Jedro

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi (in v nadaljevanju s tožbo) uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov po vsebini, saj so zoper le-te predvidena druga pravna sredstva, ki jih je tožeča stranka tudi izkoristila. Sodišče torej v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, zato tudi sodišče pri presoji izdanega sklepa o izvršbi ne sme presojati vpliva nemožnosti plačevanja prispevkov zaradi ukrepov COVID, še manj pa, da bi imelo pravico prispevke odpisati, kot to predlaga tožeča stranka v tožbi.

Pravilnost in zakonitost aktov, ki se izvršujejo, se v postopku izvršbe več ne presoja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Tožnici je bil izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva za glavnico in zamudne obresti, skupaj v znesku 621,66 EUR, pri čemer je bilo s sklepom odločeno, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri hranilnici A., d. d. Iz izreka in obrazložitve sklepa izhaja, da je bil sklep izdan zaradi zapadlih izvršilnih naslovov obračuna davka dohodka iz dejavnosti za različna obdobja in različnimi datumi izvršljivosti in tudi obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike obračuna OPSVZ za obdobje kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa in sklepa o stroških izvršilnega postopka. Med drugim je bilo tudi odločeno, da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnica kot zavezanka v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa o davčni izvršbi, zaradi česar je bilo zoper njo v skladu s 43. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

3. Tožnica je kot zavezanka podala pritožbo na predmetni sklep o davčni izvršbi, ki pa je bila z odločitvijo organa druge stopnje zavrnjena kot neutemeljena. Iz obrazložitve organa druge stopnje izhaja, da je imela pritožnica po podatkih prvostopenjskega organa od dne 1. 9. 2018 do dne 11. 9. 2020 lastnost zavarovanke kot samostojna podjetnica posameznica, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost in je bila iz tega razloga dolžna predlagati obračune prispevkov za socialno varnost za zasebnike (OPSVZ obrazce) ter iz tega naslova plačevati prispevke. Tudi v spornem obdobju od dne 1. 6. 2020 do dne 30. 6. 2020 je bila pritožnica obvezno zavarovana na zavarovalni podlagi 005 – kot samostojni podjetnik posameznik, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost kot A. A., s. p. za 40 urno tedensko obvezo.

4. Organ druge stopnje je v obrazložitvi istočasno še navedel, da pritožnica, skladno z določili sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje. S pritožbo zoper izpodbijani sklep je namreč mogoče ugovarjati le vsebini sklepa, ki se pa presoja na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje.

5. Glede predloga za zaslišanje stranke pritožbeni organ pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno z 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko organ v takšnem postopku o zadevi odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstajajo izvršljivi izvršilni naslovi, ter da terjane obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, še niso bile poravnane, kar je v predmetni zadevi izkazano, zaradi česar tudi morebitno zaslišanje pritožnice po oceni pritožbenega organa ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Pri navedenem pritožnica niti ne navaja v zvezi s čim bi naj bila zaslišana oziroma kaj bi z zaslišanjem dokazovala.

6. Pritožbeni organ je še pojasnil, da je bila tudi pritožničina vloga za odpis z dne 30. 7. 2020 zavrnjena dne 3. 8. 2020 z aktom DT 4291-24533/2020-3, pritožničina vloga iz avgusta 2020 pa zavržena dne 24. 8. 2020 s sklepom DT 4291-26303/2020-2. _Tožbene navedbe_

