Jedro

Tožena stranka je kljub poznavanju pomembnosti odgovora na vprašanje, ali sta preneseni terjatvi B. d. d. - v stečaju obstajali, tekom postopka na prvi stopnji v zvezi s tem podala le pavšalne navedbe, da sta terjatvi že bili plačani, ne da bi pojasnila, kdaj (pred ali po obvestilu o sklenitvi cesijskih pogodb), katerim podizvajalcem, na podlagi katerih cesijskih pogodb in kakšni zneski so bili izplačani ter ne da bi v zvezi s tem predlagala kakršenkoli dokaz.

Ob tem velja pripomniti, da ni naloga sodišča, da bi pravdne stranke pozivalo v zvezi s čim naj podajajo navedbe. Obema strankama je bilo (očitno) ves čas jasno, da se bo v postopku presojala veljavnost cesijskih pogodb, kar vključuje tudi preverjanje obstoja terjatev, ki so bile predmet odstopa.

Izpodbojno tožbo bi lahko po pravilih ZFPPIPP vložili upniki družbe B. d. d. - v stečaju v okviru stečajnega postopka nad njim, v rokih in pod pogoji, ki jih določa ZFPPIPP. Vprašanje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika zato ne more biti predhodno vprašanje v obravnavanem postopku. Možno je sicer tudi uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom, a le v postopkih, v katerih oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, proti stečajnemu dolžniku uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112694/2010 z dne 21. 9. 2010 in VL 173170/2010 z dne 7. 12. 2010, tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 200.520,60 EUR in izvršilne stroške v višini 494,28 EUR ter znesek 100.335,28 EUR in izvršilne stroške v višini 367,45 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 9.765,84 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo tožnikove pritožbene in prvostopenjske pravdne stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dne 3. 10. 2007 med toženo stranko kot naročnikom in izvajalcema A. d. d. in B. d. d. sklenjena Gradbena pogodba za dozidavo in adaptacijo zgradbe C. – II. FAZA; izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del (gradbena pogodba, Pogodba), ter dne 8. 9. 2009 in 30. 10. 2009 Aneksa št. 1 in 2 k tej pogodbi. Za namen izvedbe predmetnih pogodbeno dogovorjenih del je bila nato med tožečo stranko kot podizvajalcem in B. d. d. kot izvajalcem dne 21. 8. 2008 sklenjena Pogodba št. 3160/340124/08 za izvedbo obrtniških del ter 19. 11. 2008 še Aneks št. 1 k tej pogodbi. Med tožečo stranko in B. d. d. je dne 14. 10. 2009 prišlo do sklenitve dveh cesijskih pogodb (cesijski pogodbi), s katerima je B. d. d. kot odstopnik odstopil tožeči stranki kot prevzemniku svoje terjatve do tožene stranke v višini 200.520,60 EUR po situaciji december 2009 in 200.520,60 EUR po situaciji januar 2010, ki sta bili izdani na podlagi Gradbene pogodbe z dne 3. 10. 2007. Plačilo teh terjatev (po situaciji januar 2010 le delno) je predmet tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo.

6. Tožena stranka trdi, da je glede na vsebino materialnega procesnega vodstva ocenjevala, da bo sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke presojalo na podlagi določb o zakoniti cesiji, urejeni v 631. členu Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ (gre za določbo, ki ureja neposredne zahtevke podizvajalcev do naročnika), ter da je zato svoje navedbe podala v luči predpostavk iz 631. člena OZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno procesno vodstvo vodilo v okviru trditev pravdnih strank. Tožeča stranka je jasno povedala, da plačilo zahteva na podlagi sklenjenih cesijskih pogodb. Izrecno je celo navedla, da zahtevka ne uveljavlja na podlagi 631. člena OZ. Tako je bilo ves čas postopka jasno, da bo predmet presoje utemeljenost zahtevka na podlagi prenosa terjatev s cesijskima pogodbama. V zvezi s tem je tožeča stranka navedla, da ji je družba B. d. d. s spornima cesijskima pogodbama odstopila terjatve, ki jih je imela do tožene stranke (oziroma do Ministrstva za kulturo RS) na osnovi Gradbene pogodbe št. 3511-07-566613 z dne 3. 10. 2007, po situacijah december 2009 in januar 2010, da je dela v celoti izvedla, da je bila tožena stranka o sklenitvi cesijskih pogodb obveščena (da jih je tudi parafirala) in da po tem, ko je bila obveščena (21. 12. 2009 in 26. 3. 2010), svoje obveznosti ni več mogla veljavno izpolniti nikomur drugemu kot tožeči stranki. Tožena stranka je na trditve, ki se nanašajo na cesijsko pogodbo št. 756/09 odgovorila, da: - se cesijska pogodba nanaša na prenos terjatve, ki jo je odstopnik imel do tožene stranke na podlagi citirane Gradbene pogodbe in da se nanaša na situacijo za december 2009, - je B. d. d. po tej situaciji pripadlo 443.375,50 EUR, - je takšen znesek izplačala podizvajalcem (med katerimi pa ni bilo tožeče stranke), - B. d. d. na cesionarja ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam in tako tožeča stranka ne more zahtevati izplačila iz vrednosti 10% izdane situacije, ki jo je tožena stranka skladno s Pogodbo lahko zadržala.

