Jedro

Dejansko neposlovanje gospodarske družbe, njen negativni zadnji poslovni izid in tek postopka za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije dokler gospodarska družba iz sodnega registra ni izbrisana, niso okoliščine, ki bi lahko vplivale na tožnikovo zavezo o navedbi podatka o svojem lastniškem deležu v izjavi o premoženjskem stanju. Iz določb ZBPP namreč ne izhaja, da je stvar presoje prosilca, kaj se šteje v premoženje, ki je s podatki v izjavi o premoženjskem stanju podlaga za ugotavljanje njegovega premoženjskega stanja. Kar pomeni, da mora v pisni izjavi navesti vse podatke o premoženju, ki jih obrazec zahteva, glede na stvarna dejstva, ter da odstop od navedbe stvarnih dejstev šteje za navedbo neresničnih podatkov, ki ima za posledico sankcijo, ki jo določa peti odstavek 20. člena ZBPP. Ugotavljanje, katero v izjavi navedeno premoženje ter v kakšni vrednosti bo podlaga za ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca, pa je predmet (šele) ugotovitvenega postopka, ki ga organ na podlagi določbe 14. člena ZBPP vodi v skladu z relevantnimi določbami Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in na podlagi tega zakona sprejetega Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za odobritev BPP v pravdnem postopku v zadevi P 375/2010, in odločil, da tožnik nadaljnjih šest mesecev od dne izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za BPP in mu le-ta ne more biti odobrena. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ pri preverjanju, ali tožnik izpolnjuje predpisani finančni pogoj za dodelitev BPP, ugotovil, da je tožnik v prošnji za BPP med podatki o premoženjskem stanju navedel (označil), da ni lastnik vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb. S poizvedbami po uradni dolžnosti pa je organ ugotovil, da je bil tožnik na dan vložitve prošnje družbenik v družbi A. d.o.o. Ko je bilo tožniku omogočeno, da se o ugotovitvah organa izjavi, je navajal, da je podjetje pozabil navesti, ker z njim ne posluje že od leta 2009. Organ je nato na podlagi petega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker je tožnik navajal neresnične podatke oziroma je zamolčal dejstva v zvezi s svojimi kapitalskimi naložbami, odločil, da se njegovo prošnjo za BPP zavrne ter se mu tudi prepove vlagati prošnje za BPP za nadaljnjih šest mesecev. Pri tem se je organ skliceval tudi na sodbo tega sodišča II U 65/2011. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da ni imel namena zamolčati podatkov o svojem premoženjskem stanju, pač pa je na podjetje pozabil, ker gospodarska družba že nekaj let ne posluje, o čemer je organ za BPP tudi obvestil v dopisu z dne 25. 9. 2012. Tožbi prilaga izpis Bonitete.si ter navaja, da izkazuje, da gospodarska družba A. d.o.o. ne posluje že od leta 2010. Dalje navaja, da je iz tega razloga Okrožno sodišče v Kranju že 9. 5. 2012, torej pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP, sklenilo, da se začne postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije, dne 5. 9. 2012 pa je izdalo tudi sklep o izbrisu iz sodnega registra brez likvidacije. Glede na navedeno je logično in razumljivo, da tožnik kot delov svojega premoženja ni navedel te gospodarske družbe. Pa tudi kolikor bi tožnik kot svoje premoženje navedel izbrisano gospodarsko družbo, to ne bi v ničemer spremenilo dejstev v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem. Glede na navedeno je po tožnikovem mnenju organ za BPP zmotno ugotovil dejansko stanje, v tej posledici pa tudi zmotno uporabil materialno pravo. Tožnik svoje navedbe dokazuje s tožbi priloženimi listinami: izpisom Bonitete.si za gospodarsko družbo A. d.o.o. ter sklepoma Okrožnega sodišča v Kranju z dne 9. 5. 2012 in 5. 9. 2012, predlaga pa tudi svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, toženki pa naloži v plačilo stroške tega postopka. Tožnik tudi prosi za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Kot že v izpodbijani odločbi se sklicuje na sodbo tega sodišča II U 65/2011, poleg tega pa še na sodbi I U 1416/2011 in II U 353/2011. Dalje tožniku očita nespoštovanje dolžne skrbnosti sporočanja sprememb, ki vplivajo na pravico do BPP ter se pri tem sklicuje tudi na 41. člen ZBPP. Navaja še, da je tožnik s podpisom na obrazcu prošnje jamčil, so vsi v njem navedeni podatki resnični, točni in popolni; s tem ko je prišlo do odstopanja med izpolnjenim obrazcem in prilogami, pa tožnik ni pokazal zadostne skrbnosti (sodna odločba tega sodišča I U 415/2011). Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP za pravdni postopek v zadevi P 375/2010 ter odločil, da tožnik v nadaljnjih šestih mesecih ne more ponovno zaprositi za BPP. Odločitev temelji na ugotovitvi organa, da je tožnik v pisni izjavi o premoženjskem stanju (ki je del prošnje za BPP) zamolčal, da je družbenik gospodarske družbe Meglič, trgovina in storitve d.o.o., in določbi petega odstavka 20. člena ZBPP, po kateri organ za BPP, če je prosilec v pisni izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Sporno je, ali je ugotovitev organa, da tožnik v prošnji ni navedel, da je družbenik v gospodarski družbi, glede na okoliščine primera lahko podlaga za zaključek, da je tožnik navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, in za odločitev na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP.

Sodišče tožniku ne pritrjuje, da so okoliščine, ki jih je navajal in izkazoval v postopku, ko mu je organ za BPP dal možnost, da se izjavi o njegovi ugotovitvi, da je v pisni izjavi o premoženjskem stanju zamolčal, da je družbenik gospodarske družbe - in sicer da družba več ne posluje; da je v letu 2008 kot zadnjem letu poslovanja ustvarila izgubo; da je družba v postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - take, da bi organ na podlagi navedene ugotovitve ne mogel zaključiti, da je tožnik v pisni izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke. Podatek o tem, da je družbenik družbe z omejeno odgovornostjo (A. d.o.o.), bi namreč tožnik v izjavi o premoženjskem stanju moral navesti, saj gre za podatek o kapitalski naložbi (tj. o poslovnem deležu, ki ga družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo pridobi na podlagi osnovnega vložka, 471. člen Zakona o gospodarskih družbah), vpis podatkov o kapitalskih naložbah pa obrazec izjave o premoženjskem stanju (ki je del prošnje za dodelitev BPP) izrecno predvideva (točka IV., a, 4.). Dejansko neposlovanje gospodarske družbe, njen negativni zadnji poslovni izid in tek postopka za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije pa, dokler gospodarska družba iz sodnega registra ni izbrisana, po presoji sodišča niso okoliščine, ki bi lahko vplivale na tožnikovo zavezo, da podatek o svojem lastniškem deležu v njej (kot stvarno dejstvo, resničen podatek) v izjavi o premoženjskem stanju navede. Iz določb ZBPP namreč ne izhaja, da je stvar presoje prosilca, kaj se šteje v premoženje, ki je s podatki v izjavi o premoženjskem stanju podlaga za ugotavljanje njegovega premoženjskega stanja. Kar pomeni, da mora v pisni izjavi navesti vse podatke o premoženju, ki jih obrazec zahteva, glede na stvarna dejstva, ter da odstop od navedbe stvarnih dejstev šteje za navedbo neresničnih podatkov (kot sestavni del prošnje za dodelitev BPP prosilec podpiše tudi izjavo o tem, da so vsi podatki v vlogi resnični, točni in popolni, ter da za izjavo – v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZBPP - prevzema tudi vso materialno in kazensko odgovornost), ki ima za posledico sankcijo, ki jo določa peti odstavek 20. člena ZBPP. Ugotavljanje, katero v izjavi navedeno premoženje ter v kakšni vrednosti bo podlaga za ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca, pa je predmet (šele) ugotovitvenega postopka, ki ga organ na podlagi določbe 14. člena ZBPP vodi v skladu z relevantnimi določbami Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in na podlagi tega zakona sprejetega Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči. Kolikor pa se tožnik v tožbi sklicuje tudi na okoliščino, da je Okrožno sodišče v Kranju 5. 9. 2012, torej že pred izdajo izpodbijane odločbe izdalo sklep o izbrisu družbe A. d.o.o. iz sodnega registra brez likvidacije, in sklep Srg 2012/35407 prilaga tožbi, sodišče ugotavlja, da gre pri navedbi za nedopustno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj te okoliščine tožnik v postopku pred organom za BPP ni navajal, čeprav mu je bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih ter je pisno izjavo organu 25. 9. 2012 tudi podal. Ne glede na to, da po navedenem sodišče zatrjevane okoliščine pri odločanju ne more upoštevati, pa dodaja, da bi iz tožbi priloženega sklepa Srg 2012/35407 z dne 5. 9. 2012 izhajalo, da gre za sklep o obstoju izbrisnega razloga po 439. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, in da ta zakon v 440. členu določa, da (šele) na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga registrsko sodišče po uradni dolžnosti odloči o izbrisu pravne osebe iz sodnega registra, ter da bi tudi iz rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra AJPES na dan 24. 9. 2012, ki ga je tožnik priložil izjavi, ki jo je tega dne poslal organu za BPP, izhajalo, da je bila družba A. d.o.o. tega dne v sodni register še vpisana. Kar bi pomenilo, da tožnik niti ni izkazal zatrjevane okoliščine, da naj bi bila gospodarska družba pred odločitvijo v zadevi iz sodnega registra že izbrisana, in glede na katero meni, da je odločitev v izpodbijani odločbi nepravilna.

