Jedro

Izvršilni postopek, voden po določbah ZUP, je od inšpekcijskega postopka samostojen in ločen postopek, hkrati pa pomeni nadaljevanje in zaključno fazo tega inšpekcijskega postopka. Cilj izvršilnega postopka je prisilna vzpostavitev stanja, ki ga nalaga izvršilni naslov.

Sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe je v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je s svojo odločbo, izdano v pritožbenem postopku, odločil, da se prva, druga in peta točka izreka prvostopnega sklepa odpravijo in se nadomestijo z novimi prvo, drugo in peto točko izreka, ki se glasijo: ''1. Ugotovi se, da sta 2. točka izreka odločbe prvostopnega organa, št. 356-02-1727/2004/96 z dne 11. 6. 2010, razen v delu, v katerem je 2. točka izreka te odločbe spremenjena z odločbo drugostopnega organa, št. 0612-262/2010-9 z dne 4. 10. 2010, in prvi odstavek 1. točke izreka odločbe drugostopnega organa, št. 0612-262/2010-9 z dne .4 10. 2010, postala v celoti izvršljiva 25. 10. 2010 in se dovoljuje izvršitev; 2. Inšpekcijski zavezanki A.A. in B.B. se opozori, da morata nelegalno gradnjo iz 2. točke izreka odločbe prvostopnega organa, št. 356-02-1727/2004/96 z dne 11. 6. 2010 (prizidavo in nadzidavo poslovno stanovanjskega objekta ..., na zemljišču s parc. št. *13 k.o. ...) z upoštevanjem njene delne spremembe po prvem odstavku 1. točke izreka odločbe drugostopnega organa, št. 0612-262/2010 z dne 4. 10. 2010, odstraniti na tam opredeljen način ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške, v dodatnem roku do 31. 7. 2017, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 3.000,00 EUR; 5. O stroških izvršbe bo odločeno s posebnim sklepom.'', v ostalem je pritožbe zavrnil (1. točka izreka), odločil, da stroškov postopka v zvezi s pritožbama ni (2. točka izreka) in da se zahteva C.C. za povrnitev pritožbenih stroškov zavrne (3. točka izreka). V obrazložitvi je v zvezi z nadomestitvijo prve, druge in pete točke izreka prvostopnega sklepa o dovolitvi izvršbe navedel, da je bila z odločbo drugostopnega organa z dne 4. 10. 2010 delno spremenjena 2. točka izreka odločbe prvostopnega organa z dne 11. 6. 2010, zato je v tem delu postala izvršljiva odločba drugostopnega organa. Drugostopni organ je zato sklep o dovolitvi izvršbe popravil. V ostalem pa je zavrnil pritožbene navedbe, ker je sklep o dovolitvi izvršbe ustrezno obrazložen, navedb, ki se nanašajo na izrečen ukrep, ki se izvršuje, pa v tem izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati. Tudi način izvršbe je določen v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Četudi pa je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan po preteku 30 dni (drugi odstavek 290. člen ZUP), pa to še ne pomeni izključitve obveznosti njegove izdaje.