V zvezi s cesijsko pogodbo, ki se nanaša na terjatev po situaciji januar 2010 ni podala nobenih ugovorov v smeri neobstoja terjatve B. d. d. - v stečaju do tožene stranke.

7. Iz zgoraj povzetih ugovorov je razvidno, da se je tožena stranka povsem zavedala, da je ena od predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke, tudi obstoj terjatev, ki se s cesijskimi pogodbami prenašata – torej obstoj terjatev družbe B. d. d. - v stečaju do tožene stranke. Sodišče prve stopnje posledično v zvezi s tem ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva. Tožena stranka je kljub poznavanju pomembnosti odgovora na vprašanje, ali sta preneseni terjatvi B. d. d. - v stečaju obstajali, tekom postopka na prvi stopnji v zvezi s tem podala le pavšalne navedbe, da sta terjatvi že bili plačani, ne da bi pojasnila, kdaj (pred ali po obvestilu o sklenitvi cesijskih pogodb), katerim podizvajalcem, na podlagi katerih cesijskih pogodb in kakšni zneski so bili izplačani ter ne da bi v zvezi s tem predlagala kakršenkoli dokaz.

8. Navedbe, da B. d. d. - v stečaju in A. d. d. -v stečaju nista objekta nikoli dokončala, pravico do plačila pa bi dobila šele, ko bi končano delo izročila naročniku, ta pa bi njuno izpolnitev sprejel (5. in 8. točka pritožbe), so nedovoljene pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja v pritožbi, pri tem pa ne navede nobenih razlogov (kaj šele dokazov) v zvezi s tem, zakaj jih ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako nedovoljene pritožbene novote predstavljajo navedbe iz 7. točke pritožbe, da: - je bila Gradbena pogodba, sklenjena med toženo stranko in družbo B. d. d., pogodba s klavzulo „ključ v roke“, - je pri takšnih pogodbah izključeno plačilo situacij v sorazmerju z vrednostjo dejansko izvršenih del, - je imel v obravnavanem primeru B. d. d. na podlagi izrecnega dogovora pravico vsak mesec izdati mesečno situacijo, dokler vsota situacij ne bi dosegla 90% pogodbeno dogovorjene vrednosti, - je bistveno, da zaradi pogodbene klavzule „ključ v roke“ plačilo situacij ne izkazuje vrednosti dejansko opravljenega dela in materiala, ampak vsebuje le oceno odstotka pogodbene vrednosti do realiziranega cilja, skladno s časovnico, ki je sestavni del pogodbe, - sta do novembra 2009 B. d. d. - v stečaju in A. d. d. - v stečaju skupaj izdala 25 začasnih situacij za skupen znesek 18.949.213,00 EUR, - B. d. d. - v stečaju v decembru 2009 in januarju 2010 ni imel nobenih terjatev do tožene stranke, kar pomeni, da cedirana terjatev ni obstajala, tožeča stranka in B. d. d. - v stečaju pa sta to vedela že ob sklenitvi cesijskih pogodb, - sta bili situaciji izstavljeni kot zahtevi za plačilo akontacije, neodvisno od tega, ali bo B. v teh mesecih kaj gradil ali ne, - da sta tako B. d. d. kot tudi tožeča stranka vedela, da se cedira neobstoječi, v pretežnem delu fingirani terjatvi, - je tožena stranka že s predhodno plačanimi situacijami močno preplačala dejansko vrednost opravljenega dela družb B. d. d. - v stečaju in A. d. d. - v stečaju.

