odločiti z odločbo, ki je upravni akt in je zoper njega mogoče vložiti redna in izredna pravna sredstva. Organ prve stopnje je zavrgel predlog za obnovo kot prepozen z navedbo, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v skladu z 252. členom ZUP v enem mesecu od dneva, ko je mogla uporabiti nova dejstva oziroma nove dokaze. Odločitev organa prve stopnje je bila nepravilna, saj tožena stranka ugotavlja, da sta pritožnika predlagala obnovo postopka iz razlogov 9., ne pa 1. točke 249. člena ZUP in zato pritožnikoma teče enomesečni rok od dneva vročitve akta, s katerim je bil prejšnji postopek končan. Glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je za odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja po določbah zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave (Uradni list RS št. 27/91) in zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS št. 4/94) pristojno Ministrstvo za gospodarske dejavnosti RS, in je zato pritožbo N.B. in M.B. v delu, ki se nanaša na sklep organa prve stopnje v zvezi z gradbenim dovoljenjem, odstopila navedenemu ministrstvu.

Tožniki smiselno izpodbijajo 1. točko izpodbijane odločbe, prej povzeto v točki a), ter navajajo, da so si od organa prve stopnje pridobili potrdilo o izvedbi nadstreška in v enem mesecu tudi izvedli dela, soseda - pritožnika sta vse to lahko videla in sta vedela, kaj so delali. Pritožnika sta šele po enem letu 5.6.1991 vložila zahtevo, ko so se njihovi medsebojni odnosi zaradi uporabe ceste zaostrili. Torej so bili seznanjeni z njihovimi deli. Leto poprej sta soseda B. ob njihovi meji zasadila drevje, ki sega prek posestne meje, njihova parcela pa je nižja od sosedove. Tožniki žive na omenjenem naslovu že od leta 1968, daleč okrog do leta 1983 ni bilo nobene hiše. Leta 1981 je občina okrog tožnikov pričela prodajati parcele in sedaj je okrog njih šest hiš. Tožnikov nihče ni vprašal, ali se strinjajo z novimi graditelji. Nasprotno, od pritožnikov - sosedov B. so bili ogroženi, saj so vozili po njihovem dvorišču z vsemi prevoznimi sredstvi, čeprav sta imela dostop z druge strani, le 200 metrov daljšo pot. Tožnikov občina niti toliko ni zaščitila, da bi jim pustila dvorišče, ki je vedno pripadalo k hiši, da so iz vhodnih vrat stopili kar na cesto. Tako kot soseda - pritožnika B. so tudi tožniki začeli z novo gradnjo in sta tako morala vedeti in videti, da ne bosta sama graditelja, v nasprotnem primeru bi se pač takrat morala izjasniti, ne pa po enem letu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Prizadeti stranki (F. in M.B.) na tožbo nista odgovorili.

Sodišče je tožbi ugodilo iz drugih razlogov, ne pa iz tistih, ki jih uveljavljajo tožniki.

Tožena stranka je zmotno uporabila določbo 62. člena ZUN, ko je tudi glede postopka končanega s potrdilom z dne 12.6.1990, s katerim so dne 7.6.1990 priglašena dela za izvedbo nadstrešnice nad vhodom v objekt tožnikov (prej navedeno pod a.), smiselno štela, da je bil ta postopek končan po 13.9.1990, torej po dnevu, ko je bilo navedeno potrdilo poslano strankam. To naj bi pomenilo, da bi se v času, ko bi se zaradi spremembe ZUN (Uradni list RS št. 26/90), ki velja od 14.7.1990, ko je o priglasitvi treba odločiti z odločbo, navedeno potrdilo ne glede na obliko štelo za odločbo, zoper katero je mogoče vložiti tudi izredna pravna sredstva. Takšno naziranje tožene stranke pa je zmotno.

Namreč: do uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN, ki je pričel veljati 14.7.1990 je dotlej veljavni 62. člen ZUN v 2., 3. in 4. odstavku določal: Če za urejanje prostora pristojni organ ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev del (v smislu 51. člena ZUN) ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in da z njimi tudi ne bi bili prizadeti interesi drugih oseb, napravi o tem uradni zaznamek in izda investitorju o tem potrdilo. Če pa bi pristojni organ ugotovil, da je za nameravani poseg potrebno lokacijsko dovoljenje ali da bi bil poseg v nasprotju s prostorskimi izvedbenimi akti, investitorju izdajo potrdila zavrne. Pristojni organ mora izdati potrdilo po 2. odstavku tega (62.) člena v tridesetih dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve. Če potrdila v tem roku ne izda, se šteje, da so dela dovoljena. Iz podatkov spisov in tudi samega potrdila z dne 12.6.1990 je razvidno, da so investitorji dela v smislu 51. člena ZUP priglasili 7.6.1990, da je torej enomesečni rok za izdajo navedenega potrdila iz 4. odstavka 62. člena ZUN pretekel 7.7.1990 in če med tem časom potrdilo ni bilo izdano, se šteje, da so bila priglašena dela dovoljena po samem zakonu ter se je z iztekom tega roka končal tudi postopek glede dovolitve priglašenih del. Okoliščina, da je bilo kasneje potrdilo tudi dejansko vročeno stranki, navedenega pravnega dejstva v ničemer ne spreminja, upoštevaje pri tem okoliščino, da se je navedeni enomesečni rok iztekel še pred spremembami in dopolnitvami 62. člena ZUN (14.7.1990).

Ker se po povedanem postopek priglasitve del nadstrešnice nad vhodom v stanovanjsko poslovni objekt (prej opisano pod točko a), na katerega se je med drugim nanašal predlog N.B. in M.B. za obnovo postopka, ni končal z upravno odločbo, torej ni bilo pogojev za uvedbo postopka po predlogu za obnovo. Organ prve stopnje bi zato glede predloga za obnovo postopa v delu, ki se je nanašal na postopek po priglasitvi del za navedeno nadstrešnico, moral odločiti v smislu 2. odstavka 125. člena ZUP, vendar pa tudi zavrženje predloga v tem delu (sicer iz napačnih razlogov) ne pomeni takšne nepravilnosti, zaradi katere bi bilo mogoče sklep v tem delu odpraviti, saj bi tožena stranka lahko dala pravilne razloge za odločitev organa prve stopnje.

Sodišče se sicer strinja s pojasnili tožene stranke, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v primeru iz 9. točke 249. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko ji je vročena odločba, izdana v postopku, katerega obnovo predlaga, torej le glede postopkov, ki so se končali z upravno odločbo, ne pa glede postopka o priglasitvi del po prej veljavni določbi 62. člena ZUN. Če sosedoma B. prej niso bile vročene odločbe v postopkih, katerih obnovo predlagata, enomesečnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka nista zamudila, četudi sta tak predlog vložila po enem letu, odkar so tožniki izvedli dela. Tega roka po drugi strani tudi niso zamudili tožniki, če jim ni bilo vročeno dovoljenje za poseg v prostor v korist sosedov.

Svojo odločitev v 2. točki izpodbijane odločbe, da se pritožba N.B. in M.B. zoper sklep organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na obnovo postopka v zvezi z gradbenim dovoljenjem z dne 26.12.1989 za ureditev poslovnega prostora v stanovanjsko poslovnem objektu (orodjarska delavnica), pošlje v odločanje pristojnemu organu, pa je tožena stranka pravilno obrazložila, kar je prej sodišče povzelo in tega zato sedaj ne ponavlja.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.