7. Tožnica vlaga tožbo, ker se ne strinja z izdanim izpodbijanim sklepom, saj meni, da je v navedeno situacijo zašla, ker se od začetka epidemije Covid-19 ni mogla več ukvarjati z zastopanjem glasbenikov in glasbenih skupin ter organiziranjem njihovih nastopov, saj so bili le-ti zaradi ukrepov, ki jih je predpisala država, prepovedani. Zadnji nastop, ki ga je izvedel B. B. s skupino C. je bil tako 7. 3. 2020, zaradi česar tožnica tudi več ni mogla redno plačevati obveznosti z naslova samostojne podjetnice, katere pa je pred ukrepi zoper Covid-19 redno izpolnjevala. Tako je dobila za polovico meseca marca nadomestilo v višini 350,00 EUR, za cel april in maj pa nadomestilo v višini 700,00 EUR, prav tako pa je dobila tudi poravnane prispevke za omenjene mesece. Ko je bil 31. 5. 2020 razglašen konec epidemije še vedno ni mogla opravljati svoje dejavnosti, saj so se ukrepi nadaljevali v okviru dejstva, da je bilo prepovedano zbiranje večjega števila ljudi. Nadomestila od države ni dobila, prav tako pa ni mogla skleniti nobene nove pogodbe za organizacijo večjih koncertov zaradi ukrepov vlade, zaradi česar je imela 100 % upad dohodkov. Tako se tožnici zdi nerazumno, da je morala plačati prispevke, čeprav je na drugi strani vlada z ukrepi onemogočala delovanje samostojnih podjetnikov oziroma glasbenikov. Sama navaja, da ni imela in nima denarja, da bi poravnala prispevke, saj so njeni dohodki v navedenem obdobju znašali 0 EUR. Ker je pričakovala pomoč države, kot je bilo to na začetku epidemije, tudi ni takoj zaprla svojega s.p.-ja in je tudi sama vložila prošnjo za odpis prispevkov, ampak odgovora še ni dobila. Sama tudi izpostavlja, da prav tako ni prejela aktov o zavrnitvi vloge za odpis prispevkov, na katere se sklicuje tožena stranka, kljub temu, da je dobila vse tri izvršbe na denarna sredstva. Zato ji ni jasno kam so bili akti o njenem predlogu glede odpisa prispevkov posredovani. Zaradi obupa in nemoči je dne 11. 9. 2020 tudi zaprla svoj s.p. 8. Sodišču tako predlaga, da ji odpiše plačilo prispevkov v času, ko je bilo onemogočeno delovanje, in ko je bila prepoved združevanja večjega števila ljudi zaradi česar ni mogla organizirati nastopov, to je za čas od 1. 6. 2020 do 11. 9. 2020, saj je bila zaradi razmer na trgu ob vsakršen dohodek, na katerega sama ni imela vpliva in je po njeni oceni to tudi glavni razlog, da se ji plačilo prispevkov odpiše. V svoji tožbi navaja še dva sklepa o davčni izvršbi, in sicer z dne 6. 9. 2020 in 14. 10. 2020, za katera je tudi poslala pritožbo in se ji zdi smiselno, da se jih obravnava skupaj.

9. Iz vsebine tožbe je tako smiselno razbrati, da tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in še dveh drugih sklepov o izvršbi, ki pa jih ni predložila, kakor tudi ne morebitne odločitve organa druge stopnje.

_Navedbe tožene stranke_

10. Tožena stranka je sodišču predložila predmetni upravni spis ter prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe, sodišču pa predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

_Odločanje po sodnici posameznici_

11. Senat tukajšnjega sodišča je na seji dne 1. 3. 2023 odločil, da bo o zadevi odločeno po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklep je bil vročen obema strankama.

_Presoja sodišča_ Ad I. 12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo in torej za izterjavo davčnih obveznosti, ki jih tožnica kot davčna zavezanka ni poravnala prostovoljno. Zato je pri odločanju o zakonitosti izpodbijanega sklepa sodišče zavezano slediti določbam zakona, ki urejajo postopek davčne izvršbe, to je določbam ZDavP-2, na katere se v svojih razlogih pravilno sklicujeta davčna organa. Tako sodišče, skladno z določilom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v tem delu sledi utemeljitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta.

14. Med strankama ni sporno, da je imela tožnica pred izdajo sklepa o izvršbi status samostojne podjetnice, za katerega je bila obvezana plačevati prispevke za socialno varnost in druge z zakonom določene davščine. Med strankama prav tako ni sporno, da so v izpodbijanem sklepu navedeni izvršilni naslovi izvršljivi, saj tožnica v tožbi navaja svojo nezmožnost plačevanja prispevkov zaradi ukrepov Covid-19, ko ni mogla opravljati dejavnosti in tudi zato ni mogla plačati prispevkov, ki jih je predhodno redno plačevala. Vložila je tudi prošnjo za odpis prispevkov, vendar je bila njena prošnja zavrnjena.

