Jedro

Stečajni dolžnik je ob zavedanju, da nima premoženja, s katerim bi lahko poplačal že zapadli dolg, glede na to, da je bil tudi direktor osnovnega dolžnika, pa je zagotovo vedel in je moral vedeti, da osnovni dolžnik, ki je že krepko zamujal, dolga sploh ni sposoben plačati, prevzel nesorazmerno obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stečajni dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je s tem, ko je sklenil sporazum o delitvi skupnega premoženja, v katerem je na ženo prenesel nepremičnine, sam pa postal izključni lastnik podjetja, ki je šlo kasneje v stečaj, neodplačno razpolagal s premoženjem oziroma za neznatno plačilo. Sporazuma o izvensodni poravnavi z upnikom V.A. ni podpisal, dejstvo, da je zanikal podpis kot svoj, vključuje tako njegov osebni podpis kot podpis, ko se podpiše kot direktor. Upnik N. je vedel, da je bila na premoženju dolžnika že vknjižena zastavna pravica, zato bi moral vedeti, da premoženje morebiti ne bo zadoščalo za poplačilo po Pogodbi o pristopu k dolgu. Upnika kot banko k obvladovanju tveganj in ustreznemu kreditnemu zavarovanju zavezujejo kogentne določbe Zakona o bančništvu. Ob ustrezni skrbnosti bi vsaj moral vedeti, da morda premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo. Sam je podpisal pristop k dolgu z mislijo in upanjem, da bo obveznost poravnal že osnovni dolžnik, sicer pa je bil prepričan, da bo sam zmogel poravnati obveznost. Če bi sodišče presodilo, da je imel s tem prevelike upe, poudarja, da sam nima ustreznega znanja, ima pa ga upnica N d.d. S tem, ko je upnica dopustila prevzem obveznosti dolžnika, je ravnala neodgovorno in lahkomiselno, s čimer se sodišče ni ukvarjalo. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da dolžnik svoje izjave prilagaja. Po sodni praksi je za presojo te ovire za odpust pomemben tudi razlog zadolževanja ter vse ostale okoliščine. Ker je k nastanku dolga prispeval tudi upnik, ga ni mogoče označiti za žrtev dolžnikovega ravnanja. Hoče tudi povračilo stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, ker je ugotovilo, da je podana ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da je ovira za odpust obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskih položajem ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno oziroma za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

5. Glede pogodbe o pristopu k dolgu ni sporno, da jo je stečajni dolžnik sklenil, z njo pa je pristopil k dolgu družbe I d.o.o. do upnika N d.d., ki je tudi vložil ugovor proti odpustu obveznosti. Pridobitev dodatnega zavarovanja dolga s strani banke ne more biti v nasprotju z Zakonom o bančništvu, nikakor pa ne more kazati na lahkomiselnost banke ali na njeno neodgovornost. Ob tem je pritožnik sam s seboj v nasprotju, ko v pritožbi trdi, da bo prodaja zastavljenih nepremičnin zadoščala za poplačilo upnika, kasneje pa trdi, da je mogoče zaključiti, da je banka vedela, da premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo obveznosti. Pravilen je tudi zaključek o prilagajanju izjav – stečajni dolžnik je najprej trdil, da dolguje kot porok za kredit, ki ga je nujno potreboval za družinsko podjetje I d.o.o., izkazalo pa se je, da je k temu dolgu pristopil celo že po zapadlosti kredita v plačilo; to pa pomeni, da pristop k dolgu ni bil pomemben za pridobitev kredita in za reševanje gospodarske družbe. Ob tem je bil stečajni dolžnik direktor I d.o.o., tako da mu je bilo poslovanje te družbe dobro znano, kot gospodarstvenika pa so ga zavezovala tudi določila o finančnem poslovanju podjetij. To pa pomeni, da je bil sposoben oziroma bi vsaj moral biti sposoben oceniti in predvideti, ali bo osnovni dolžnik, katerega direktor je bil, sposoben poravnati svoj dolg, še posebej ob dejstvu, da je že zamujal s plačilom, ko je stečajni dolžnik pristopil k dolgu.

