Jedro

Ugoditev tožbenemu zahtevku v predmetni pravdi bi pomenilo oviro za tožbeni zahtevek stranskega intervenienta v drugi pravdi na sklenitev kupoprodajne pogodbe za predmetna zemljišča iz naslova predpogodbe. Zato je izkazan njegov stranski intervencijski interes v tej pravdi.

Pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča je sicer sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat ko ponudnik prejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe. Vendar pa je za veljavnost takšne pogodbe določena naknadna odobritev pristojne upravne enotes in je zato pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve. Če je torej stranski intervenient izgubil pravico do veljavne sklenitve pogodbe za zemljišča, ki so predmet te pravde, je do sklenitve ustrezne pogodbe upravičen tožnik.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje.

III. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo stransko intervencijo Š. K..

2. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katero je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka v petnajstih dneh z njo sklene kupoprodajno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, primernim za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 180, sadovnjak v izmeri 3333 m2, parc. št. 181, njiva v izmeri 2054 m2, parc. št. 182/2, travnik v izmeri 397 m2, parc. št. 185/3, travnik v izmeri 1520 m2, parc. št. 185/3, travnik v izmeri 1520 m2, parc. št. 186, njiva v izmeri 1198 m2, parc. št. 1214, njiva v izmeri 40748 m2 in parc. št. 1320, travnik v izmeri 11625 m2, vse k.o. S. na tožečo stranko do celote, vse za kupnino v skupnem znesku 13.977,58 EUR, ki zapadejo v plačilo ob sklenitvi zahtevane pogodbe, sicer takšno pogodbo in zemljiškoknjižno listino nadomesti sodba. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 1035,96 EUR, stranskemu intervenientu v višini 1297,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

3. Zoper navedena sklep in sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka.

4. V pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je sodišče izdalo izpodbijani sklep v času odločanja o pritožbi zoper sodbo. Takšno odločanje glede na procesno stanje pravde pa ni v skladu z določbami ZPP, sploh ne že po izdani sodbi. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da naj bi šlo za pisni odpravek sklepa, sprejetega na naroku dne 3. 6. 2010, vendar pa tretji odstavek 200. člena ZPP jasno določa, da zoper odločbo, s katero sodišče dopusti intervencijo, ni posebne pritožbe. Zato je sodišče neutemeljeno neupravičeno izdalo predmetni sklep s pravnim poukom, da je zoper njega dopustna posebna pritožba. Sodišče se v meritorni odločbi ni opredelilo do ugovorov tožeče stranke zoper vstop stranskega intervenienta. Sodišče o stranski intervenciji sedaj ne more in ne sme ponovno odločati, temveč je to odločanje v pristojnosti pritožbenega sodišča v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo. Takšno odločanje bo morda mogoče pred sodiščem prve stopnje kasneje, če bo zadeva vrnjena njemu v ponovno odločanje. Za dopustitev stranske intervencije tudi ni pravnega temelja. Ni dovolj le domneva o koristi, tudi ne le želja imeti korist. Izkazana mora biti pravna možnost, da lahko stranski intervenient korist do stranke proti stranki, na strani katere interveniera, uveljavi tudisodnim potem, oziroma, da ima stranka, ki zmaga, sploh pravno možnost, da sodnim potem proti njemu karkoli uveljavlja, da ji gre pravno varstvo, na drugi strani pa pravna zaveza stranskega intervenienta. To pomeni, da je intervenient do stranke, ki se ji želi pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna oziroma ugodna odločba vplivala na razmerje med njima (VSL sklep I Cp 2452/2010, VSL sklep I Cp 1523/2009). Za intervencijo v civilnem sporu tudi ne zadostuje le ekonomski interes (VSL sklep I Cpg 751/2004). Intervencijski interes pa ni izkazan, če po zakonu ni, ni bilo, ni več, oziroma nikoli ne bo – ne more biti, ne more nastati nobena pravna podlaga, da stranski intervenient uveljavi oziroma uveljavlja korist do stranke oziroma proti stranki, na strani katere interveniera, niti ne, če ni pravne možnosti – podlag, da stranka, na strani katere interveniera, zaradi neuspeha v pravdi ta ekonomski interes oziroma to željo po sodni poti uveljavlja proti njemu. Zgolj dejstvo, da stranski intervenient toži na sklenitev prodajne pogodbe za sporne parcele, ki so predmet predmetne pravde, v pravdi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, ne zadošča za utemeljitev intervencijskega interesa. Ni izkazano, da ima zahtevek stranskega intervenienta pravni učinek vplivanja na pravno razmerje med tožečo in toženo stranko, da ima oziroma bi imel pravno priznano prednost pred rešitvijo razmerja med tožečo in toženo stranko. Sodišče spregleda dejstvo, da je stranski intervenient upoštevaje obvezne določbe ZKZ zamudil rok za sodno varstvo proti toženi stranki, da je prekludiran v zahtevi za sodno uveljavljanje pravice po sklenitvi kupoprodajne pogodbe s toženo stranko oziroma je zamudil rok za vložitev tožbe na sklenitev kupoprodajne pogodbe glede predmetnih nepremičnin. V omenjeni pravdi Š. K. zahteva sklenitev kupoprodajne pogodbe za zemljišča, ki so predmet tega postopka iz naslova predpogodbe in ne iz naslova ponudbe in prejema ponudbe po določbah ZKZ. Pri uveljavljanju in morebitnem priznanju obligacijskih zahtevkov, ki so predmet pravde pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, pa sta tožena stranka in intervenient omejena z določili ZKZ glede omejitev pri razpolaganju pri prometu s kmetijskim zemljiščem ter pravicami, ki jih imajo tretji pri prometu po določbah ZKZ. Niti tožena stranka niti stranski intervenient nista v predpisanem roku šestdesetih dni predložila v postopek odločanja upravni enoti morebiti sklenjeno pogodbo in niti nista vložila nobenega pravnega sredstva zoper obvestilo UE. Zato sta prekludirana. Zato ni res, da gre za odločanje o enakem zahtevku, saj ta temeljita na različnih pravnih podlagah. Sploh pa je nesklenitev prodajne pogodbe med toženo stranko in stranskim intervenientom stvar pravnega razmerja med njima. Če tožena stranka s stranskim intervenientom ne more skleniti prodajne pogodbe, tožena stranka stranskemu intervenientu odškodninsko odgovarja. Tožeča stranka in stranski intervenient nista v nobenem medsebojnem odnosu in zato stranski intervenient ne more in ne sme biti udeležen v predmetni pravdi, še manj pa, da tožeča stranka trpi njegove pravdne stroške. Predlaga, da se sklep razveljavi in da se stranska intervencija ne dopusti.