2. Prvostopni organ je s sklepom o dovolitvi izvršbe dovolil izvršitev odločbe prvostopnega organa z dne 11. 6. 2010, ki je 25. 10. 2010 postala v celoti izvršljiva in s katero je bila inšpekcijskima zavezankama A.A. in tožnici odrejeno, da morata v roku 3 mesecev po prejemu te odločbe odstraniti nelegalno gradnjo, navedeno v 2. točki izreka te odločbe in 1. točki izreka odločbe drugostopnega organa z dne 4. 10. 2010. Z 2. točko izreka je odločil, da sta inšpekcijski zavezanki dolžni odstraniti objekt iz 1. točke in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje v dodatnem roku do 31. 3. 2017, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 3.000,00 EUR, v 3. točki izreka, da morata inšpekcijski zavezanki takoj po izvršitvi odrejenega dejanja iz 2. točke izreka o tem obvestiti pristojnega inšpektorja, v 4. točki izreka, da pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe ne zadrži njegove izvršitve in v 5. točki izreka, da v postopku izdaje sklepa posebni stroški niso nastali. Prvostopni organ je sklep izdal po uradni dolžnosti in se pri tem skliceval na 290. člen ZUP.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da je v zadevi odločeno v nasprotju z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Hiša ... je v registru nepremične kulturne dediščine navedena pod ... in stoji na območju urbanističnega spomenika..., ki je zavarovano z varstvenim režimom Odloka o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra - Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost. Zahteva po rušenju posega v bistvene nosilne elemente stavbe, izvedba del po odločbi pomeni uničenje celotne stavbe, ki je kulturni spomenik, pri čemer v postopku izdaje odločbe ni sodeloval Zavod za varstvo kulturne dediščine, prav tako tudi ne v postopku izdaje odločbe o izreku inšpekcijskega ukrepa, zato v nobenem od postopkov ni bilo izdano ustrezno kulturnovarstveno soglasje oziroma niso bili izdelani ustrezni kulturnovarstveni pogoji. Tako določa tudi 28. in nadaljnji členi ZVKD-1. Izvršitev torej ne more biti dovoljena v nasprotju ali brez ustreznega soglasja, saj predstavlja poseg v registrirano kulturno dediščino. Odločbe zato tudi ni mogoče preizkusiti. Nadalje je navedla, da je zaradi prekoračitve pooblastil inšpektorja vložila predlog za obnovo postopka, o čemer še vedno ni pravnomočno odločeno, na osnovi pregledov upravnih spisov pa je tudi ugotovila, da je inšpekcijski spis prirejen in v spisu manjkajo relevantna gradiva. V inšpekcijskem postopku v letu 2010 so bile zagrešene bistvene kršitve postopka. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu, X Ips 393/2011 z dne 28. 3. 2012, o reviziji tožnice zoper sodbo naslovnega sodišča, I U 1710/2010 z dne 25. 8. 2011, med drugim navedlo, da ker so vsi lastniki stavbe ..., investitorji, morajo biti vsi ti lastniki investitorji. Tudi gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta, izdano na vlogo A.A. z dne 19. 2. 2004, je bilo izdano za vse lastnike stavbe. V izdanem gradbenem dovoljenju se izreka ne da preizkusiti. To je ugotovila tudi gradbena inšpektorica, ki je gradnjo od 2004 do 2006 nadzorovala in na to opozorila tudi vodjo upravne enote. Inšpektor Č.Č. projektne dokumentacije (PGD) ni pregledal, saj v inšpekcijskem spisu ni o tem uradnega zaznamka, zanimali so ga le upravni akti. Ker je bila izdana odločba o rušitvi zgolj na podlagi izreka gradbenega dovoljenja, ne pa tudi na osnovi PGD, je bil na upravno enoto že vložen predlog za dopolnilno odločbo v zvezi z gradbenim dovoljenjem za rekonstrukcijo objekta, ker o vlogi ni bilo v celoti odločeno. Inšpekcijski spis je tudi prirejen, kar je razvidno iz primerjave popisov spisa (ročni popis in elektronski popis). V obdobju nadzora inšpektorice D.D. je bilo v spisu evidentiranih 56 dokumentov. V elektronskem popisu spisa je izpuščenih 36 dokumentov iz časa gradnje, vključno z vsemi zapisniku o ogledu gradbišča in prilogami, ki so bile inšpektorici posredovane na njeno zahtevo. Neurejenost spisa kaže tudi uradni zaznamek z dne 24. 5. 2010, s katerim je dokazano, da inšpektor Č.Č. ni upošteval dokumentacije, ki jo je tožnica kot dogovorni vodja projekta predala inšpekciji. Tožnici sta bila prikrita zapisnika št. 92 in 93, na katerih je utemeljena odločba o rušitvi zakonito rekonstruirane strehe nad celotnim objektom, vse AB plošče na vrhu objekta in rušitev nujnih sanacijskih del v zalednem delu. Oba zapisnika je prejela po roku za pritožbo in se do vsebine v pritožbi ni mogla opredeliti. Pojasnila je še, da je šele po vpogledu v spis ugotovila, da je bil uveden disciplinski postopek nad pokojno inšpektorico D.D., ki je bil ustavljen, saj je bilo zaključeno, da se dela izvajajo skladno z gradbenim dovoljenjem. Nepravilnost in nezakonitost sporne odločbe za rušenje pa dokazujeta tudi izvedeniški mnenji v dveh pravdnih zadevah pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, navedbe katerih je v nadaljevanju v določenem obsegu tudi povzela. Inšpektorat mora nadzorovati, ali se dela izvajajo po projektni dokumentaciji, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja. Ker je inšpektor upošteval le izrek dovoljenja, ne pa tudi projektne dokumentacije, je kršil temeljne zahteve projektiranja. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek. Priglasila je tudi stroške postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5. Stranki z interesom A.A. in C.C. odgovora na tožbo v danem roku nista podali.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o dovolitvi izvršbe odločbe, izdane v inšpekcijskem postopku, s katero je gradbeni inšpektor izrekel ukrep odstranitve nelegalne gradnje inšpekcijskima zavezankama, med drugim tožnici. Organa (drugostopni organ je s svojo odločbo delno spremenil in nadomestil odločitev prvostopnega organa) sta svojo odločitev oprla na 290. člen ZUP.

8. Po 290. členu ZUP organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti (za kar gre v obravnavanem primeru) ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe; s sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe, zoper ta sklep je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje (prvi odstavek). Sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno; dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje (drugi odstavek).

