Jedro

Katere določbe avstrijske pravne ureditve v zvezi s to postavko bi moralo prvo sodišče uporabiti, pa jih ni, tožnica v pritožbi konkretno ne pove, zato takšen pavšalen očitek ne terja konkretnejšega odgovora, kot to, da je neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v veljavi ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84650/2011 z dne 20. 6. 2011 v 3. odstavku izreka za znesek 2.078,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 2. 2011 dalje (I. točka izreka), v ostalem delu v prvem odstavku izreka je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek (razlika do zneska 10.014,04 ER z obrestmi) v tem obsegu zavrnilo (II. točka izreka). S posebnim sklepom je odločilo še o stroških postopka, in sicer je naložilo tožniku povrnitev 690,88 EUR toženkinih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zoper njen zavrnilni del, toženka pa zoper obsodilni del, oba posledično izpodbijata tudi stroškovno odločitev. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožnik predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne(?) tožbeni zahtevek, in naloži toženki povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka pa predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka s povrnitvijo celotnih pravdnih stroškov.

3. Tožnik v obširni pritožbi v bistvenem nasprotuje nepriznavanju dvojne oziroma trojne enotne tarife, obračunane v zvezi z opravljenimi storitvami - vložitvijo odgovorov na tožbo v zadevah opr. št. 39 Cg 55/10 x in 22 Cg 100/10 i in vložitvijo ugovora oz. rekurza v zadevi opr. št. 39 Cg 55/10 x, obračunanih z računi št. 10/2001 in 11/2011 ter rač. št. 12/2011 ter vložitvijo treh pripravljalnih vlogah v navedenih zadevah, s katerimi je sodišče obvestil o preklicu obvestila. Vztraja, da je po določbah RATG upravičen do plačila dvojne oz. trojne enotne tarife za nagrado za vložena pravna sredstva. Ponavlja zakaj meni, da je do njih upravičen, pri tem se ponovno sklicuje na določbe RATG kot v postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da je upravičen do plačila dvakratne oz. trikratne vrednosti enotne tarife za pomožne storitve povezane z izdelavo posameznih pravnih sredstev, dveh odgovorov na tožbo, ugovora in pripravljalnih vlog.(op. na podrobnejše pritožbene navedbe tožnika bo pritožbeno sodišče odgovorilo spodaj v zvezi s posameznim vtoževanim računom). Tožnik nadalje zlasti izpostavlja nepravilno presojo prvega sodišča, ko mu ni priznalo niti enotne tarife za pomožne odvetniške storitve, ki jih RATG uvršča med tarifne številke 5 (enostavna pisanja), 6 (obrazloženi dopisi) in 8 (telefonska in druga komunikacija). RATG, v prvem in drugem odstavku 23. člena daje odvetniku možnost, da v zvezi z obračunom storitev, ki sodijo pod tarifne št. 1, 2, 3, 4, in 7 namesto obračuna vsakega posameznega opravila, ta opravila obračuna v obliki enotne tarife. Višina enotne tarife pa znaša 50 % vrednosti glavne storitve. Hkrati pa iz 23. člena RATG izhaja, da se pomožne storitve odvetnika v določenih primerih obračunajo po dvojni oziroma trojni enotni tarifi. Temu navkljub sodišče pri nobenem od vtoževanih računov ni prisodilo niti enotne tarife, čeprav je tožnik pojasnil namen in naravo enotne tarife. Sodišče je kršilo razpravno načelo, saj iz ugovorov toženke izhaja, da nasprotuje zgolj dvojnemu oz. trojnemu obračunu enotne tarife, ne pa samemu obračunu enotne tarife. Tožnik nadalje v zvezi z opravljenimi intervencijami pred pristojnim dunajskim sodiščem očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, s tem, ko meni, da ni izkazal, da je bilo nujno, da intervencijo opravi odvetnik ali odvetniški kandidat. Iz dejstev življenjskega primera izhaja, da je bilo v danem primeru potrebno, da intervencijo opravi odvetnik sam. Slednje so se opravljale v tuji državi, v tujem jeziku in tujem pravnem sistemu, zaradi česar po naravi stvari ni mogoče, da bi intervencije opravljal odvetniški pomočnik. Slovenski pravni sistem ne pozna funkcije odvetniškega pomočnika. Kot izhaja iz gramatikalne razlage prvega odstavka tarifne št. 7 RATG, odvetniški pomočnik ni odvetniški pripravnik. Tožnik v pritožbi še navaja, da bi moralo sodišče sestavo pripravljalnih vlog, s katerimi je dunajsko sodišče obvestil o odpovedi pooblastilnega razmerja, šteti za obrazložene vloge in jih zato obračunati po tar. št. 1 RATG, predvsem zato, ker je bil k vlogi priložen prevod odpovedi pooblastil. Končno izpodbija še stroškovno odločitev, saj meni, da je ob ugoditvi celotnemu tožbenemu zahtevku upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov.

