Jedro

Odločitev, vsebovana v vmesni sodbi, je odločitev o utemeljenosti konkretnega dajatvenega zahtevka, ki ga sicer vsebuje končna sodba. Obseg izpodbijanja in dovoljenost izrednega pravnega sredstva je zato treba presojati na enak način, kot bi ga stranki smeli uveljavljati zoper končno sodbo.

Možnost pričakovanja skrajno nepremišljenih ravnanj, ki ne pomenijo običajnega obnašanja udeležencev v prometu, je treba vrednotiti tudi z upoštevanjem načela zaupanja v spoštovanje prometnih predpisov in v okviru določbe prvega odstavka 51. člena tedaj veljavnega ZTVCP, po kateri mora voznik, ki se približuje križišču, voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza "prometnim razmeram na križišču". Slednje zavarovancu tožene stranke niso narekovale upočasnitve vožnje na hitrost okrog 40 km/h, pri kateri bi še lahko preprečil trčenje in ki je celo manjša od dovoljene hitrosti vožnje v naseljih, kjer so številne in raznovrstne nevarnosti naravnost običajne. Zato na ta račun toženi stranki pripisana odgovornost za tožničino nepremoženjsko škodo v deležu 20% ni materialnopravno zmotna, saj je odraz pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Izrek

Revizija tožene stranke in revizija tožeče stranke v delu zoper odločitev o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v nadaljnjem znesku 10.890 SIT s pripadki se zavržeta.

V ostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica terjala od tožene stranke plačilo 75% od zneska 2,519.800 SIT - torej 1,889.850 SIT - s pripadki kot skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo (v višini 75% od zneska 2,500.000 SIT oziroma 1,875.000 SIT) in premoženjsko škodo (v višini 75% od zneska 19.800 SIT oziroma 14.850 SIT), nastalo ji zaradi smrti njenega 78-letnega očeta v prometni nesreči dne 25.3.1995, v kateri je na magistralni cesti P. - B. trčil vanj kot kolesarja zavarovanec tožene stranke s kombijem. Tako je sodišče prve stopnje odločilo sklicujoč se na določbo drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih z obrazložitvijo, da je do škode prišlo izključno zaradi dejanja tožničninega očeta, ki ga zavarovanec tožene stranke kot voznik kombija ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti.

Tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnici nastalo škodo v deležu 20%, medtem ko je sodbo sodišča prve stopnje s sklepom "v dajatvenem delu glede višine odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, ter glede odločitve o stroških postopka" razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je namreč štelo, da je treba za materialnopravno pravilno presojo vprašanja odškodninske odgovornosti uporabiti določbo tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o le delni razbremenitvi odgovornosti zavarovanca tožene stranke kot imetnika nevarne stvari, saj zanj - kljub temu, da se je približeval nepreglednemu križišču z dovozno (neprednostno) cesto z za 25% nižjo hitrostjo od splošno dovoljene in kljub kolesarjevi eklatantni kršitvi prometnih predpisov o načinu vključevanja v promet z neprednostne na prednostno cesto - ravnanje kolesarja ni bilo tako, ki ga ne bi mogel pričakovati.

Zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka navaja, da jo izpodbija iz vseh revizijskih razlogov, pri čemer graja predvsem dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o prometnem znaku, ki naj bi njenega zavarovanca opozarjal na bližino križišča z dovozno oziroma neprednostno cesto in za kar ni v zbranem dokaznem gradivu nobene opore. Meni, da njen zavarovanec ni imel v zanj povsem nepričakovani prometni situaciji, ustvarjeni s protipravnim in nepremišljenim ravnanjem kolesarja, nobene možnosti preprečitve trčenja, medtem ko mu vožnje s kombijem po magistralni cesti izven naselja s še približno za 20 km/h manjšo hitrostjo od sicer ugotovljene (60 km/h) ni narekovala nobena pravno relevantna okoliščina. Ker je torej tožnici škoda nastala izključno zaradi ravnanja njenega očeta, je tožena stranka glede na določbo drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih po njenem mnenju prosta sleherne odgovornosti in se zato zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri vzpostavitve sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka pa izpodbija z revizijo vmesno sodbo sodišča druge stopnje v delu odločitve o neobstoju odgovornosti tožene stranke za tožnici nastalo škodo v preostalem uveljavljanem deležu 55%, pri čemer se sklicuje na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica vztraja pri zavarovancu tožene stranke namenjenem očitku, da ni upošteval prometnega znaka, ki ga je opozarjal na približevanje križišču in mu nalagal ustrezno prilagoditev vožnje z upočasnitvijo na hitrost, ki bi mu omogočila pravočasno ustavitev vozila pred vsako pričakovano oviro. Zavarovanec tožene stranke, ki odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, je torej zaradi kršitve določb 27., 45. in 51. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa tudi krivdno odgovoren za tožnici nastalo škodo. Ker je treba ob tem nujno upoštevati še ugotovljene okoliščine obravnavanega primera, da je bilo križišče zelo nepregledno, da je stranska cesta s prednostno cesto oklepala ostri kot in da se je na desni strani v smeri vožnje zavarovanca tožene stranke nahajala visoka brežina, ki mu je še dodatno zmanjševala preglednost, bi moralo materialnopravno pravilno sklepanje po mnenju tožnice privesti do ovrednotenja odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke v vsaj 75%-nem deležu. Tožnica predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo vmesne sodbe sodišča druge stopnje.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l.SR, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnima strankama, izmed katerih je le tožena stranka odgovorila na revizijo tožnice in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke (v celoti) in revizija tožeče stranke v delu zoper izpodbijano odločitev o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo nista dovoljeni, v ostalem delu pa revizija tožeče stranke ni utemeljena.

O zavrženju revizije tožene stranke: Odločitev, vsebovana v vmesni sodbi, je odločitev o utemeljenosti konkretnega dajatvenega zahtevka, ki ga sicer vsebuje končna sodba. Obseg izpodbijanja in dovoljenost izrednega pravnega sredstva je zato treba presojati na enak način, kot bi ga stranki smeli uveljavljati zoper končno sodbo.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki različno podlago, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Tožnica je obseg odškodnine za nepremoženjsko škodo opredelila v znesku 2,500.000 SIT (in uveljavljala zoper toženo stranko plačilo 75% od tega zneska oziroma 1,875.000 SIT), obseg odškodnine za premoženjsko škodo pa v znesku 19.800 SIT (in uveljavljala zoper toženo stranko plačilo 75% od tega zneska oziroma 14.850 SIT), pri čemer je 75% tožničino ovrednotenje deleža odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke za nastalo ji škodo. Ker je sodišče druge stopnje z vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka odločilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnici nastalo škodo le v deležu 20%, lahko z revizijo tožene stranke izpodbijani del pravnomočne sodbe znaša le 20% od zneska 2,500.000 SIT - kar je 500.000 SIT, in 20% od zneska 19.800 SIT - kar je 3.960 SIT. To pomeni, da nobeden izmed obeh navedenih zneskov, ki predstavljata ločeni vrednosti z revizijo tožene stranke izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ne presega mejnega zneska 1.000.000 SIT za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 377. člena ZPP v celoti zavreči kot nedovoljeno.

