Jedro

Tožeča stranka ne navaja dejstev in dokazov, ki bi nasprotovali ugotovitvi tožene stranke, da je Kosovo pod oblastjo UNMIK-a in da vojska Srbije in Črne gore na to ozemlje nima vstopa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.7.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

Po proučitvi zadeve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, poleg tega je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbo 3. odstavka 29. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), po kateri mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Kot razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji je tožnik navedel, da je bil v izvorni državi s strani vojaške policije dne 15.3.2004 prisilno mobiliziran, za tem pa odpeljan v vas B.P. pri K.M., kjer je preživel dva dni, nato pa je bil skupaj s petimi osebami, ki naj bi bile prav tako prisilno mobilizirane, razporejen na sam vhod v mesto K.M. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da iz ugotovitev tožene stranke v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe in poročil, ki se nahajajo v upravnih spisih, izhaja, da je vojska Srbije in Črne gore zapustila Kosovo v letu 1999. Od takrat dalje pa je Kosovo pod oblastjo UNMIK-a, za zagotavljanje miru pa skrbijo enote KFOR in mednarodne ter kosovske policije. Iz poročil mednarodnih organizacij, ki se nahajajo v upravnih spisih, ni razvidno, da je bila v marcu 2004 v Srbiji izvedena mobilizacija. Prav tako pa je pravilno sklepanje tožene stranke, da bi vdor vojaških enot Srbije in Črne gore na Kosovu v marcu 2004 povzročil vojaški spopad in bi pomenil mednarodni incident, o katerem bi nesporno pisali svetovni mediji oziroma bi bil tak dogodek zabeležen v poročilih mednarodnih organizacij. Razlog, ki ga kot bistvenega za zapustitev izvorne države in za pridobitev azila uveljavlja tožnik (prisilna mobilizacija in razporeditev v vojaški enoti pred K.M. v času nemirov v marcu 2004), je po presoji sodišča prve stopnje neverodostojen. Subjektivno ogroženost prosilca za azil lahko tožena stranka ugotovi le na podlagi izjav, ki jih poda prosilec za azil v povezavi z objektivnimi okoliščinami, ki se nanašajo na razmere v prosilčevi izvorni državi. Ker tožnik očitno ni bil mobiliziran in z vojaško enoto razporejen na bojne položaje pred K.M., to tudi ni razlog, zaradi katerega je pobegnil iz vojske in za tem iz izvorne države. Ker razlogi, ki jih za podelitev azila navaja tožnik, po mnenju sodišča prve stopnje niso verodostojni in nasprotujejo objektivnim informacijam o stanju na Kosovem oziroma Srbiji in Črni gori, je po mnenju sodišča prve stopnje pravilna odločitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev azila. Tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka tožnikove navedbe preveriti v luči razmer na celotnem Kosovu in ne le glede razmer v K.M., je po presoji sodišča prve stopnje neutemeljen, saj je tožnik v prošnji za azil z dne 15.4.2004 in na zaslišanju dne 11.6.2004 izrecno navedel, da je bil po prisilni mobilizaciji razporejen na bojne položaje v K.M. Ob takšni tožnikovi izjavi in dejstvu, da pokrajino Kosovo tožnik pozna, ker je tam služil vojaški rok, po mnenju sodišča prve stopnje niso obstajali razlogi, zaradi katerih bi morala tožena stranka, poleg stanja v K.M., ugotavljati tudi razmere na preostalem delu Kosova. Po mnenju sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka ugotavljati vlogo srbske vojske v času izgredov v K.M., saj je Kosovo od leta 1999 dalje, kot je splošno znano, pod začasno upravo Združenih narodov in vojska Srbije in Črne gore na to ozemlje nima vstopa. Ob dejstvu, da je vojska Srbije in Črne gore v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN, št. 1244, zapustila Kosovo, so za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke nepomembni podatki o kronološkem poteku nemirov na Kosovu v marcu 2004 in razmerah v srbski vojski. Po ugotovitvi, da tožnik ni kredibilno predstavil razlogov za zapustitev izvorne države, tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni imela podlage za ugotavljanje položaja Romov v Srbiji, ob sicer ne nepomembnem nadaljnjem dejstvu, da je tožnik na zaslišanju navedel, da v izvorni državi z oblastnimi organi (razen z vojaško policijo) ni imel težav in ni bil politično preganjan. Sodišče prve stopnje zavrača pavšalne tožnikove tožbene ugovore, da je tožena stranka kršila določbe ZAzil, nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje v zvezi s tožnikovo ogroženostjo v izvorni državi in da ni sledila navodilom v sodbi št. U 2299/2004 z dne 5.1.2005. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila po ugotovitvi, da je tožnik podal nekridibilno izjavo glede razlogov za azil ter da njegov strah pred preganjanjem v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil ni utemeljen in da nadalje tudi niso podani humanitarni razlogi za priznanje azila.

Dokazno oceno je tožena stranka sprejela in obrazložila na podlagi tožnikovih izjav v povezavi s poročili mednarodnih organizacij, ki se nahajajo v upravnih spisih. Tožnik v tožbi ne navaja dejstev in dokazov, ki bi nasprotovali ugotovitvi tožene stranke, da je Kosovo pod oblastjo UNMIK-a in da vojska Srbije in Črne gore na to ozemlje nima vstopa.