9. Res je, da se sodišče prve stopnje z nakazanimi vprašanji ni ukvarjalo, dejstvo pa je, da jih ne tožeča ne tožena stranka nista izpostavili. (Ne)obstoj terjatev B. d. d. - v stečaju do tožene stranke je bil (kot je opisano že v začetku te odločbe) izpostavljen zgolj pavšalno in iz povsem drugih razlogov, kot jih navaja pritožnik (tožena stranka namreč nikoli ni ugovarjala samemu nastanku terjatve, podala je le ugovor, da je terjatev po situaciji december 2009 že plačala). Ob tem velja pripomniti, da ni naloga sodišča, da bi pravdne stranke pozivalo v zvezi s čim naj podajajo navedbe. Obema strankama je bilo (očitno) ves čas jasno, da se bo v postopku presojala veljavnost cesijskih pogodb, kar vključuje tudi preverjanje obstoja terjatev, ki so bile predmet odstopa. Iz navedb pravdnih strank je razbrati, da sta se obe zavedali, da mora (v danem primeru) za veljavno sklenitev cesijske pogodbe obstajati tako terjatev prevzemnika (tožeče stranke) do odstopnika (družbe B. d. d. - v stečaju) kot tudi terjatev odstopnika do odstopnikovega dolžnika (tožene stranke). V zvezi z obojim sta pravdni stranki podali določene navedbe. Sodišče ju tako ni bilo dolžno (niti upravičeno) pozivati k temu, kaj naj v zvezi z enimi in drugimi terjatvami še povesta. Ker je tožena stranka vedela, da lahko zavrnitev tožbenega zahtevka doseže z izkazom, da družba B. d. d. - v stečaju terjatve do nje po situacijah december 2009 in januar 2010 ni imela, bi v zvezi s tem morala podati tudi konkretne, substancirane in z dokazi podprte trditve (kot to poskuša storiti v pritožbenem postopku). Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je bilo namreč na njeni strani.(1) Ker se je v postopku pred sodiščem prve stopnje presojalo, ali so sporne terjatve do tožene stranke obstajale v povezavi s presojo obstoja terjatev tožeče stranke do B. d. d. in ker tožena stranka v smeri obstoja terjatev B. d. d. do tožene stranke ni podala konkretiziranih ugovorov (kar velja tudi za trditev, da ni dospela terjatev B. d. d. do tožene stranke), sodba sodišča prve stopnje pa lahko temelji zgolj na navedbah, ki sta jih podali stranki, izpodbijana sodba ne more biti sodba presenečenja. Sodišče prve stopnje se je tako ob danih trditvah pravdnih strank v zadostni meri ukvarjalo z obstojem spornih terjatev B. d. d. do tožene stranke.

10. Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da je med sklenitvijo cesijskih pogodb in začetkom stečajnega postopka nad družbo B. d. d. - v stečaju preteklo manj kot leto dni, tožeča stranka pa je sama povedala, da je te pogodbe sklenila zato, ker je bil B. d. d. - v stečaju že takrat popolnoma neplačevit, kar naj bi kazalo na izpolnjenost pogojev za izpodbojnost cesijskih pogodb. Izpodbojno tožbo bi lahko po pravilih ZFPPIPP vložili upniki družbe B. d. d. - v stečaju v okviru stečajnega postopka nad njim, v rokih in pod pogoji, ki jih določa ZFPPIPP (drugi odstavek 276. člena ZFPPIPP). Vprašanje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika zato ne more biti predhodno vprašanje v obravnavanem postopku. V kolikor je tožena stranka (če bi bila upnik stečajnega dolžnika, pa tega ne trdi) želela njegovo obravnavanje, bi to lahko dosegla le s posebno tožbo, s katero bi zahtevala vrnitev terjatev B. d. d. - v stečaju. Možno je sicer tudi uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom, a le v postopkih, v katerih oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, proti stečajnemu dolžniku uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve (četrti odstavek 275. člena ZFPPIPP). Za takšno situacijo pa v danem primeru ne gre.

11. Na vse ugovore, ki jih je tožena stranka podala v zvezi z napakami del in zamudo, v kateri naj bi bila tožeča stranka (torej v zvezi z vprašanjem, ali je obstajala in bila zapadla terjatev tožeče stranke do družbe B. d. d. - v stečaju), je sodišče prve stopnje jasno, natančno in argumentirano odgovorilo. Navedbe, da situaciji za december in januar ne zajemata izdelave ALU fasade in ALU elementov, da sta povsem brez specifikacije ter, da je pri vseh postavkah, ki bi se morda lahko nanašale na delo tožeče stranke označena količina oziroma vrednost 0, pa so zopet prvič podane šele v pritožbi, brez vsakršne utemeljitve o tem, zakaj jih tožena stranka (brez svoje krivde) ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Spet gre torej za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne more upoštevati. Zato se do njih ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 337. člena).

12. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben. Tudi tožeča stranka mora posledično sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Gre za ugovor ugasle (glede na trditve podane v postopku na prvi stopnji) oziroma ne nastale pravice (glede na pritožbene navedbe), ki ga mora podati in izkazati tožena stranka.