O delnem zavrženju revizije tožeče stranke: Pravkar obrazložen način preverjanja dovoljenosti revizije velja zrcalno tudi za revizijo tožeče stranke. Pojasnjeno je že bilo, da imata premoženjska in nepremoženjska škoda različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo, ter da se zato v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnica je odškodnino za premoženjsko škodo po višini opredelila v znesku 19.800 SIT in zahtevala od tožene stranke iz tega naslova plačilo 14.850 SIT (kot 75% celotne odškodnine za premoženjsko škodo), kar glede na pravnomočno vmesno sodbo, izdano na drugi stopnji, pomeni, da je vrednost z revizijo tožnice izpodbijanega dela pravnomočne odločitve o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo 10.890 SIT (14.850 SIT - 3.960 SIT = 10.890 SIT). Ker ta znesek ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP (1,000.000 SIT), je bilo treba tožničino revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije tožeče stranke v ostalem (dovoljenem) delu: Glede na doslej obrazloženo se izkaže, da tožnica z revizijo dopustno izpodbija na drugi stopnji izdano vmesno sodbo v delu, s katerim je bil kolesarju kot udeležencu prometne nesreče (očetu tožnice) pripisan prispevek k tožnici nastali nepremoženjski škodi v obsegu, ki presega 25%-ni delež (torej za razliko 55% do po mnenju tožnice previsoko pripisanega mu 80%-nega deleža s sodbo sodišča druge stopnje). V zvezi s tem delom odločitve uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da se je kolesar v nepreglednem križišču brez predhodne zaustavitve kljub znaku "ustavi" zapeljal z neprednostne (izza brežine pod ostrim kotom na magistralno cesto speljane) ceste na prednostno cesto z namenom njenega prečkanja in zavijanja v levo v trenutku, ko po magistralni cesti izven naselja s hitrostjo okrog 60 km/h vozeči zavarovanec tožene stranke ni imel več nobene možnosti, da bi preprečil trčenje. Ker je voznik kombija kot imetnik nevarne stvari odgovoren za škodo po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti (174. člen v zvezi s 173. členom ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je bilo treba presoditi tudi, ali in v kakšnem obsegu bi utegnil biti spričo kolesarjevega ravnanja imetnik nevarne stvari prost odgovornosti. Glede na povzete dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ni nobenega dvoma, da je škoda nastala zaradi skrajno nepremišljenega ravnanja samega kolesarja, katerega posledicam se zavarovanec tožene stranke kot imetnik nevarne stvari pri za 25% manjši hitrosti vožnje od sicer dovoljene in ob ugotovljeni ustreznosti njegovega odziva na ravnanje kolesarja, ni mogel izogniti. Oviro za popolno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari in s tem za uporabo določbe drugega odstavka 177. člena ZOR pa je sodišče druge stopnje videlo le v tem, da kolesarjevega ravnanja vendar ni mogoče opredeliti kot takega, ki ga voznik kombija ne bi mogel pričakovati. Tak sklep je sodišče druge stopnje izpeljalo iz ugotovitve o postavljenem prometnem znaku, ki je zavarovanca tožene stranke opozarjal na bližino križišča z neprednostno cesto. Čeprav nima ugotovitev o postavljenem takem prometnem znaku nobene opore v dokaznem gradivu in je celo v direktnem nasprotju z izrecnimi drugačnimi ugotovitvami v zapisniku preiskovalnega sodnika o ogledu kraja prometne nesreče z dne 25.3.1995 (list. št. 30 priloženega spisa Kpr 746/95), in čeprav je tožena stranka ni mogla izpodbijati v nobenem postopku s pravnimi sredstvi, gre vendarle za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Ne glede na to pa je treba na ta način ugotovljeno možnost pričakovanja skrajno nepremišljenih ravnanj, ki ne pomenijo običajnega obnašanja udeležencev v prometu, vrednotiti tudi z upoštevanjem načela zaupanja v spoštovanje prometnih predpisov in v okviru določbe prvega odstavka 51. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, po kateri mora voznik, ki se približuje križišču, voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza "prometnim razmeram na križišču". Slednje zavarovancu tožene stranke niso narekovale upočasnitve vožnje na hitrost okrog 40 km/h, pri kateri bi še lahko preprečil trčenje in ki je celo manjša od dovoljene hitrosti vožnje v naseljih, kjer so številne in raznovrstne nevarnosti naravnost običajne. Zato na ta račun toženi stranki pripisana odgovornost za tožničino nepremoženjsko škodo v deležu 20% ni materialnopravno zmotna, saj je odraz pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR. Ker se tožnica torej neutemeljeno zavzema za zvečanje tega deleža, je bilo treba njeno revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP v dovoljenem delu zavrniti.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 164. člena ZPP.