4. Toženka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile 22. 11. 2010 in 25. 11. 2010 opravljene tri intervencije v vseh treh zadevah. Izpodbija dokazno oceno sodišča o tem. Meni, da iz izpovedi tožnika in prič A. J. U. in N. B., ki jih delno povzema, to ne izhaja. Opozarja, da je iz predloženih računov razvidno drugače, kot je izpovedal tožnik. Njegova izpoved je nelogična. Izpovedbe tožnika in prič so prirejene potrebam postopka. Intervencije niso bile opravljene, saj se izpovedi o njih med seboj ne skladajo in tudi ne ujemajo s pisnimi dokazili. Tožnik bi lahko predložil vsaj potni nalog, iz katerega bi bilo razvidno, da je pot dejansko opravil. Tožnik zato ni upravičen do povrnitve stroškov za intervencije in drugih s tem povezanih stroškov, to so gotovinski izdatki, ki jih je sodišče delno priznalo po računu št. 12/2011 na podlagi domnevno opravljenih intervencijah. Toženka je prerekala, da je tožnik previsoko zaračunal gotovinske izdatke, kar zadošča in ni bila dolžna prerekati vsako postavko posebej. V navedbi, da se prerekajo gotovinski stroški, je vsebovano prerekanje vsake postavke posebej. Ne strinja se z očitkom sodišča, da ni obrazloženo prerekala tožnikovih navedb o obračunu kilometrine, nadomestila za potovanje, in drugih stroškov. Nadalje pritožnica opozarja, da tožnik ni podal nobenih navedb, da naj bi se vloge o preklicu pooblastila štele kot zaključek odprtih zadev. Sodišče je tako odločalo mimo tožnikovih navedb. Sklepno navaja, da je tožnik upravičen do plačila odvetniških stroškov le v višini 2.830,68 EUR, kar je bilo z avansnim plačilom 3.500,00 EUR v celoti poravnano. Zato tudi zahteva povrnitev vseh pravdnih stroškov.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožniku vsaj pribitek enotne tarife za pomožne odvetniške storitve, ki jo RATG (avstrijski Zakon o odvetniški tarifi) predvideva v 1. in 2. odstavku 23. člena. Prvič zato, ker je toženec z vtoževanimi računi obračunaval in s tem zahteval plačilo dvojne ali trojne enotne tarife po 5. - 9. odst. 23. člena RATG, ki so predvidene za določene glavne storitve oziroma v zvezi z njimi (kot npr. za naroke in druge), ne pa enojne enotne tarife po 1. odst. 23. člena, ki daje možnost plačila za pomožne storitve, kot so enostavni in obrazloženi dopisi in telefonska in druga komunikacija, ne glede na opravljeno (glavno) storitev. Obračuna nagrade po enotni stopnji na podlagi RATG tožnik glede na vsebino vtoževanih računov ni uveljavljal. Tudi sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja nagrada po enotni stopnji nekaj drugega kot ovrednotenje storitev po dvojni ali trojni enotni stopnji in ne nekaj manj. Drugič pa zato, ker je tožnik ravno pomožne storitve, kot so dopisi in telefonski razgovori, ki jih izpostavlja v pritožbi, zaračunal posebej v okviru gotovinskih izdatkov (v zvezi s stroški za telefone, maile, dopise, poštnino, kopiranje, ...), dvakrat po 200,00 EUR z računoma 10/2011 in 11/2011. V skladu z 2. odst. 23. člena RATG je torej ravno tožnik obračunal in vtoževal posamezno opravilo in ne v obliki enotne tarife. Četudi bi se štelo, da je tožnik pomožne storitve vtoževal po enotni tarifi, pa mu te ne bi šle, saj je toženka, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe v tč. 27, konkretno ugovarjala tem storitvam v okviru gotovinskih izdatkov, tožnik pa glede navedenih izdatkov ni zadostil trditvenemu bremenu, saj gotovinskih izdatkov ni konkretiziral, ne v zvezi s telefonskimi klici, ne s pošiljanjem dopisov oziroma pisanj. Ugovor zoper posebej zaračunane pomožne storitve je šteti tudi kot ugovor pavšalno obračunanim pomožnim storitvam po enotni tarifi.