6. Sklicevanje na zadevo Cst 283/2012 ni primerno, saj je tam šlo za popolnoma drugačno situacijo; stečajni dolžnik je bil samostojni podjetnik, ki se je trudil za poslovanje svojega podjema in da bi njegov podjem postal solventen, do česar ga je pripeljalo neplačevanje njegovih dolžnikov, upnik pa je dejansko prispeval k višanju dolga. Tu ni bilo takih okoliščin. Za obravnavano zadevo je ustrezna sodna praksa, ko je prav tako šlo za postopek osebnega stečaja nad potrošnikom – zadevi Cst 60/2011 in Cst 214/2011, oba sklepa sta bila izdana v istem stečajnem postopku; višje sodišče je kot pomembno okoliščino presodilo, da je stečajna dolžnica prevzela obveznosti, za katere je vsaj morala vedeti, da jih glede na svoje dohodke in premoženje ne more poplačati, tako da je bil ugotovljen obstoj ovire za odpust dolga po 4. točki 399. člena ZFPPIPP.

7. V obravnavani zadevi višje sodišče ugotavlja, da je stečajni dolžnik ob zavedanju, da nima premoženja, s katerim bi lahko poplačal že zapadli dolg, glede na to, da je bil tudi direktor osnovnega dolžnika, pa je zagotovo vedel in je moral vedeti, da osnovni dolžnik, ki je že krepko zamujal, dolga sploh ni sposoben plačati, prevzel nesorazmerno obveznost. 8. Nasprotno pa upnici ni mogoče očitati lahkomiselnosti in neodgovornosti. Upnica ni odgovorna za ravnanje stečajnega dolžnika in ji ni mogoče očitati, da je dopustila prevzem obveznosti, s čimer naj bi ravnala lahkomiselno in neodgovorno. Tudi stečajnega dolžnika, kot osebo, ki je dobro poznala svoje premoženjsko stanje, pa tudi premoženjsko stanje osnovnega dolžnika, ni moč označiti kot žrtve upničinega ravnanja. Razlogi, ki jih o tem, da naj bi bil v podpis prisiljen, navaja stečajni dolžnik, v tem postopku ne morejo biti pomembni. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, pogodba o pristopu k dolgu velja in ni bila izpodbita zaradi morebitnih napak volje.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja uveljavljena ovira za odpust obveznosti. Ob dejstvu, da stečajni dolžnik takrat ni imel premoženja ali dohodkov, iz katerih bi lahko poplačal obveznosti, vedel pa je tudi, da tega niti osnovni dolžnik ne bo storil, je tako pravilen zaključek, da je prevzel obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem.

10. Prav tako se višje sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede poroštev za družbo M d.o.o. Pri tem je stečajni dolžnik izrecno navedel, da ni nikdar podpisal sporazuma o izvensodni poravnavi kot pristopnik k dolgu. Upnik je opozoril, da tak ugovor pomeni, da je torej podpisal sporazum kot dolžnik. O tem se stečajni dolžnik sploh ni izjasnil, kar pomeni, da to priznava (2. odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokazov z izvedencem grafologom, kar je že samo pravilno obrazložilo in so nasprotne pritožbene navedbe protispisne. Stečajni dolžnik je upravitelju ob primopredaji tudi povedal, da je prevzemal poroštva tudi za M, pa teh pogodb kljub pozivu upravitelju ni predložil. Pravilen je zaključek, da stečajni dolžnik prikriva podatke tako upravitelju kot sodišču, kaže pa na to, da so ti dolgovi zagotovo še večji, kot pa je ta iz spornega sporazuma o izvensodni poravnavi, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na to, da je stečajni dolžnik brez premoženja in je bil ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka po svojih navedbah brezposeln, sporazum pa je bil sklenjen le malo pred uvedbo stečajnega postopka, je jasno, da je tudi s tem sporazumom prevzemal nesorazmerne obveznosti. Tudi iz tega razloga je bilo zato potrebno ustaviti postopek odpusta obveznosti in zavrniti predlog za odpust obveznosti.

11. Glede na navedeno tako sploh ni pomembno, ali je stečajni dolžnik z razdelitvijo skupnega premoženja razpolagal s premoženjem neodplačno oziroma za neznatno plačilo. Zato tudi ni potrebno izvajati dokazov o vrednosti razdeljenega premoženja, saj to odločitve ne more spremeniti. Ob tem sodišče prve stopnje sploh ni utemeljevalo svoje odločitve s tem, da naj bi s sklenitvijo tega sporazuma dolžnik ravnal v nasprotju s 4. točko 399. člena ZFPPIPP, temveč je zgolj, in to pravilno, opozorilo, da ravnanje stečajnega dolžnika še dodatno kaže na to, da je poskrbel za to, da se upniki ne bodo mogli poplačati iz njegovega premoženja.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

13. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, bo moral na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.