Jedro

Sodišče v postopku neprave obnove kazenskega postopka, ko spreminja posamezne pravnomočne sodbe v odločbah o kazenskih sankcijah, ne more odločati o načinu izvršitve kazni zapora.

Izrek

I. Pritožbi obsojenega M.S. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe obsojenega M.S. se kot prepozna zavrže. III. Obsojenega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje predlogu okrožnega državnega tožilstva za izrek enotne kazni ugodilo in spremenilo pravnomočni sodbi:

1. Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 43731/2013, z dne 7. 9. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 43731/2013, z dne 26. 1. 2018, s katero so bile združene kazni po sodbah: - Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 43731/2013, z dne 7. 12. 2016 , v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 43731/2013, z dne 29. 12. 2016, s katero sta bili združeni kazni po sodbah: - Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 43731/2013, z dne 30. 3. 2015, s katero sta bili združeni kazni po sodbah: - Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 43731/2013, z dne 7. 4. 2014 in - Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. I K 1708/2014, z dne 5. 2. 2015. - Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. III K 28460/2010, z dne 15. 1. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 28460/2010, z dne 7. 1. 2016. - Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 22750/2014, z dne 3. 11. 2015 in - Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. II K 35677/2014, z dne 31. 3. 2016 in s katero je bila obsojenemu M.S., zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 in ostalih, izrečena enotna kazen 5 (pet) let in 9 (devet) mesecev zapora; in

2. Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. III K 16763/2013, z dne 25. 5. 2017, s katero je bila obsojenemu M.S., zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. čl. KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. čl. KZ-1, izrečena kazen 7 (sedem) mesecev zapora, v odločbah o kazni tako, da se obsojenemu M.S. po določbah 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1, prvi odstavek 55. člena KZ-1 ter 1. točka prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izreče enotna kazen 6 (šest) let in 3 (tri) mesece zapora.

Po določilih 55. in 56. člena KZ-1 se obsojenemu M.S. v tako izrečeno enotno kazen všteje: – čas prebit v priporu od 22. 11. 2013 od 16.13 ure do 3. 6. 2014, po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 43731/2013, z dne 7. 4. 2014, – čas prestajanja kazni, po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 43731/2013, z dne 7. 4. 2014, od 3. 6. 2014 do 6. 5. 2015, – čas prestajanja kazni, po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ks 43731/2013 z dne 30. 3. 2015, od 6. 5. 2015 do 20. 1. 2017, – čas prestajanja kazni, po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 43731/2013 z dne 7. 12. 2016, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 43731/2013, z dne 29. 12. 2016, od 20. 1. 2017 do 9. 3. 2017 in – čas prestajanja kazni, po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 43731/2013 z dne 7. 9. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 43731/2013, z dne 26. 1. 2018, od 9. 3. 2017 do 31. 8. 3018 in čas pogojnega odpusta od 31. 8. 2018 dalje.

2. Zoper tako sodbo sta se pritožila: - obdolženi zaradi kršitev določil ZKP in KZ-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - obdolženi je sodišču po preteku pritožbenega roka poslal tudi dopolnitev pritožbe, s katero pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj je bila dopolnitev pritožbe poslana po preteku pritožbenega roka, zato je pritožbeno sodišče o dopolnitvi pritožbe odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko II.

in

- zagovornica obdolženega, ki nasprotuje združitvi kazni in izreku enotne kazni ter pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženemu izreče takšno enotno kazen, da bo takoj izpuščen na prostost. 3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K pritožbi obdolženega:

4. Obdolženi v pritožbi uveljavlja kršitev določil ZKP in KZ-1, ko navaja, da izrek enotne kazni ni obvezen, ker to ni določeno v členu 55/I KZ-1, in tudi ne v členu 407/I ZKP. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo povsem pravilno, ko je obsojenemu po sodbah posebej navedenih v izreku napadene sodbe izreklo enotno kazen šest let in tri mesece zapora, saj je ravnalo v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, prvim odstavkom 55. člena KZ-1 ter prvim odstavkom 407. člena ZKP. Prvi odstavek 407. člena ZKP namreč jasno določa, da se pravnomočna sodba sme spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, kar nikakor ne pomeni, da izrek enotne kazni ni obvezen, kot to napačno meni obsojeni v pritožbi. Člen 407 ZKP namreč ureja nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se spreminjajo samo odločbe o kazni za kazniva dejanja, za katera je obsojenec že pravnomočno obsojen, zato da se s tem odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene v izreku enotne kazni. Sprememba sodbe pa je mogoča le na predlog strank oziroma zagovornika, v obravnavanem primeru je to predlog okrožnega državnega tožilstva. Zato obsojeni napačno meni, da so mu bila v postopku neprave obnove kršena določila ZKP in KZ-1. Sicer pa je sodišče prve stopnje obsojencu pravilno izreklo enotno kazen, saj za njen izrek ni potrebno soglasje obsojenega in ker je ugotovilo, da so zato podani vsi zakonski pogoji, je zato izrek enotne kazni obvezen. Zato so vsi pomisleki obsojenega v tej smeri neutemeljeni.

