Jedro

Po določbi 1. odst. 154. člena ZOR je dolžan povrniti odškodnino tisti, ki je škodo povzročil, če ne dokaže, da je do škode prišlo brez njegove krivde, ki je podana, če je škodo povzročil namenoma ali iz malomarnosti (158. člen ZOR). Ker so bili s pravnomočno delno sodbo razveljavljeni sklepi upravnega odbora tožene stranke o razrešitvi tožnika kot direktorja zaradi nezakonitosti v postopku, je izkazano, da obstoja prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sama kršitev postopka pomeni nedopustno ravnanje, zato je napačno stališče, da ne gre za nedopustno ravnanje, če je o razrešitvi odločal pristojni organ. Zato sodišču tudi ni treba presojati po vsebini, ali so obstajali utemeljeni razlogi za predčasno razrešitev tožnika. Prav dejstvo, da so bili sklepi tožene stranke razveljavljeni zaradi formalnih nepravilnosti v postopku, pomeni, da je bila razrešitev nezakonita.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se: 1. razveljavita sklep o stroških in 3. točka izpodbijane sodbe in se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. 2. spremeni 4. točka izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "ožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 4.070.016,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.7.1994 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo," z a v r n e . 3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo negmotne škode v višini 8.000.000,00 SIT zaradi nezakonite razrešitve kot direktorja tožene stranke, ugodilo pa je tožnikovemu zahtevku za plačilo odpravnine zaradi nezakonite razrešitve v smislu 2. odst. 350. člena ZGD. S posebnim sklepom je toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti stroške v višini 81.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 dalje do plačila, v roku 8 dni, sicer pa trpita stranki vsaka svoje stroške postopka. Zoper prvostopenjsko sodbo in sklep sta se pravočasno pritožili tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje zoper 3. točko prvostopenjske sodbe, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite razrešitve s strani tožene stranke. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov iz 353. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo (3. točko izreka) in sklep o stroških postopka razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnik vztraja pri tem, da je bil razrešen v nasprotju z določbami zakona, kar je že pravnomočno ugotovljeno s sodno odločbo, zato je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v 4. točki izreka, s katero je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki, da mora tožniku izplačati odpravnino zaradi predčasne razrešitve ter zoper sklep o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu in sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranke se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 353. člena ZPP. Meni, da je podana kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, ker odločitev prvostopenjskega sodišča o priznanju pravice tožniku do odpravnine ni obrazložena. Sodišče bi moralo izvajati dokaze in ugotavljati, ali so bili podani razlogi za predčasno razrešitev utemeljeni ali ne, pri tem pa je potrebno zlasti upoštevati, da je pritožbeno sodišče že enkrat zavrnilo zahtevek tožnika za reintegracijo na delovno mesto direktorja. Kršitev materialnega prava vidi tožena stranka v tem, da je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo odpravnino zaradi predčasne razrešitve na podlagi določbe 2. odst. 250. člena Zakona o gospodarskih družbah, saj je vprašljivo, ali je mogoče navedeno določbo sploh uporabiti pri razrešitvi direktorja zadruge. Po razrešitvi je tožnik v skladu z 9. členom pogodbe o zaposlitvi prejemal direktorsko plačo vse do svoje upokojitve, odklonil pa je razporeditev na delovno mesto vodje predelave mesa, čeprav je zato izpolnjeval pogoje. S tem pa je toženi stranki povzročil škodo. Vse te ugovore je tožena stranka navedla, vendar pa jih prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo. Namen odpravnine je omogočiti direktorju kot poslovodji, ki je bil brez utemeljenega razloga odpoklican, da dobi nadomestilo kot nepremoženjsko škodo, tožnik pa je toženi stranki dejansko povzročil škodo, ker ni hotel delati na novem delovnem mestu, ves ta čas pa je prejemal polno direktorsko plačo. S spremembo 449. člena ZGD (Ur.l. RS št. 20/98) je odpravnina največ 6-kratnik povprečne mesečne plače, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku prizna 24-kratnik plače, nepravilna. Razrešeni član uprave ali predsednik uprave pridobi pravico do odpravnine, če od razrešitve naprej ni več v delovnem razmerju in je zato brez dohodka, kar pa tožnik ni bil. V tem času pa je celo kandidiral za župana Občine .... Tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od dneva dokončnega sklepa o razrešitvi, saj je zahtevek za plačilo odpravnine postavil šele z modificiranim zahtevkom dne 6.11.1998, ko je poleg odškodnine v višini 8.000.000,00 SIT uveljavljal še odpravnino v smislu 2. odst. 250. člena ZGD. Tožena stranka zato ugovarja tudi zastaranje zahtevka iz naslova odpravnine. Ker je odločitev o temelju napačna, je tudi odločitev o stroških postopka nepravilna. Pritožbi tožnika in tožene stranke sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prvostopenjsko sodbo v skladu z 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94 upošteva kot predpis Republike Slovenije) v mejah razlogov navedenih v obeh pritožbah ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 ter glede pravilnosti uporabe materialnega prava. Tožnik utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za povračilo negmotne škode zaradi nezakonite predčasne razrešitve kot direktorja tožene stranke preuranjena. Prvostopenjsko sodišče se je napačno postavilo na stališče, da niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. RS št. 29/78 - 37/89), ker v njenem ravnanju ni podan element nedopustnosti. Po določilu 1. odst. 154. čl. ZOR je dolžan povrniti škodo tisti, ki je škodo povzročil, če ne dokaže, da je do škode prišlo brez njegove krivde, ki je podana, če je škodo povzročil namenoma ali iz malomarnosti (158. čl. ZOR). S pravnomočno delno sodbo opr.št. Pd 359/94 z dne 5.5.1995 in sodbo VDSS opr.št. Pdp 775/95 z dne 6.7.1998 so bili namreč razveljavljeni sklepi upravnega odbora tožene stranke z dne 9.5.1994, 11.5.1994 ter 26.7.1994 o razrešitvi tožnika kot direktorja tožene stranke zaradi nezakonitosti v postopku, zato je nedvomno izkazano, da obstoja prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sama kršitev postopka pomeni nedopustno ravnanje, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za nedopustno ravnanje, ker je o razrešitvi odločal pristojni organ. V zvezi s tem je neutemeljena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje po vsebini presojati, ali so obstajali utemeljeni razlogi za predčasno razrešitev tožnika. Prav dejstvo, da so bili sklepi tožene stranke razveljavljeni zaradi formalnih nepravilnosti v postopku, pomeni, da je bila razrešitev nezakonita, zato sodišče prve stopnje ne sme ugotavljati, ali so obstajali zakoniti razlogi za predčasno razrešitev tožnika. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo izpodbijano 3. točko izreka prvostopenjske sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bi sodišče v nadaljnjem postopku ugotovilo, ali so izpolnjeni nadaljnji pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke, zlasti nastanek škode, ki naj bi izvirala iz nedopustnega ravnanja tožene stranke, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke itd.. Vse navedene okoliščine in dokaze, iz katerih bo izhajalo, da je tožniku dejansko nastala škoda na njegovem zdravju zaradi ravnanja tožene stranke, bo sodišče v ponovljenem postopku ugotavljalo, če bo tožeča stranka k svojim navedbam predložila oz. predlagala ustrezne dokaze, v skladu s 3. odst. 499. člena ZPP/99. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da 2. odst. 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98 in 84/98) ni podlaga za ugoditev tožnikovemu zahtevku za plačilo odpravnine, ker je bil predčasno nezakonito razrešen. Zakon o zadrugah (Ur.l. RS št. 13/92) nima določb o odpravnini zaradi predčasne nezakonite razrešitve direktorja, določb ZGD pa ni mogoče uporabiti za razrešitev te sporne zadeve, ker iz 7. čl. citiranega zakona, ki opredeljuje veljavnost določb navedenega zakona, ne izhaja, da je določbe mogoče uporabiti tudi za zadruge. Pravna podlaga za odločitev o tožnikovem zahtevku za plačilo odpravnine zaradi predčasne nezakonite razrešitve bi bile tako lahko le določbe zadružnih pravil (priloga B 18), ki so veljala v spornem obdobju ter pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko dne 1.2.1993 (priloga B 22). Zadružna pravila v 3. odst. 52. čl. določajo, da je član uprave ali nadzornega odbora ali direktor ali delavec s posebnimi pooblastili, ki je bil s sklepom pristojnega organa v zadrugi odstavljen s funkcije pred iztekom mandata, upravičen do odškodnine, v kolikor za tak ukrep ni bilo utemeljenih razlogov. Pravila torej ne priznavajo pravice do odpravnine, temveč le do odškodnine, kar po mnenju pritožbenega sodišča pomeni upravičenje do odškodnine, če so za to izpolnjeni pogoji iz 154. in 158. čl. ZOR. Tudi v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko, ni določb o odpravnini v primeru predčasne razrešitve brez utemeljenih razlogov, zato meni pritožbeno sodišče, da ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku za izplačilo odpravnine v višini, ko jo je določal tedaj veljavni 2. odst. 250. čl. ZGD. Ker je prvostopenjsko sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 4. tč. izreka tako, da je tožbeni zahtevek zaplačilo odpravnine v višini 4.070.016,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.7.1994 dalje do plačila zavrnilo (4. tč. 373. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.