7. Kar zadeva vtoževanje dvojne enotne tarife z računoma št. 10/2011 in 11/2011 za (oz. v zvezi s) sestavo dveh odgovorov na tožbo in trojne enotne tarife za (oz. v zvezi s) sestavo ugovora oz. rekurza (računa št. 12/2011) je sodišče prve stopnje upoštevajoč določbe RATG zaključilo, da tožnik za omenjene storitve ni upravičen še do obračuna dvojne oziroma trojne enotne tarife. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za tovrstna opravila oziroma pravna sredstva v določbah RATG ni podlage za ovrednotenje dvojne/trojne enotne tarife.

Dvojna enotna tarifa je v določbi tš 3A 23. člena RATG predvidena za naroke, in ne za odgovor na tožbo. Da je temu tako izhaja iz pojasnil Zveznega ministrstva za pravosodje (C2/1). Ker tožnik tudi ni podal, kljub ugovoru toženke o neupravičenem zaračunavanju dvojne enotne tarife, konkretnejših navedb o vrsti in naravi spora, je pravilen zaključek prvega sodišča, da ni upravičen do dvojne tarife za vložena odgovora na tožbo (niti) na podlagi 6. odst. 23. člena RATG, ki predvideva dvakratno vrednost le v pravnih sporih, v kateri se izdaja pogojni plačilni nalog ali ko gre za odgovor na tožbo po določilih zakona o pravdnem postopku (op. avstrijskega). Obračun dvojne enotne tarife za odgovor na tožbo je tako predviden le v konkretnih primerih. Ker tožnik ni trdil, da bi šlo za tak postopek, je sodišče utemeljeno zaključilo, da tožnik na podlagi 23. člena RATG ni upravičen odgovora na tožbo ovrednotiti z dvojno enotno tarifo. Sodišče prve stopnje ni ocenjevalo, ali je bil odgovor na tožbo potreben ali ne, zato mu ni moč očitati kršitve razpravnega načela. Nobenega dvoma ni, da sta bila odgovora na tožbo podana in da je toženka ti storitvi naročila. Vendar je odločilno, da zgolj golo dejstvo, da sta bila odgovora na tožbo vložena, ni moč podvreči pod določbo 6. odst. 23. člena RATG.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da RATG v primeru pravnega sredstva ugovor/rekurz ne predvideva vrednotenja s trojno enotno tarifo. Dvojno enotno tarifo pa je mogoče obračunati le za storitve, ki so navedene v II. odst. tš 3B (k 23. člen RATG), tam ugovor/rekurz ni naveden, to pravno sredstvo je navedeno v I. odst. tš 3B. V 9. odst. 23. člena RATG tudi ni predvidena trojna enotna tarifa za pravno sredstvo ugovor oz. rekurz, temveč le za pritožbo in za odgovor na pritožbo, kar pa ugovor zoper začasno odredbo tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja. Pritožbeno navajanje, da gre v primeru rekurza za pritožbeni postopek je zmotno in nima podlage v določbah RATG. Da konkretni ugovor ni pritožba oziroma da v tem primeru ne gre za pritožbeni postopek, je razbrati iz RATG, ki loči ugovor/rekurz od pritožbe, ko ta pravna sredstva izrecno našteva (npr. v 3B tarifi). Glede na takšno določbo tožnik ni upravičen do trojne ali dvojne enotne tarife za nagrado za pravno sredstvo ugovor.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v zvezi s tremi opravljenimi intervencijami prisoditi dvojno nagrado. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik upravičen do nagrade po 1 odst. tš 7 RATG (v višini 126,40 EUR za vsako opravljeno intervencijo). Do dvojne nagrade bi bil upravičen, kolikor bi oziroma se je zahtevalo, da to opravilo opravi odvetnik ali odvetniški pripravnik. Trditev v tej smeri pa tožnik ni podal. Ni trdil, da je bilo potrebno, da intervencijo opravi on kot odvetnik. Pritožbene trditve, s katerimi tožnik poskuša opravičiti obvezno opravo intervencije s strani odvetnika, so neupoštevne, saj gre za pritožbene novote, ki jih ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP), ne gre pa za neka splošno znana dejstva, ki jih ne bi bilo treba navesti. Pravilno pa je tudi stališče prvega sodišča, da opravljene intervencije ne gre šteti za udeležbo pri izvrševanju izvršilnega ali zavarovalnega opravila, zato nagrade za intervencije ni mogoče odmeriti niti okviru 2. odst. tš 7, ki sicer omogoča uporabo dvojne enotne tarife.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo vloge tožnika (z dne 29.11.2010), s katerimi je v treh zadevah obvestil dunajsko sodišče, da mu je s toženko prenehalo pooblastilo razmerje, za sporočilo sodišču. Za to je imelo podlago v pojasnilih Zveznega ministrstva za pravosodje (C2/1) iz katerih izhaja, da se med enostavne spise štejejo med drugim tudi prijave, predloge listin in sporočila sodišču, kar velja tudi za sporočilo o odpovedi pooblastilnega razmerja. Tovrstni enostavni spisi pa se v skladu z določbami RATG ovrednotijo po tarifni številki 1. Zadevno obvestilo ne gre šteti za obrazložene vloge, ki se obračunavajo po tarifni številki 2 RATG. Priložen prevod o odpovedi pooblastila, ne spremeni narave vloge, ki jo je glede na vsebino šteti za enostavne spise. Tožnik pa tudi ni upravičen v zvezi s sestavo sporočila sodišču do obračuna dvojne enotne tarife, saj 23. člen RATG za takšno storitev tega ne predvideva. Tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za omenjene vloge nad zneskom 81,80 EUR zato ni utemeljen.

