Jedro

Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.

Ne drži, da ob takšni razlagi, kot jo je zavzela toženka, 88. člena KZ-1 ni mogoče uporabiti v primeru, ko je pogojna kazen preklicana. Tudi če obsojenec prestaja kazen, ker je pogojna kazen preklicana, se ta zakonska določba lahko uporabi. Zakon pri presoji, ali se sme obsojenca predčasno odpustiti s prestajanja kazni, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, kot upoštevne okoliščine ne določa preklica pogojne obsodbe, ampak določa povratništvo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za pogojni odpust. V obrazložitvi je navedla, da tožnica prestaja kazen štirih let in 10 mesecev zapora od 9. 12. 2016. Tožničino prošnjo je obravnavala ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in sprejela odločitev, da se je pogojno ne odpusti. Toženka ne more prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost, saj je sodišče tožnici z izrekom pogojnih kazni dalo možnost, ki pa je ni izkoristila. Ker je tožnica imela možnost spremeniti način življenja na bolje, toženka ne more utemeljeno pričakovati, da se bo na prostosti vedla v skladu z zakoni in družbenimi normami. Poleg tega je oškodovancem povrnila relativno nizek delež povzročene škode, kar ne predstavlja tiste stopnje kritičnosti, na podlagi katere bi toženka lahko utemeljeno pričakovala, da tožnica na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovila. Toženka zato ocenjuje, da je potrebno nadaljnje preverjanje tožničine stabilnosti med prestajanjem kazni tako v zavodu kot tudi pri koriščenju zunajzavodskih ugodnosti, saj je ravno njena stabilnost relevantna pri odločanju o njeni vključitvi na življenje na prostosti.

2. Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo, saj se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ni mogoče razlagati na tak način, saj bi to pomenilo, da ga ni mogoče uporabiti v nobenem primeru, ko bi bila pogojna kazen preklicana, četudi bi obsojenec sicer izpolnjeval vse pogoje. Obsojenčeva pripravljenost na povrnitev protipravno pridobljenega premoženja se ocenjuje glede na njegove dejanske finančne zmožnosti. Toženka je ugotovila, da je tožnica doslej povrnila nekaj čez 100,00 EUR povzročene škode, vendar tega kriterija ni ocenjevala glede na njene konkretne zmožnosti. Toženka ni upoštevala, da tožnica prejme mesečno izplačano zgolj 52,50 EUR. Od tega mesečno porabi 3,80 EUR za zdravila in 10,00 EUR za prevoz domov. Drugih virov za poplačilo škode nima. Če bi bila na prostosti, bi se lahko zaposlila in njen dohodek bi bil najmanj 12 X višji od sedanjega, zaradi česar bi škodo lažje poplačala. Toženka tako tožnici dejansko očita okoliščino, ki ustvarja "začaran krog". Vse dokler bo tožnica na prestajanju kazni, so možnosti, da povzročeno škodo plača v znatnem ali vsaj v pretežnem delu, nikakršne. Tolmačenje pogoja odnos do oškodovanca je tako vsebinsko izvotljeno oziroma ga tožnica do 23. 7. 2018 ne more izpolniti. Toženka svoje ocene, zakaj pri tožnici ni zaznala pripravljenosti na povrnitev protipravno pridobljenega premoženja, ni obrazložila. Tudi trditev, da je potrebno nadaljnje preverjanje tožničine stabilnosti med prestajanjem zaporne kazni, ni obrazložena. Zgolj prepisovanje zakonskih zahtev in navajanje pogojev brez vsebine, ne dosega zahteve po zakonitosti odločbe. Tožnica predlaga, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je ob formalnem pogoju prestane kazni mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Toženka je v večkratni predkaznovanosti tožnice videla razlog za ponovitveno nevarnost in ocenila, da je potrebno še nadaljnje preverjanje njene stabilnosti med prestajanjem kazni. Prav pri obsojencih, ki ponavljajo kazniva dejanja, je potrebno, da se njihova stabilnost znotraj zavoda in na prostosti s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti preverja skozi daljše časovno obdobje, saj se le tako lahko poda celovita ocena o pričakovanem obnašanju. Toženka se je o utemeljenem pričakovanju glede ponovitvene nevarnosti prepričala še s preverjanjem drugih okoliščin in ugotovila, da tožnica ni dosegla ustrezne stopnje kritičnosti, ki se zahteva za oceno odnosa do kaznivega dejanja, saj je povrnila zelo majhen del protipravno pridobljene premoženjske koristi. Relativno nizek delež vrnjene škode še ne predstavlja tiste stopnje kritičnosti, na podlagi katere bi lahko utemeljeno pričakovali, da kaznivega dejanja na prostosti ne bo ponovila. Dne 16. 3. 2016 je tožnica v zavodu podpisala izjavo, da bo nakazovala upnikom po 20 EUR oziroma po zmožnostih. Doslej je povrnila relativno nizek del dolga le oškodovani družbi DZS, preostalim upnikom pa ničesar. Z njimi tudi ni dosegla dogovora o odplačevanju kazni, iz njene vloge pa ne izhaja, da bi sploh poskušala stopiti v stik z oškodovanci in se dogovoriti glede odplačila škode. Iz njenih navedb izhaja, da dobi izplačano 52,50 EUR, 3,80 EUR porabi za zdravila in 10,00 EUR za prevoz, torej bi lahko povrnila višji znesek kot skupno le 5,00 EUR, kolikor je povrnila v letu 2017. Kazenski zakonik določa pogoje, na podlagi katerih je lahko obsojenec pogojno odpuščen in daje upravnemu organu - toženki upravičenje, da odloča po prostem preudarku, ki ji omogoča, da celokupno oceni, ali je obsojenec na prostosti sposoben funkcionirati na način, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Toženka glede na navedeno meni, da prostega preudarka ni uporabila v nasprotju z namenom oziroma naravo, za katerega je bil določen. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila o tožničini vlogi za pogojni odpust. Sporna je pravilnost izpodbijane odločitve.

6. Po prvem odstavku 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku istega člena je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

7. Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust (prvi odstavek 105. člena ZIKS-1). Odločba, s katero je bila vloga za pogojni odpust zavrnjena, mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS). V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 se odločba, izdana po 107. členu ZIKS-1, izda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navedeno pomeni, da mora imeti obrazložitev odločbe vsebino, predpisano v 214. členu ZUP.

8. Iz vsebine citiranega 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. V takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (6. člen ZUP). Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen1. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.

9. Po presoji sodišča je toženka v obravnavanem primeru odločila v okviru danega pooblastila in navedla zadostne razloge za svojo odločitev. Glede na to, da sodišče v celoti sledi utemeljitvi upravnega akta, se na te razloge tudi sklicuje (71. člen ZUS-1). Pri tem pa sodišče tudi ugotavlja, da ne drži, da ob takšni razlagi, kot jo je zavzela toženka, 88. člena KZ-1 ni mogoče uporabiti v primeru, ko je pogojna kazen preklicana. Tudi če obsojenec prestaja kazen, ker je pogojna kazen preklicana, se ta zakonska določba lahko uporabi. Zakon pri presoji, ali se sme obsojenca predčasno odpustiti s prestajanja kazni, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, kot upoštevne okoliščine ne določa preklica pogojne obsodbe, ampak določa povratništvo. Toženka je zato kot razlog, da (še) ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnica ne bo ponovila kaznivega dejanja, upoštevala predvsem to, da je bila tožnica večkrat obsojena za kaznivo dejanje goljufije. Nadalje je upoštevala, da so ji bile izrečene pogojne obsodbe, vendar so bile zaradi neizpolnitve pogojev, tj. ker obsojenka škode ni povrnila, preklicane. Preklici več pogojnih obsodb so ob upoštevanju vrste dejanskega stanja, ki zajema tudi število ponovljenih kaznivih dejanj, zagotovo dodatna okoliščina, ki kaže na odnos tožnice do storjenih kaznivih dejanj in oškodovancev.

10. Prav tako ne drži, da toženka pri oceni tega odnosa ni upoštevala trenutnih zmožnosti tožnice za povrnitev škode. Toženka je upoštevala, da tožnica prejema nizko plačilo in da je podpisala izjavo, s katero se je zavezala, da bo vračala 20,00 EUR oziroma po svojih možnostih od marca 2016 dalje, kar je nizek znesek, ki upošteva njene zmožnosti. Vendar je v letu 2016 vrnila 100,00 EUR, v letu 2017 (do izdaje odločbe) pa le 5,00 EUR. Tožnica v tožbi ne navede in ne pojasni, čemu ni mogla vrniti niti po 20,00 EUR oziroma iz katerih razlogov je vrnila zgolj 5,00 EUR, da bi se toženka oziroma sodišče lahko o njih izrekla.

11. Odločitev toženke, da se tožnica ne odpusti pogojno s prestajanja kazni, ker je potrebno nadaljnje preverjanje njene stabilnosti med prestajanjem kazni tako v zavodu kot tudi pri koriščenju zunajzavodskih ugodnosti, je zato pravilna.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Primerjaj sodbe naslovnega sodišča II U 139/2014 z dne 7. 5. 2014 in I U 1773/2014 z dne 27. 1. 2015, IU 1647/2013 z dne 14. 1. 2014