15. Sodišče najprej izpostavlja, da se, skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2, lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi (in v nadaljevanju s tožbo) uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov po vsebini, saj so zoper le-te predvidena druga pravna sredstva, ki jih je tožeča stranka tudi izkoristila. Sodišče torej v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, zato tudi sodišče pri presoji izdanega sklepa o izvršbi ne sme presojati vpliva nemožnosti plačevanja prispevkov zaradi ukrepov COVID, še manj pa, da bi imelo pravico prispevke odpisati, kot to predlaga tožeča stranka v tožbi.

16. Po določbah ZDavP-2 je namreč za izterjavo in za začetek davčne izvršbe bistveno, da obveznost, ki se terja, ni bila plačana v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen) in da obstaja izvršilni naslov, saj se v skladu z določbami 145. člena izvršba lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova. Kateri so upoštevni izvršilni naslovi, je taksativno našteto v drugem odstavku istega člena, za vse pa velja, da morajo biti izvršljivi in, v skladu s 151. členom ZDavP-2, navedeni v izreku sklepa. V 151. členu ZDavP-2 so sicer navedene še vse ostale obvezne sestavine sklepa. Ker gre za sklep, zoper katerega je po določbi prvega odstavka 157. člena ZDavP-2 dovoljena pritožba, pa mora v skladu z določbami 228. člena ZUP vsebovati tudi obrazložitev in pouk o pritožbi. Pri čemer je v sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izrecno določeno, da s pritožbo ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kar pomeni, da se pravilnost in zakonitost aktov, ki se izvršujejo, v postopku izvršbe več ne presoja.

17. V obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa sledi, in med strankama o tem niti ni spora, da izrek izpodbijanega sklepa vsebuje vse sestavine, ki so predpisane s 151. členom ZDavP-2. Spora tudi ni o tem, da so podlaga za izvršbo sklepi o stroških in o davčni izvršbi in obračuni prispevkov za socialno varnost za zasebnike (1. 6. do 30.6.2020), obračun DDV (1.6. do 30.6. 2020) in obračun davka od dohodka iz dejavnosti (1.6. do 30. 6. 2020 in 1.7. do 31. 7 2020), skupno torej 621, 00 EUR, in da so vsi omenjeni, v izreku sklepa navedeni akti, izvršljivi. Izpodbijani sklep se torej nanaša in s tem izvršba opravi na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov, kot so določeni v 145. členu ZDavP-2, in s tem na zakoniti podlagi. Iz izreka izpodbijanega sklepa tudi sledi, da se sklep nanaša na tožnico in da obveznosti, ki se izvršujejo, (neprerekano) niso plačane. Vsebuje pa izrek tudi znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe ter stroške davčne izvršbe, in tudi temu tožnica, tako kot tudi obrazloženosti sklepa kot takšni, v tožbi ne ugovarja.

18. Sodišče glede na vsebino tožbenih navedb pojasnjuje, da ugovorov zaradi ukrepov Covid, v postopku presoje utemeljenosti izdanega sklepa o izvršbi, ne sme upoštevati, saj skladno z zakonom to, v tej fazi postopka, ni več dopustno. V tej zvezi je morda potrebno poudariti še, da zaradi takšne omejitve dolžnica, v konkretnem primeru tožnica, ne ostaja brez pravnega varstva, saj je imela pred začetkom izvršbe možnost, da uporabi pravna sredstva zoper akte, ki so izvršilni naslov in se zato v tem pogledu ne poraja dvom v ustavnost zakonske ureditve.

19. Sodišče je zato presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa za neutemeljene in je zato tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo v zadevi brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnico in toženo stranko ni bilo sporno, in ker gre zgolj za pravno vprašanje ali je bil, na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova, utemeljeno izdan sklep o izvršbi. Dejansko stanje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in kolikor bi tožnica dolg poravnala. O zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)1. Ad II Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.