5. V pritožbi zoper sodbo prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da stranski intervenient ni izvedel postopka v skladu z določili ZKP in ni pravočasno predložil pogodbo o prodaji med njim in ponudnikom oziroma ni pravočasno pred sodiščem uveljavljal zahtevo do tožene stranke, da le-ta v postopku po tej ponudbi z njim sklene pogodbo. Stranski intervenient je tožbo vložil šele v letu 2009, torej po izteku šestdesetdnevnega roka, ki ga določa ZKZ. Tožbe pa tudi ni v nobenem roku predložil Upravi enoti Gornja Radgona. Prav tako ni predložil pogodbe. Zato je prekludiran v zahtevi za sklenitev kupoprodajne pogodbe s toženo stranko oziroma je z 13. 12. 2008 zamudil rok za vložitev tožbe na sklenitev kupoprodajne pogodbe glede predmetnih nepremičnin. Zato v upravnem postopku – ponudbe in sprejema ponudbe pred upravno enoto stranski intervenient ni več stranka postopka, temveč sta to le pravdni stranki. Zaključek sodišča, da naj bi imel stranski intervenient glede predmetnih parcel kot upnik prednostni vrstni red pred tožnikom kot drugim kmetom, je torej brez pravnega učinka in ne vpliva na pravico tožnika, da zahteva sklenitev pogodbe za vse parcele in ne na dolžnost toženih strank, da tako pogodbo tudi sklene. Stranskega intervenienta dejansko ni mogoče in ni dovoljeno več upoštevati kot sprejemnika ponudbe, objavljene dne 11. 9. 2008, kot nekoga, ki še uveljavlja predkupno pravico za nakup predmetnega zemljišča, oziroma kot nekoga, ki mu gre sodno varstvo glede te pravice. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do gornjih navedb in trditev tožeče stranke, ki jih je pravočasno navedla v pisnih vlogah. Zato je sodba v tem delu neobrazložena in se ne da preizkusiti. Dejansko stanje ni ugotovljeno oziroma ocenjeno v celoti in je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje si dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec v ponudbi napisala enotno oceno za vsa zemljišča, razlaga napačno. Na voljo je imelo dovolj parametrov za odločanje o obveznosti ene in druge stranke v primeru zaveze k pogodbi le za eno parcelo (št. 1214). Ti parametri so razvidni v ponudbi in sprejemu ponudbe Razvidne so posamezne parcele kot tudi dejstvo, da gre za kmetijsko zemljišče, prav tako tudi kultura. Razvidna je nadalje velikost posameznih parcel in skupna velikost vseh parcel. Jasna je tudi cena. Ta je sicer res zapisana v skupnem znesku, vendar je logično, mogoče in razumljivo narediti zaključek o vrednosti posameznega metra na m2 zemljišča, ki je predmet pogodbe, s tem pa tudi vrednost vsake parcele posebej. Parc. št. 1214 k.o. S. je dejansko največje zemljišče in predstavlja bistvo ponudbe. Ceno posameznega zemljišča je razumeti in razlagati tako, da velja na m2 za celotno površino vseh zemljišč, katerim pripadajo različne parcelne številke. Tri izmed zemljišč predstavljajo njivo, tri izmed zemljišč predstavljajo travnik in le ena sadovnjak. Glede na cene na trgu dosegajo enako ali vsaj zelo podobno ceno tista zemljišča, katerih kultura je njiva, kot zemljišča, ki predstavljajo travnik ali sadovnjak. Tožena stranka se tudi nikoli ni sklicevala na nemožnost sklenitve pogodbe za eno samo parcelo, ni navedla, da pogojuje sklenitev pogodbe na različne cene posameznih parcel oziroma na posamezne m2 posameznih parcel, kaj šele, da je pri podaji ponudbe imela v mislih različne vrednosti posameznih parcel. Nenazadnje to niti ni razvidno iz zakupne pogodbe in ne predpogodbe med toženo stranko in stranskim intervenientom. Sodišče je svojo odločitev oprlo zato na sebi lastno novoto mimo zatrjevanj in razpolaganj pravdnih strank in stranskega intervenienta. Ker je v ponudbi zapisano, da se prodaja skupno 60875 m2 zemljišča po skupni ceni 13.977,58 EUR, je jasno in izračunljivo, da je cena na 1 m2 0,2297 EUR.Ker je parcela 1214 velika 40748 m2, je skupna cena le-te parcele povsem določena na 9355,98 EUR. Ker sodišče tega ni ugotavljajo in ni obrazložilo, zakaj tega ni ugotavljalo, dejansko stanje ni ugotovljeno v celoti in popolnoma, sodba pa tudi ni obrazložena. Ker ima tožnik glede parc. št. 1914, k.o. S. izkazano predkupno pravico, kot kmet, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki se proda, bi sodišče tožbenemu zahtevku moralo ugoditi vsaj delno, v delu, ki se nanaša na parc. št. 1214 k.o. S.. V tem delu je zato zmotno uporabljeno materialno pravo. Pritožnik se v pritožbi zoper sodbo pritožuje tudi zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije z razlogi identičnimi tistim, ki jih navaja v kasnejši (zgoraj povzeti) pritožbi zoper izdani sklep o nedopustitvi stranske intervencije. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Poudarja, da je bila stranska intervencija nepotrebna. Stranski intervenient ni prispeval k izidu pravde. Tožeča stranka je namreč že sama navajala dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku in zato ni dolžna kriti stroškov stranskega intervenienta. Glede višine stroškov ni razlogov in se zato sklep ne da preizkusiti. Stroški stranskega intervenienta presegajo stroške intevenienta. Tožeča stranka je namreč že sama navajala dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku in zato ni dolžna kriti stroškov stranskega intervenienta. Glede višine stroškov ni razlogov in se zato sklep ne da preizkusiti. Stroški stranskega intervenienta presegajo stroške tožene stranke, čeprav je tožena stranka opravila več aktivnosti kot stranski intervenient. Iz spisa Okrožnega sodišča v Murski Soboti je tudi razvidno, da je bila stranskemu intervenientu dodeljena brezplačna pravna pomoč. Sodišče bi moralo upoštevati Zakon o odvetniški tarifi v delu, ki se nanaša na odvetniško tarifo v primeru, ko je odvetniku stranka dodeljena in je vrednotesnje stroškov odvetniškega dela po tarifi precej nižje. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ali vsaj delno in sicer v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 1214, k.o. S. Posledično naj se spremeni odločitev o stroških postopka in priznajo tudi stroški pritožbenega postopka, podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