O pritožbi tožene stranke:

10. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi ugotovljenimi tremi intervencijami na dunajskem sodišču nepravilno ocenilo izvedene dokaze. Iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je dokaze, izpovedi tožnika in prič U. in B., ocenilo v povezavi z listinskimi dokazi, kar ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva in razumna (tč. 14-19 obrazložitve sodbe). Izpoved tožnika ni nelogična, je pa v bistvenem podprta z izpovedbami prič in dokaznimi listinami. Sodišče prve stopnje je natančno in celovito pojasnilo, zakaj v primeru medsebojnih razhajanj v izpovedbah verjame tožniku. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve o s strani tožnika opravljenih treh intervencijah in dveh poteh Ljubljana Dunaj Ljubljana. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno priznalo tožniku nagrado za opravljene tri intervencije (po računih št. 10/2011, 11/2011 in 12/2011), in sicer za vsako opravljeno v znesku 126,40 EUR (ne pa do dvakratne nagrade).

Z opravljenimi intervencijami pa so bili povezani tudi gotovinski izdatki iz naslova potnih stroškov (po računu št. 12/2011), kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v znesku 1.003,10 EUR (točka 28 sodbe) in jih toženka v pritožbi konkretno ne izpodbija. Navaja le, da posameznih postavk ni bila dolžna posebej prerekati, temveč zadošča ugovor o previsoko zaračunanih potnih stroških. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je ugovor toženke, da je tožnik pretirano zaračunal gotovinske stroške po navedenem računu, pavšalen, spričo česar je tožnikove konkretne navedbe o kilometrini in nadomestilu, stroških, času odsotnosti s pisarne, čas trajanja poti in idr., pravilno štelo za priznane v okviru drugega odstavka 214. člena ZPP. Pavšalno, nekonkretizirano zanikanje nasprotnikovih trditev se ne upošteva. Sicer pa je sodišče prve stopnje preverilo potne stroške (posamezne parametre) v zvezi z intervencijami in ugotovilo, da jih je tožnik primerno zaračunal. Tožnik je do povrnitve gotovinskih izdatkov (potni stroški, odsotnost iz pisarne, ...) upravičen v skladu s pogodbenim dogovorom (II. točka dogovora o plačilu stroškov - priloga A5). Katere določbe avstrijske pravne ureditve v zvezi s to postavko bi moralo prvo sodišče uporabiti, pa jih ni, tožnica v pritožbi konkretno ne pove, zato takšen pavšalen očitek ne terja konkretnejšega odgovora, kot to, da je neutemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo tožnikovo ravnanje, ko je s pripravljalnimi vlogami obvestil dunajsko sodišče v vseh treh zadevah o preklicu pooblastila (oz. prenehanju pooblastilnega razmerja), kot zaključek odprtih zadev v smislu III. točke dogovora o plačilu stroškov, ki sta ga pravdni stranki sklenili 14. 10. 2010 (priloga A5). Že v prvi pripravljalni vlogi je tožnik podal navedbe o tem, sodišče prve stopnje pa jih je tudi na kratko povzelo, kot je razvidno iz 3. točke izpodbijane sodbe. Zato pritožbeni očitek o odločanju sodišča mimo tožnikove trditvene podlage ni utemeljen. Tožnik je do nagrade za obravnavane vloge upravičen, v skladu z medsebojnim dogovorom, upoštevajoč določbe RATG in odgovor Zveznega ministrstva za pravosodje Republike Avstrije, jih je sodišče prve stopnje štelo za zelo enostavne spise, za katere nagrada po tš 1 znaša 81,80 EUR (za vsako vlogo).

12. Glede na obrazloženo sta pritožbi tožnika in toženke neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje in posledično sklep o stroških postopka potrdilo (353. člen ZPP).