9. Uvodoma sodišče navaja, da je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu le sklep o dovolitvi izvršbe oziroma odločba, izdana na podlagi pritožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Izvršilni postopek, voden po določbah ZUP, je od inšpekcijskega postopka samostojen in ločen postopek, hkrati pa pomeni nadaljevanje in zaključno fazo tega inšpekcijskega postopka. Cilj izvršilnega postopka je prisilna vzpostavitev stanja, ki ga nalaga izvršilni naslov. Predmet prisilne izvršbe so t.i. obveznostne odločbe, to je odločbe, s katerimi se strankam nalagajo obveznosti denarne ali nedenarne narave, če jih z odločbo zavezane stranke ne izpolnijo prostovoljno. Izvršba se zato lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova - izvršljive odločbe, poravnave ali sklepa, s katerim se nalagajo določene obveznosti. Obseg izvršbe je torej v celoti omejen z vsebino odločbe, ki se izvršuje. Glede na povedano je sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr: ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen). Stališča o obsegu takšnih ugovorov je Vrhovno sodišče sprejelo že v odločbah I Up 532/2012 in I Up 196/2010. 10. Tožnica ugovarja, da je bilo v zadevi odločeno v nasprotju z ZVKD-1, saj meni, da bi moralo biti za izvršitev odločbe o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja (ki predvideva rušenje) dano ustrezno kulturnovarstveno soglasje oziroma izdani ustrezni kulturnovarstveni pogoji.

11. Iz 28. člena ter nadaljnjih ZVKD-1, na katere se sklicuje tožnica, izhaja, da je treba kulturnovarstveno soglasje pridobiti in ga izdati za (med drugim): - posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt (četrta alineja prvega odstavka 28. člena) oziroma v skladu s prostorskim aktom ali aktom o določitvi varstvenih območij dediščine (tretja alineja četrtega odstavka 28. člena); pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja pa je treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda (prvi odstavek 29. člena). Vlogi za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, pa je treba priložiti projektno dokumentacijo, ki jo za pridobitev projektnega soglasja predpisujejo predpisi, ki urejajo graditev (del prvega odstavka 30. člena ZVKD-1). Iz citiranih določb torej izhaja, da je pridobitev ustreznih aktov po ZVKD-1 obvezna (med drugim) za posege v prostor, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

12. V tem primeru pa je bilo že v predhodnem inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da tožnica (kot ena izmed investitoric) na objektu ..., ni izvajala gradbenih del v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, zaradi česar ji je bil tudi izrečen ukrep, ki predstavlja izvršilni naslov in torej podlago za izdajo v tem sporu presojanega akta. Že iz tega razloga tožnica nima prav, da bi moralo biti v tem, torej izvršilnem postopku, pridobljeno kulturnovarstveno soglasje oziroma pogoji za izvršitev odločbe o rušitvi, saj gre za izdajo akta o dovolitvi izvršbe, s katero je bila tožnici (kot eni izmed inšpekcijskih zavezank) naložena izvršitev te odločbe, torej odstranitev nelegalne gradnje in vzpostavitev prejšnjega stanja. Glede na način izvršbe je torej tožnica tista, ki mora nezakonito stanje odpraviti, to pa mora storiti po pravilih gradbene stroke ter v skladu z vsemi predpisi, med drugim varstvenimi in varovalnimi ukrepi, torej na način, da se brez škode za celotni objekt iz objekta odstranijo nezakonito prizidani, nadzidani ali vzidani deli.

13. Glede na povedano pa izpodbijani akt tudi ni pomanjkljivo obrazložen, saj vsebuje vse razloge, kot jih terja 214. člen ZUP, ob upoštevanju, da gre za akt, izdan na podlagi prej citiranega 290. člena ZUP, kar pomeni, da vsebuje podatke o izvršljivosti odločbe, ki se izvršuje, datum nastopa njene izvršljivosti in razloge za določen način izvršbe.

14. Na drugačno odločitev v tem sporu tudi ne more vplivati, da je tožnica vložila predlog za obnovo inšpekcijskega postopka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je odločba o inšpekcijskem ukrepu postala izvršljiva, s čimer je nastopil pogoj za izdajo ustreznega akta o dovolitvi izvršbe (282. člen ZUP). Nasprotnega - tj. da ta odločba iz kateregakoli razloga ni postala izvršljiva - pa tožnica ne zatrjuje.

15. V nadaljevanju pa tožnica uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijski postopek in (tudi) na postopek izdaje gradbenega dovoljenja, saj navaja, da so bile v inšpekcijskem postopku zagrešene kršitve pravil postopka, da se izreka gradbenega dovoljenja ne da preizkusiti, da je bila odločba o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja izdana le na podlagi izreka gradbenega dovoljenja in ne tudi na podlagi PGD, da je inšpekcijski spis prirejen, da tožnici ni bila dana možnost, da se v inšpekcijskem postopku izjavi, kot tudi, da na nezakonitost inšpekcijske odločbe kažeta še izvedenska mnenja, izdelana za potrebe pravdnih postopkov. Teh ugovorov pa tožnica - kot že povedano - v tem upravnem sporu, ko sodišče presoja zakonitost akta o dovolitvi izvršbe, ne more z uspehom uveljavljati. Sodišče še dodaja, da so pa bili vsi ti ugovori že vsebinsko presojani v upravnem sporu, I U 1710/2010, ko je naslovno sodišče s sodbo z dne 25. 8. 2011 zavrnilo tožbo tožnice zoper izdano odločbo o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja, Vrhovno sodišče pa s sklepom, X Ips 393/2011 z dne 28. 3. 2012, zavrglo revizijo tožnice zoper navedeno sodbo.

16. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.