Jedro

Organiziranje oborožene tolpe pomeni njeno vzpostavitev s konkretno opredeljenimi cilji in načinom njenega delovanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojena K. L. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e , da je od neugotovljenega dne v letu 1947 do 26. 6. 1947 na svojem domu v T. članoma oborožene tolpe M. D. in L. I. – P. nudila opetovanokrat zatočišče in hrano, je torej z namenom, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne, demokratične, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, pomagala pri organiziranju članov oborožene tolpe, ki je imela nalogo ropati in požigati prostore ustanov obče ljudskega značaja, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZKLD.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 262/47 z dne 23. 7. 1947 obsojeno K. L. spoznalo za krivo kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD) ter ji izreklo po 4. členu istega zakona v zvezi z Zakonom o vrstah kazni (v nadaljevanju ZVK) kazen pet let odvzema prostosti s prisilnim delom, zaplembo premoženja in izgubo političnih pravic iz 8. člena ZVK za dobo treh let. Izreklo ji je tudi povračilo neizterljivih stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni, oprostilo pa jo je plačila povprečnine. V izrečeno kazen ji je vštelo pripor od 26. 6. 1947 dalje do nastopa kazni. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo Kž 659/47 obsojenkino pritožbo zavrnilo.

2. Pooblaščenec M. L., obsojenkinega vnuka, je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenko po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Soglaša z izvajanji zagovornika, da v opisu dejanja obsojenke niso navedeni znaki kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 282/96, v kateri je sprejeto stališče, da za kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD ni zadoščalo podpiranje že obstoječe skupine, ampak pomoč pri organiziranju, torej pri njenem nastajanju. Sicer obstoj oborožene tolpe ni niti izkazan, že po opisu v izreku izpodbijane sodbe pa obsojenkino dejanje ne izpolnjuje znakov tega kaznivega dejanja. V opisu se namreč zatrjuje, da je obsojenka članoma oborožene tolpe (torej že obstoječe) pomagala pri organiziranju „članov organizirane tolpe“. Opozarja tudi, da je v storilčevem naklepu moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih znakov kaznivih dejanj, in to tako pri 2. členu ZKLD, kakor tudi pri posameznih kaznivih dejanjih iz 3. člena ZKLD. V izpodbijani sodbi sodišče v dokaznem postopku obarvanega naklepa kot enega bistvenih znakov kaznivega dejanja ni ugotovilo.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo M. L. in pooblaščencu, ki se o njem nista izjavila.

5. Kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor je organiziral oborožen upor ali v njem sodeloval, organiziral ali pomagal, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom vršiti dejanja iz 2. člena tega zakona, ali kdor je vstopil v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj. Iz takšne opredelitve obravnavanega kaznivega dejanja je razvidno, da je eden od zakonskih znakov obsegal tudi pomoč pri organiziranju oborožene tolpe.

6. Iz opisa kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, sledi očitek, da je obsojenka z večkratnim nudenjem zatočišča in hrane članoma oborožene tolpe D. M. in I. L. – P. pomagala pri „organiziranju članov oborožene tolpe“ s ciljem oziroma namenom, ki je opredeljen s povzemanjem abstraktnega besedila določb prvega odstavka 2. člena ZKLD. Organiziranje oborožene tolpe pomeni njeno vzpostavitev s konkretno opredeljenimi cilji in načinom njenega delovanja. Že na podlagi opisa obsojenkinega dejanja ni mogoče sklepati, da je njeno ravnanje pomenilo pomoč pri organizaciji oziroma nastajanju take združbe.

7. Kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD (kot tudi vsa ostala dejanja, predpisana v tem členu) je bilo mogoče storiti z motiviranim naklepom, to je z nameni, ki so predpisani v prvem odstavku 2. člena. V izreku izpodbijane sodbe je v tem pogledu povzeto le zakonsko besedilo, ne da bi bile navedene konkretne okoliščine, ki bi neposredno kazale, da je obsojenkino delovanje bilo storjeno z namenom, ki je naveden v izreku sodbe. Na obstoj tega zakonskega znaka namreč ni mogoče sklepati le na podlagi navedbe, da je obsojenka večkrat nudila zatočišče in hrano članoma oborožene tolpe. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da obsojenkino dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 7. točke 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZKLD. Zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi pooblaščenca M. L. in napadeno sodbo spremenilo tako, da je obsojeno K. L. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe (prvi odstavek 426. člena ZKP) in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP).