Jedro

Določba 2. odst. 95. člena ZDavP določa obliko zakonitega pobota medsebojnih terjatev davčnega organa in davčnega zavezanca. Kot pogoj za ZDavP določa le, da ima davčni zavezanec davčni dolg, ki mu je potekel rok plačila. Poleg vzajemnosti je torej določen le pogoj zapadlosti obveznosti. Za nastanek pobota torej ni potrebno, da glede zapadle terjatve obstaja tudi izvršilni naslov. Glede na to, da je prvostopni davčni organ izvršil pobot z odločbo o odmeri dohodnine, je torej s tem realiziral pravico do izterjave davka. Prvostopna odločba je namreč postala izvršljiva že z vročitvijo tožniku, izvršljivostjo je torej bila pravica do izterjave že realizirana. Iz navedenega razloga zato dejstvo, da je bila drugostopna odločba izdana že po poteku zastaralnega roka, ni relevantno za vprašanje nastopa zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave A, št. ... z dne 20. 11. 2001. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2000 v višini 890.936,00 SIT. Pri tem je ugotovil, da je obračunana in odmerjena akontacija dohodnine za 99.544,00 SIT presegala odmerjeno dohodnino. Istočasno pa je davčni organ tudi ugotovil, da ima tožnik davčni dolg, ki mu je potekel rok plačila in sicer na kontu 2020 in 2021, ki presega znesek preveč plačane dohodnine. Iz navedenega razloga je odločil, da se mu dohodnina ne vrne. Tožnik je v pritožbenem postopku izpodbijal le odločitev prvostopnega organa glede medsebojnega pobota. V zvezi s tem je tožena stranka navedla, da sporni davčni dolg v višini 897.457,90 SIT izhaja iz obremenitve skupnega dohodka občanov za leto 1990 in sicer na podlagi odločbe št. ... z dne 18. 11. 1991, ki je zapadel v plačilo 27. 12. 1991. Navedeni davčni dolg je davčni organ že izterjeval od tožnika s sklepom o prisilni izterjavi z dne 14. 12. 1995 v višini 1,411.998,50 SIT z obrestmi. Navedeni sklep je bil sicer z odločbo drugostopnega organa z dne 20. 7. 1999 odpravljen, vendar pa je bil z izdajo prvostopnega sklepa ustavljen tek zastaranja pravice do izterjave davkov. Na podlagi 2. odst. 96. člena Zakona o davčnem postopku pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Tek zastaranja ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Pri vsaki ustavitvi teka zastaranja začne zastaralni rok teči znova. Glede na to, da je zastaranje izterjave davčnega dolga tožnika prvič pričelo teči 1. 1. 1992, na dan izdaje izpodbijane odločbe 20. 11. 2001 izterjava davčnega dolga še ni absolutno zastarala. Ker je v času odmere dohodnine za leto 2000 davčni dolg tožnika še vedno obstajal, je odločitev o pobotanju medsebojnih terjatev v višini 99.544,00 SIT v skladu z zakonskimi določili.

Tožnik v tožbi navaja, da oba davčna organa prve in druge stopnje ponovno navajata neki davčni dolg iz naslovov, za katere je tožena stranka z odločbo z dne 11. 8. 1995 že ugotovila, da ne predstavljajo izvršilni naslov. Davčni organ je namreč ugotovil, da konti oz. dolgovi, ki izhajajo iz knjigovodskih kartic, iz katerih ni mogoče ugotoviti na podlagi česa se tožnika bremeni, ne morejo predstavljati izvršilni naslov. Oba davčna organa pa v tem postopku ponovno navajata konte, iz katerih definitivno ni mogoče zaključiti na kaj se nanaša dolg. Šele iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se ta nanaša na leto 1990. Prav tako pa je tudi izterjava davčnega dolga že zastarala. Po navedbah tožene stranke je zastaralni rok pričel teči 1. 1. 1992, kar je sicer v nasprotju z ugotovitvijo, da je dolg zapadel dne 27. 12. 1991, bi tako zadeva absolutno zastarala 1. 1. 2002, to je v času, ko je bila zadeva v reševanju pri toženi stranki. Do zastaranja je tako prišlo v teku reševanja pritožbe na drugi stopnji, zato bi tožena stranka morala ugotoviti, da je izterjava davčnega dolga absolutno zastarala 1. 1. 2002 in bi morala pritožbi ugoditi ter odpraviti odločbo prve stopnje. Tožena stranka tako napačno tolmači predpise o zastaranju, zato je njena odločba nezakonita. Tožnik predlaga, da sodišče odločbo v delu, ki se izpodbija, odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v dogovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sporni primer se nanaša na nevračilo preveč plačane dohodnine. Po določbi 95. člena Zakon o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, ZDavP) se davčnemu zavezancu preveč plačani davek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oz. od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se mu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila (2. odst. 95. člena ZDavP). Navedena določba torej določa obliko zakonitega pobota medsebojnih terjatev davčnega organa in davčnega zavezanca. Kot pogoj pa ZDavP določa le, da ima davčni zavezanec davčni dolg, ki mu je potekel rok plačila. Poleg vzajemnosti je torej določen le pogoj zapadlosti obveznosti. Tudi po Zakonu o obligacijskih razmerjih velja, da pobot nastopi, če so izpolnjeni pogoji vzajemnosti, istovrstnosti in dospelosti terjatev. Za nastanek pobota torej ni potrebno, da glede zapadle terjatve obstaja tudi izvršilni naslov. Izvršilni naslov je namreč podlaga za opravo izvršilnega postopka, med tem ko pri pobotu gre za enostransko dejanje stranke. V obravnavanem primeru tožnikov davčni dolg izvira iz obremenitve skupnega dohodka občanov za leto 1990 na podlagi odločbe št. ... z dne 18. 11. 1991 in ki je v davčnih evidencah prikazan na kontih 2020 in 2021. Ker je navedeni dolg zapadel v plačilo 27.12.1991, so torej izpolnjeni pogoji za pobotanje medsebojnih terjatev. Glede na obrazloženo je zato neupošteven tožbeni ugovor, da glede spornega davčnega dolga ne obstaja izvršilni naslov, kar je ugotovila že tožena stranka v svoji odločbi z dne 20.7.1999, ko je odpravila sklep o prisilni izterjavi z dne 14.12.1995. Iz navedene odločbe izhaja le, da je bil sklep o prisilni izterjavi odpravljen, ker dolgovni seznam ni imel sestavin, ki so bile po tedaj veljavnem Zakonu o davkih občanov obvezne. To pa ne pomeni, da davčni dolg ni obstajal, temveč je šlo le za pomanjkljivost dolgovnega seznama kot izvršilnega naslova. To pa vpliva le na potek izvršilnega postopka, ne pa tudi na pobot po določbi 95. člena ZDavP.

Prav tako je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da je izterjava navedenega davčnega dolga že zastarala. V obravnavanem primeru je v zvezi z zastaranjem potrebno upoštevati določbe ZDavP, saj ob njegovi uveljavitvi zastaranje obveznosti po prejšnjih predpisih še ni nastopilo. Po določbi 2. odst. 96. člena ZDavP pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (2. odst. 97. člena ZDavP). Po določbi 4. odst. 97. člena istega zakona prične po vsaki ustavitvi teka zastaranja znova teči zastaralni rok, vendar pravice do izterjave ni v nobenem primeru več možno uveljaviti po poteku dvakrat toliko časa, kot je določeno s 96. členom tega zakona. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči (5. odst. 97. člena ZDavP). V obravnavanem primeru je tožena stranka navedla, da je sporni davčni dolg zapadel v plačilo dne 27. 12. 1991. Navedeni ugotovitvi tudi tožnik ne ugovarja. Glede na določbo 96. člena ZDavP, po kateri zastaranje prične teči po poteku leta, v katerem je dolg zapadel v plačilo, je zastaralni rok pričel teči 1. 1. 1992, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Absolutni zastaralni rok je tako potekel 1. 1. 2002. Glede na to, da je prvostopni davčni organ izvršil pobot z odločbo o odmeri dohodnine z dne 20. 11. 2001, je torej s tem realiziral pravico do izterjave davka. Prvostopna odločba je namreč postala izvršljiva že z vročitvijo tožniku, to je 3. decembra 2001. Z izvršljivostjo je torej bila pravica do izterjave že realizirana. Iz navedenega razloga zato dejstvo, da je bila izpodbijana odločba izdana že po poteku zastaralnega roka, ni relevantno za vprašanje nastopa zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).