**K pritožbi zoper sklep**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 331. člena ZPP mora biti sklep obrazložen, če se z njim zavrača predlog stranke ali če se z njim odloča o predlogih strank, ki si med seboj nasprotujejo, lahko pa je obrazložen tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno. Pisni odpravek sklepa mora vselej obsegati uvod in izrek, obrazložitev pa le tedaj, če mora biti sklep po prvem odstavku tega člena obrazložen. Upoštevajoč to zakonsko določbo je pritožbeno sodišče naložilo prvostopnemu sodišču, da izda pismeni odpravek sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje dopustilo stransko intervencijo Š.K.. To je storilo zato, ker je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo izdalo sklep, ni pa nato v pisnem odpravku odločbe – sodbi povzelo v odločbo tudi izrek sklepa ter razloge za izdajo sklepa. Zato najprej ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep že potem, ko je izdalo sodbo (sklep je namreč izdalo že na naroku dne 3. 6. 2010). Glede na določbo drugega odstavka 199. člena ZPP pa bi sicer lahko takšen sklep izdalo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilen očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o dopustitvi stranske intervencije že po izdaji sodbe (kot že omenjeno pa tega niti ni storilo). Res je sicer prvostopno sodišče zapisalo v pisni odpravek sklepa, da je zoper njega dovoljena pritožba, vendar pa je takšen zapis posledica izdaje odpravka sklepa s časovno zamudo in na pravilnost in zakonitost sklepa takšen pravni pouk ne vpliva.

8. Izpodbijani sklep pa je tudi vsebinsko pravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravni interes, ki je potreben v primeru, ko se odloča o dopustitvi stranske intervencije. Izhajati mora iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. Intervencijski interes je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Prav takšen interes oziroma takšno materialnopravno razmerje pa ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Navaja, da v primeru, če bi bilo v tej pravdi ločeno, da pride lastninska pravica na spornih parcelah na tožnika, bi bila izpodbijana sodba pravna podlaga za vpis lastninske pravice nanj. Tak izid pravde pa je v nasprotju z interesi stranskega intervenienta, kot tožnika v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, kjer stranski intervenient toži toženo stranko iz te pravde na sklenitev prodajne pogodbe za sporne parcele. Gre torej za situacijo, ko se je v pravdo vmešal kot stranski intervenient na strani tiste stranke, ki je izjavila, da bo nanj prenesla lastninsko pravico. Ugoditev tožbenemu zahtevku v tej pravdi bi tako pomenilo oviro za tožbeni zahtevek stranskega intervenienta v drugi pravdi na sklenitev kupoprodajne pogodbe za predmetna zemljišča iz naslova predpogodbe. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da stranski intervenient v drugi pravdi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na podlagi druge pravne in dejanske podlage in ne „iz naslova ponudbe in sprejema ponudbe po določbah ZKZ“. Prav ta okoliščina ravno izkazuje njegov stranski intervencijski interes v tej pravdi.

9. Pritožnik tudi nima prav, ko meni, da oviro za dopustitev stranske intervencije predstavlja okoliščina, da naj bi stranski intervenient izgubil možnost do uveljavitve svojega tožbenega zahtevka, ker tožbe ni vložil pravočasno oziroma še prej ni niti pravočasno vložil vloge za odobritev pravnega posla za promet s kmetijskimi zemljišči oziroma v tem roku tudi ni upravni enoti predložil sklenjene pogodbe (60- dnevni rok za predložitev vloge za odobritev pravnega posla pred upravno enoto oziroma v primeru pasivnosti ponudnika, obenem tudi rok za vložitev tožbe na sklenitev pravnega posla iz prvega odstavka 22. člena ZKZ; glej o tem še več v nadaljevanju). Ker o njegovem tožbenem zahtevku še ni odločeno, se na zamudo omenjenega prekluzivnega roka do sedaj pritožnik še ne more sklicevati. Napoved, kakšen bo izid druge pravde, ne preprečuje vstopa stranskega intervenienta v to pravdo. Zadostuje verjetna izkazanost oziroma že zgolj možnost, da bo sodba, izdana v tej pravdi, lahko posredno vplivala na njegov pravni položaj.

10. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

**K pritožbi zoper sodbo**

11. Pritožba je utemeljena.

12. Utemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravočasno uveljavljanih trditev tožnika v njegovi prvi pripravljalni vlogi, ki jo je vložil že pred prvim narokom za glavno obravnavo in sicer, da bi moral stranski intervenient podati vlogo za odobritev pravnega posla ali pa vložiti tožbo na sklenitev pravnega posla z toženo stranko v prekluzivnem 60-dnevnem roku, ki začne teči po poteku roka za sprejem ponudbe (glej prvi odstavek 22. člena ZKZ). Gre za pravno odločilno okoliščino za to pravdo, saj v primeru nepravočasne uveljavitve pravice stranskega intervenienta do veljavne sklenitve kupoprodajne pogodbe s toženo stranko, stopi v ospredje tožnik s svojo pravico za vse parcele, ki so predmet tega postopka. Pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča je sicer sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat ko ponudnik prejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe. Vendar pa je za veljavnost takšne pogodbe določena naknadna odobritev pristojne upravne enote in je zato pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve (19. in 22. člen ZKZ). Če je torej stranski intervenient izgubil pravico do veljavne sklenitve pogodbe za zemljišča, ki so predmet te pravde, je do sklenitve ustrezne pogodbe upravičen tožnik. V tem primeru se namreč izkaže zakonska prednost stranskega intervenienta za izničeno, ker svojih pravic ni uveljavil v prekluzivnem roku oz. nastane položaj, kot da izjave o sprejemu ponudbe ni podal. Ali še drugače povedano: odobritev upravne enote postane nemogoča in položaj enak, kot če upravna enota ne bi odobrila sklenjenega pravnega posla in da zato pogodba ne more ostati v veljavi, da je torej ponudnik dolžan skleniti pogodbo z drugim sprejemnikom ponudbe, torej v konkretnem primeru s tožnikom. Zato ima v skladu z določbami ZKZ ne zgolj prednost glede parcele št. 1214, k.o. S., glede katere je mejaš, temveč tudi glede vseh ostalih predmetnih parcel, glede katerih ima sicer prednost stranski intervenient upoštevaje, da je zakupnik teh zemljišč. Ali še drugače povedano: vprašanje, ali je stranski intervenient pravočasno uveljavljal sodno varstvo iz naslova sprejema ponudbe v postopku pred upravno enoto na podlagi določb ZKZ predstavlja predhodno vprašanje za rešitev te pravdne zadeve, vsaj kar zadeva tistih ostalih parcel, glede katerih ima na podlagi zakonite predkupne pravice po 3. točki 23. člena ZKZ sicer stranski intervenient boljši vrstni red od tožnika. Ker torej sodišče prve stopnje glede teh trditev nima v izpodbijani sodbi nobenih razlogov, se sodba glede pravno odločilnih okoliščin ne da preizkusiti in je zato izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožnik pa ima sicer tudi prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka iz razloga, ker je bilo vseh sedem parcel ponujenih v odkup kot celota za enotno ceno 13.977,58 EUR, zaradi česar sodišče v tem postopku naj ne bi moglo tožniku prisoditi zavezo za sklenitev pogodbe za samo eno parcelo, za katero je ugotovilo, da ima prednost pred stranskim intervenientom. Če je sodišče prve stopnje že štelo, da ne more v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku (kot že omenjeno glede parcel, kjer ima boljši vrstni red stranski intervenient), pa bi moralo ugotavljati ceno za parcelo, glede katere tudi samo ni imelo pomislekov, da ima zanjo prednostno pravico tožnik (že omenjena parcela št. 1214 k.o. S.). Pravni pristop, kakršnega je zavzelo sodišče prve stopnje, pomeni tudi zaobid kogentne določbe ZKZ, ki v 23. členu določa krog predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča, pri čemer je kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, po vrstnem redu bolje uvrščen kot pa zakupnik zemljišča. Z izpodbijano sodbo je tako tožniku odvzeta z zakonom določena predkupna pravica za zemljišče, glede katerega ima absolutno prednost pred stranskim intervenientom. Tudi okoliščina, da je tožena stranka ponudila vse parcele „v paketu“, z navedbo enotne cene, te pravice tožniku ne more odvzeti. Ali še drugače povedano: ponudba kmetijskih zemljišč v „paketu“ pomeni izigravanje določenih prednostnih upravičencev, ki imajo glede ene ali več zemljišč prednostno pravico v razmerju do drugih glede preostalih ponujenih zemljišč – prednostnih upravičencev. Pomeni – ob stališču prvostopnega sodišča – neenako obravnavanje pred zakonom in s tem kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), kot tudi pravice do enakega obravnavanja v postopku (22. člen Ustave RS). Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom tudi navesti tožnika, da predlaga tudi ustrezne dokaze za ugotavljanje cene posamičnih zemljišč. Ob povedanem je bilo torej zmotno uporabljeno tudi materialno pravo.

14. Pritožbeno sodišče je torej moralo pritožbi zoper sodbo ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (drugi odstavek 354. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP).

15. V novem postopku bo torej moralo sodišče presojati tudi omenjeno predhodno vprašanje in se pri tem opreti na določbo 13. člena ZPP ali pa na določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Če bo ugotovilo, da je stranski intervenient lahko upravičen do sklenitve kupoprodajne pogodbe s toženo stranko za ostale parcele, pa bo moralo presojati utemeljenost tožbenega zahtevka za že omenjeno parcelo št. 1214.