Na tožbene navedbe, da tožnik ni imel namena zamolčati podatkov o svojem premoženjskem stanju, pač pa je predvsem zaradi že več let trajajočega neposlovanja družbe A. d.o.o. na podjetje pozabil, pa sodišče odgovarja, da se v sodni praksi določbo petega odstavka 20. člena ZBPP enotno razlaga, da za njeno uporabo zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navedel neresnične podatke ter da pri tem ni pomemben njegov subjektivni odnos do ravnanja (npr. sodbe tega sodišča II U 262/2012 z dne 22. 8. 2012, II U 545/2011 z dne 9. 2. 2012, II U 425/2011 z dne 23. 11. 2011, II U 354/2011 z dne 14. 9. 2011, II U 65/2011 z dne 16. 3. 2011 itd.). Sankcijo zgolj za namerno navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju prosilca pa je ta zakon (ob izrecni taki dikciji) določal le do uveljavitve novele ZBPP-B (Uradni list RS, št. 23/2008).

Po presoji sodišča pa je pravno nerelevantna tudi navedba, ki jo tožnik podaja v smeri, da tudi če bi v izjavi navedel, da je družbenik v gospodarski družbi A. d.o.o., da njegovo premoženjsko stanje ne bi bilo ugotovljeno drugače. Podlaga za sankcijo iz petega odstavka 20. člena ZBPP je namreč, kot iz te zakonske določbe izhaja, (zgolj) navajanje neresničnih podatkov v izjavi o premoženjskem stanju. To pa pomeni, da je vrednost zamolčanega premoženja za uporabo navedene zakonske določbe pravno nepomembna. Tako določbo petega odstavka 20. člena ZBPP enotno razlaga tudi sodna praksa (npr. sodbe tega sodišča II U 425/2011 z dne 23. 11. 2011, II U 427/2011 z dne 8. 11. 2011, II U 395/2011 z dne 19. 10. 2011, II U 353/2011 z dne 21. 9. 2011 itd.).

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom, saj je o zakonitosti izpodbijane odločbe moglo odločiti, ne da bi moralo v postopku pred organom za BPP izvedene dokaze ponavljati ali dopolnjevati.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče kot nepotrebno o tožnikovemu predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, saj se po določbi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopkih v zvezi z BPP taksa ne plača.