Tožnik je sodišču prve stopnje predlagal, da opravi glavno obravnavo in poleg njega zasliši tudi pričo S.B. ter vpogleda v njegovo zdravstveno dokumentacijo ter poročilo Amnesty Internacional. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in dejstvo, da tožnik ni verodostojno predstavil razlogov za azil, saj vojska Srbije in Črne gore nesporno ne deluje na območju Kosova in tako tožnik tudi ni bil razporejen na bojne položaje pred K.M. in ker tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje odločilo na seji senata. Pri tem pa je sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožena stranka v ponovnem postopku ni soočila njegovih navedb z objektivnimi okoliščinami in razmerami na Kosovu oziroma v vojski Srbije in Črne gore. Iz zbranih poročil je mogoče razbrati le-to, kakšen je pravno formalen status Kosova in kdo ga nadzoruje. Nikjer pa ni zaslediti, kaj navaja posamezno poročilo, saj odločba ne vsebuje povzetkov poročil. Vsa poročila se nanašajo na Kosovo. Nikjer pa ni podatkov o pogojih življenja in bivanja Romov v Srbiji, od koder izvira on. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, tudi ni vpogledalo v poročilo Amnesty Internacional, ki ga je priložil tožbi in iz katerega je razviden kronološki pregled nemirov na Kosovu v marcu 2004, torej v času, ko je bil na Kosovu. V tožbi je predlagal, da sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo in tudi dokaze, ki naj jih izvede, ter dokazne predloge tudi obrazložil. Vendar temu sodišče prve stopnje ni sledilo, ker je menilo, da je njegov razlog za azil neutemeljen. Brez dokaznega postopka pa ni mogoče ugotoviti, kaj je utemeljeno in kaj ne, še posebej, če se sodišče prve stopnje sklicuje na nekakšna splošno znana dejstva iz leta 1999, ne obravnava pa splošno znanih nemirov v marcu 2004, na katere se sklicuje on. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe 2. odstavka 50. člena ZUS. Da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, je sodišče prve stopnje samo ugotovilo v prejšnjem postopku (U 2299/2004). Zato brez glavne obravnave in izvedbe predlaganih dokazov v novem postopku ne bi smelo odločati. Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb postopka in neugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka, kot tudi sodišče prve stopnje njegove zgodbe nista preverila v luči objektivnih dogodkov na Kosovem. Deloma je tožena stranka preverila le dogodka v K.M. in ugotovila, da so srbsko prebivalstvo ščitili pripadniki mirovnih sil, ni pa preverjala, ali so jih ščitili tudi oboroženi Srbi iz Srbije in kakšno vlogo je pri tem imela srbska vojska, čeprav ji je sodišče prve stopnje s sodbo U 2299/2004 to naložilo. Prav tako tožena stranka ni preverjala položaja Romov v Srbiji. Sodišče prve stopnje vseh navedenih ugovorov ni presojalo. Zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru uporabilo pravilno materialno pravo, in sicer določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svobiščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala objektivne informacije o stanju na Kosovem oziroma Srbiji in Črni gori, ki kažejo na to, da tožnik očitno ni bil mobiliziran in z vojaško enoto razporejen na bojne položaje pred K.M., saj je Kosovo od leta 1999 dalje, kot je tudi splošno znano, pod začasno upravo Združenih narodov in vojska Srbije in Črne gore na to ozemlje nima vstopa, saj je takrat v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN, št. 1244 zapustila Kosovo. Zato so tudi po presoji pritožbenega sodišča za pravilnost odločitve tožene stranke nepomembni podatki o kronološkem poteku nemirov na Kosovu v marcu 2004 in razmerah v srbski vojski. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je utemeljena ugotovitev tožene stranke, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih sporih, da tožnik ni kredibilno predstavil razlogov za zapustitev izvorne države, saj očitno ni bil mobiliziran v srbsko vojsko in z vojaško enoto razporejen na bojne položaje pred K.M. Zato tudi tožena stranka ni imela podlage za ugotavljanje položaja Romov v Srbiji, ob sicer ne nepomembnem nadaljnjem dejstvu, da je tožnik na zaslišanju navedel, da v izvorni državi z oblastnimi organi (razen z vojaško policijo) ni imel težav in ni bil politično preganjan. Tudi pritožbeno sodišče zavrača tožnikove pavšalne tožbene ugovore, ki jih ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je tožena stranka kršila določbe ZAzil, da je nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje v zvezi z njegovo ogroženostjo v izvorni državi in da ni sledila navodilom v sodbi sodišča prve stopnje (št. U 2299/2004).

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil po ugotovitvi, da je tožnik podal nekredibilno izjavo glede razlogov za azil ter da njegov strah pred preganjanjem v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil ni utemeljen in da tudi niso podani humanitarni razlogi za priznanje azila. Dokazno oceno je namreč tožena stranka sprejela in obrazložila na podlagi tožnikovih izjav, v povezavi s poročili mednarodnih organizacij, ki se nahajajo v upravnih spisih. Tožnik v tožbi in tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja dejstev in dokazov, ki bi nasprotovali ugotovitvi tožene stranke, da je Kosovo pod oblastjo UNMIK-a in da vojska Srbije in Črne gore na to ozemlje nima vstopa.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, in dejstvo, da tožnik ni verodostojno predstavil razlogov za azil, saj vojska Srbije in Črne gore nesporno ne deluje na območju Kosova, kar izhaja iz poročil v upravnih spisih in jih je priskrbela tožena stranka, in tako tožnik tudi ni bil razporejen na bojne položaje srbske vojske pred K.M., ne kažeta na to, da bi tožena stranka in sodišče prve stopnje zmotno ugotovila dejansko stanje. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata in pri tem pravilno sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.