Jedro

Ker je bil znesek za dokup delovne dobe višji od zneska odpravnine, ki bi šel delavcu v skladu z 2. odst. 3. tč. 51. člena SKPgd, tožena stranka tožniku ni bila dolžna izplačati odpravnine ob opokojitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek nasprotno tožeče stranke, da ji je nasprotno tožena stranka dolžna izplačati znesek 939.888,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1999 dalje do plačila (1. tč. izreka) in zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka izplačati znesek 939.888,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.7.1999 dalje do plačila (2. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v 2. in 3. tč. izreka spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je zmotno oprlo odločitev na 3/2. tč. 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPgd/97 - Ur. l. RS, št. 40/97). Navedena pogodba ne velja za delavce s posebnimi pooblastili. Ker so pogodbene stranke pri sklepanju SKPgd izločile t.i. menedžerje, zanje ne veljajo določila te pogodbe. Sodišče si tudi zmotno razlaga določilo 2. odst. 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 2.12.1991. Izhajati je potrebno iz namena pogodbenikov. Interes tožnika ob sklenitvi pogodbe je bil, da si pridobi pravico do dokupa potrebne pokojninske dobe v primeru zmanjšanja svojih psihofizičnih sposobnosti. Tožniku nesporno pripada pravica do odpravnine ob upokojitvi, saj je bil upokojen 28.6.1999, 16.6.1999 pa je bil zaradi ukinitve del delovnega mesta pomočnik direktorja razporejen na delovno mesto, ki ni delovno mesto s posebnimi pooblastili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. tč. izreka sodbe) v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval izplačilo odpravnine ob upokojitvi v znesku 939.888,00 SIT, ker se je dne 29.9.1999 upokojil, tožena stranka pa mu ob upokojitvi ni izplačala odpravnine.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 29.9.1999 zaradi upokojitve. Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 10. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 2.12.1991 dokupila delovno dobo, tožnik ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, razen če je znesek za dokup delovne dobe nižji od zneska odpravnine. Ker je bil znesek za dokup delovne dobe višji od zneska odpravnine, je sodišče njegov zahtevek zavrnilo.

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zahtevku tožnika ugoditi, ker je bila tožniku dokupljena delovna doba na podlagi določil sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 2.12.1991 in ne na podlagi določil Zakona o delovnih razmerjih ali drugega dogovora, niso utemeljene. SKPgd/97 sicer ne velja za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (3. člen). Pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 2.12.1991 pa ne vsebuje določil o plačilu odpravnine v primeru upokojitve, vendar pa v 1. členu določa, da se glede pravic in obveznosti, ki niso urejene s to pogodbo uporabljajo določbe pozitivnih zakonskih predpisov, SKPgd panožne kolektivne pogodbe in splošnih aktov podjetja. Po določbi 3. tč. 51. člena SKPgd delavec ni upravičen do odpravnine, če je delodajalec zanj financiral dokup delovne dobe. Delavec je upravičen do izplačila razlike, če je znesek za dokup delovne dobe nižji od zneska odpravnine. Glede na navedeno določbo SKPgd in pogodbo o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila odpravnine, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker za odločitev o zadevi niso pomembne.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo 1. odst. 166. člena ZPP, saj s pritožbo ni uspel.