5. Nadalje se obsojeni v pritožbi ponovno sklicuje na to, da bi se mu kazen zapora sedem mesecev, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 16763/2013 z dne 25. 5. 2017, spremenila z izvrševanjem dela v splošno korist, vendar ne more biti uspešen. Že sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi ugotovilo, da je v navedenem postopku bil predlog obsojenca, da se zaporna kazen izvrši z opravo dela v splošno korist, pravnomočno zavrnjen (točka 5 napadene sodbe).

6. Pritožbeno sodišče še navaja, da v postopku neprave obnove kazenskega postopka ni mogoče odločiti o načinu izvršitve kazni zapora, torej niti o „vikend zaporu“, saj je predmet neprave obnove kazenskega postopka samo izrek enotne kazni, med tem ko sodišče v način izvršitve kazni zapora ne more posegati. O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene v členu 86 KZ-1 namreč odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom (člen 86/XII KZ-1). Navedeno lahko stori, kadar izreče sodbo po opravljeni glavni obravnavi, oziroma ko odloča s sklepom o predlogu obsojenca, ki ga ta poda v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe oziroma od dneva vročitve prepisa sodbe. Glede na navedeno sodišče v postopku neprave obnove kazenskega postopka, ko spreminja posamezne pravnomočne sodbe v odločbah o kazenskih sankcijah, ne more odločati o načinu izvršitve kazni zapora. Posledice samega prestajanja kazni, na katere se obsojeni sklicuje v pritožbi, pa ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje namreč obsojenemu ob upoštevanju vseh okoliščin izreklo povsem primerno enotno kazen šest let in tri mesece zapora.

K pritožbi zagovornice:

7. Zagovornica obsojenega v pritožbi nasprotuje združitvi sodb in izreku enotne zaporne kazni, saj meni, da bi sodišče prve stopnje lahko izreklo enotno zaporno kazen šele po odločitvi o pogojnem odpustu obsojenca. Takšne navedene zagovornice niso upoštevne, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o predlogu tožilstva po združitvi in izreku enotne kazni, za katerega pritožnica sama navaja, da je obvezen. Kot že navedeno sodišče prve stopnje pri odločanju o nepravi obnovi kazenskega postopka ne more odločati tudi o tem, kje bo obsojeni prestajal izrečeno enotno zaporno kazen ter se bo zato moral obsojeni obrniti na upravo zavoda, kjer bo prestajal zaporno kazen in tam navajati vse okoliščine, ki jih v pritožbi navaja kot podlago za prestajanje kazni zapora v Rogozi. Ker je enotna izrečena zaporna kazen rezultat posameznih določenih kazni in hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katero je bila izrečena, prav tako pa je v logičnem in sorazmernem odnosu tako do posameznih določenih kazni, kot tudi so celotne obsojenčeve kaznive dejavnosti in v konkretnem primeru temelji izrek enotne kazni na tako imenovanem načelu asperacije, po katerem mora biti, če so za kazniva dejanja v steku določene kazni zapora, enotna kazen večja od vsake posamezno določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni, kar je tudi primer v obravnavani zadevi. Zato zagovornica, ki se v pritožbi zavzema za izrek enotne zaporne kazni v višini, s katero bi obsojeni bil takoj izpuščen na prostost, ne more biti uspešna, saj je izrečena enotna zaporna kazen pravilna in tudi pravična. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo tudi pravilno, ko je v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo pripor in čas prestajanja kazni po različnih sodbah, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe.

8. Iz navedenih razlogov in ker pritožbi obsojenega in njegove zagovornice niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadene sodbe, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti člen 383/I ZKP, je o pritožbah obsojenega in njegove zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

K zavrženju dopolnitve pritožbe obsojenega:

9. Ker je obsojeni podal dopolnitev pritožbe zoper napadeno sodbo po preteku roka, ki ga zakon predvideva za vložitev pritožbe zoper napadeno sodbo, je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe obsojenega zavrglo kot nedovoljeno.

10. Izrek po plačilu stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse temelji na določilu členov 95/IV ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP.