Jedro

Če so bili posnetki telefonskih pogovorov ali drugih oblik komuniciranja prepisani brez odredbe preiskovalnega sodnika, prepis pa so opravili organi za notranje zadeve, ti prepisi ne predstavljajo nedovoljenega dokaza iz 8. tč. 1. odst. 371. člena ZKP, če je sodišče na glavni obravnavi ugotovilo skladnost prepisov s posnetki, tako, da je posnetke tudi poslušalo. Ko je v določbi 5. odst. 154. člena ZKP navedeno, da se določbe 237. člena ZKP smiselno uporabljajo tudi za podatke, posnetke, sporočila in dokazila, pridobljena z uporabo ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP, je namen te določbe v tem, da bi se z izvajanjem ukrepov ne obšle procesne garancije, navedene v določbah 235., 236. in 3. odst. 266. člena ZKP. Pri združbi, namenjeni izvršitvi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odst. 196. člena KZ ni pomembno, ali se vsi člani združbe med seboj poznajo. Pomembno je le to, da ima vsak od članov združbe v njej točno določeno vlogo in da predstavlja vloga vsakega od njih vezni člen za njen obstoj oziroma za dosego cilja, ki si ga je združba zadala.

Izrek

Pritožbe obtoženega P.F. in njegove zagovornice ter zagovornika obtoženega J.O. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. čl. ZKP sta dolžna obtožena J.O. in P.F. plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožena J.O. in P.F. spoznalo za kriva vsakega po enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in promet z mamili po 2. v zvezi s 1. odst. 196. čl. KZ. Po 2. odst. 196. čl. KZ je obt. J.O. izreklo kazen štirih let in šestih mesecev zapora, obt. P.F.pa kazen petih let zapora. Po 1. odst. 49. čl. KZ je sodišče v izrečeno kazen obt. J.O. vštelo čas, prebit v priporu od 15.1.1998 od 11.00 ure dalje in obt. P.F. od 1.2.1998 od 08.30 ure do 27.3.1998 do 08.30 ure in od 18.4.1998 dalje. Po 4. odst. 196. čl. KZ je sodišče vzelo 4.970 gramov heroina, na podlagi 1. odst. 95. čl. ZKP pa sklenilo, da sta obtožena J.O. in P.F. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter vsak na 500.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP, vsebinsko pa je razbrati, da graja tudi njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo pritožuje zagovornik obt. J.O. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obtoženemu J.O. izrečeno kazen zniža. Zagovornica obt. P.F. uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da kvalifikacijo kaznivega dejanja iz izpodbijane sodbe in obtožbe spremeni v kvalifikacijo po 1. dost. 196. čl. KZ in s tem seveda spremeni tudi kazensko sankcijo, skrajno podrejeno pa, da kazen zapora zniža. Obtoženi P.F. v svoji pritožbi navaja, da z obravnavanim kaznivim dejanjem nima ničesar. Dne 15.1.1998 se je sestal z arhitektom zaradi pogovora o nagrobnem spomeniku za svoje starše, nato pa odpotoval v nek kraj v bližino Trojan, kjer se je dogovorjal za nakup nekega mesa. Povedal je, da R.K. pozna že kakih 5 - 7 let, pa tudi to, da sta Š. in K. še vedno velika prijatelja. Čudno se mu zdi, da državno tožilstvo ni vložilo obtožbe tudi zoper njiju. Meni, da bi v razpravljajočem senatu ne smela sodelovati sodnica D.K. saj naj bi dva dni pred aretacijo ta bila prisotna pri verbalnem konfliktu, ki ga je on imel z državno tožilko, ki je pozneje tudi sodelovala v kazenskem postopku. Navaja, da J.O. ni nikdar prepričeval ali napeljeval h kakršnemukoli kaznivemu dejanju. Prav tako mu ni jasno, kako to, da mu ni bila odvzeta prostost istega dne kakor J.O. glede R., ki se pojavlja v telefonskih pogovorih z njim pa je navedel, da gre za človeka, ki krade po trgovinah in ki mu je nekega dne skušal prodati obleko. V lokalu P. v Ljubljani nikoli ni bil, ni mu pa jasno, če so poročila o tajnem sledenju in opazovanju resnična, zakaj kriminalisti niso ukrepali že tistega dne, ko so ga v lokalu opazili. Glede priče I.C. je izjavil, da ta priča nikdar ni videla obtoženega O., zato tudi ne more in ne sme govoriti o kakršnikoli povezavi med njim, obtoženim O. in Š..

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrožna državna tožilke je na pritožbo zagovornice obtoženega P.F. vložila odgovor. Odgovor sicer predloga ne vsebuje, da pa se razumeti, da se okrožna državna tožilka zavzema za to, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice obtoženega P.F.kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbe niso utemeljene.

Z zagovornikoma obt. J.O. in P.F. se ni mogoče strinjati, ko izpostavljata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Zagovornik obtoženega J.O. navaja, da v spisovnem gradivu nikjer ni zaslediti odredbe preiskovalnega sodnika za prepis zvočnih posnetkov in da je tedaj jasno, da so te posnetke, brez odredbe preiskovalnega sodnika, prepisali organi za notranje zadeve sami. Pritožnikovo mnenje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je prepise uporabilo kot dokaz pri sojenju, zagrešilo zgoraj navedeno kršitev, je napačno. V določbi 2. odst. 153. čl. ZKP - pritožnik pri tem pomotno navaja, da gre za 3. odst. citirane določbe, ki ga pa ta sploh ne vsebuje - določa, da preiskovalni sodnik lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo. Že iz besedila določbe same je razvidno, da prepis posnetkov ni obvezen oz. da je preiskovalnemu sodniku dana le možnost, da to odredi. Iz spisovnega gradiva pa je razbrati, da je sodišče prve stopnje vse posnetke, na katere se v razlogih grajane sodbe sklicuje, na glavni obravnavni tudi neposredno poslušalo. S tem, ko je sodišče tako ravnalo in ugotovilo, da se vsebina posnetkov ujema s tem, kar je zapisano tudi v prepisih, je na dlani, da zatrjevane bistvene kršitve iz 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP ni oz. da ne gre za dokaz, na katerega po določbah kazenskega postopkovnika prvostopno sodišče svoje sodbe ne bi moglo opreti. 4. odst. 154. čl. ZKP določa, da če so bili ukrepi s 150. in 151. čl. ZKP izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila. Ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili vsi ukrepi izvajani skladno z izdanimi odredbami preiskovalnega sodnika, je ravnalo povsem zakonito, ko je prepise telefonskih prisluhov primerjalo s posnetki in pa ugotovitvi, da se ujemajo z vsebino posnetkov, prepis kot dokaz tudi uporabilo. O zatrjevani kršitvi bi tedaj lahko govorili le takrat, ko bi sodišče posnetkov telefonskih prisluhov samo ne poslušalo in sodbo oprlo le na prepise posnetkov, opravljenih brez odredbe preiskovalnega sodnika za prepis.

Zagovornica obt. P.F. pa enako kršitev vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje kot dokaz uporabilo poročila o tajnem sledenju in opazovanju, ne da bi izvajalce ukrepov, ki so pri tem sodelovali, tudi zaslišalo. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 755) je razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog na glavni obravnavni zavrnilo. V takem položaju tedaj sodišču prve stopnje sploh ni bilo potrebno zaprositi ministra za notranje zadeve za odvezo izvajalcem ukrepov od molčečnosti. Pritožnica meni, da bi sodišče poročil o tajnem sledenju brez zaslišanja oseb, ki so sledenje izvajale, ne moglo uporabiti kot dokaz, pri čemer se sklicuje na določbo 237. čl. ZKP. Res je sicer - tako tudi pritožnica - da je v določbi 5. odst. 154. čl. ZKP navedeno, da se določbe 237. čl. ZKP smiselno uporabljajo tudi za posnetke in sporočila ter dokazila, pridobljena z uporabo ukrepov iz 150. in 151. čl. ZKP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil namen zakonodajalca s sklicevanjem na določbo 237. čl. ZKP le v tem, da se z izvajanjem ukrepov iz 150. in 151. čl.ZKP ne bi obšle procesne garancije, navedene v določbah 235. čl., 236. čl. in 3. odst. 266. čl. kazenskega postopkovnika. Ker v konkretnem kazenskem postopku za nobenega od teh primerov ne gre, je mnenje pritožnice, da bi sodišče brez zaslišanja delavcev ogranov za notranje zadeve, ki posamezne ukrepe iz 150. in 151. čl. ZKP izvajajo, izsledkov teh ukrepov ne smelo uporabiti kot dokaz, zmotno, saj je izvajanje ukrepov namenjeno ravno temu, da se zberejo podatki in dokazi, ki bi utemeljene razloge za sum, da je določene oseba storila kaznivo dejanje, bodisi podkrepili ali pa ovrgli.

Zagovornik obtoženega J.O. tudi nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveni kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. To kršitev vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje v izreku ugotovilo, da je obt. O. že pred 15.1.1998 po nalogu D., Š. in F. opravljal tovrstne prevoze, med drugim tudi dne 3.12.1997, medtem ko je v razlogih sodbe zapisalo, da se O. in D. ne poznata. Pri tem pa pritožnik prezre, da gre v obravnavanem primeru za združbo ljudi, namenjeno izvršitvi kaznivega dejanja, v takem primeru pa sploh ni pomembno, ali se vsi akterji združbe med seboj poznajo. Po presoji pritožbenega sodišča je pomembno le to, da ima vsak od članov združbe v njej točno določeno vlogo in da predstavlja vloga vsakega od posameznikov vezni člen za njen obstoj oz.

dosego cilja, ki si ga je združba zadala. Tako zatrjevane kršitve ni zaslediti, še posebej upoštevaje z gotovostjo ugotovljeno okoliščino, da sta obtoženi O.in Đ. oz. Đ. D.med seboj telefonično komunicirala, o čemer bo razlogovano pozneje.

Obtoženi P.F.v svoji pritožbi tudi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Meni namreč, da bi zaradi verbalnega konflikta, ki ga je imel dva dni pred aretacijo z državno tožilko in članico senata v L., slednja v senatu na glavni obravnavi ne mogla sodelovati.

Pritožnik tedaj uveljavlja izločitveni razlog iz 6. tč. 39. čl. ZKP, pri čemer pa je potrebno povedati, da je ta izločitveni razlog po določbi 2. odst. 41. čl. ZKP mogoče uveljavljati le do začetka glavne obravnave, pri čemer je iz spisovnih podatkov razvidno, da obtoženec tega ni storil, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi razbrati, da na sestavo sodečega senata ne on, pa tudi njegova zagovornica pripomb nista imela, pri čemer pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodnica D.K. v sodečem senatu kot članica sodelovala že od vsega začetka glavne obravnave. Če gre verjeti obtožencu, da je imel verbalni konflikt z njo in državno tožilko v L. dva dni pred odvzemom prostosti, potem bi obtoženi P.F. na glavni obravnavi to zagotovo omenil. Njegovih pripomb v tej smeri pa v vsebini zapisnika ni zaslediti, pritožbeno sodišče pa tudi nima nikakršne podlage za dvom v vsebino razpravnega zapisnika v tej smeri, kakor to opisuje obt. F., ko je v zaključni besedi na pritožbeni seji povedal, da predsednik senata njegovih pripomb na sestavo senata ni hotel zapisati, saj bi obtoženčeva zagovornica to v svoji pritožbi zagotovo vsaj omenila. Česa takega pa iz njene pritožbe ni razvidno.

Kolikor pa obtoženi P.F.in njegova zagovornica izpodbijata dejstvene zaključke, ki jih je v tej kazenski zadevi storilo sodišče prve stopnje, pa jima tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Z gotovostjo ugotovljeno dejstvo je, da je bil obt. J.O. dne 15.1.1998 na mejnem prehodu F. zaustavljen in da je v njegovem vozilu bilo najdeno 4.970 gramov heroina z očitnim namenom, prepeljati to mamilo v I.. Iz poročila o tajnem opazovanju z dne 15.1.1998 je razvidno, da se je obt. J.O. ob 06.50 uri v lokalu sestal s soobtoženim F. nakar sta se ob 07.01 uri vsak s svojim vozilom odpravila proti S.. Glede na to je tedaj sodišče prepričljivo ovrglo zagovor obt. F., da se kritičnega dne ni dogovoril z O. za pot v I. oz. da tega dne v lokalu sploh ni bil. Obtoženi F. svoj alibi dokazuje z zatrjevanjem, da se je kritičnega dne sestal s S.B. zaradi načrta za nagrobni spomenik svojih staršev.

Priča B.. je sicer to srečanje potrdil, pri čemer pa natančne ure sestanka ni vedel povedati. Tudi pritožbeno sodišče verjame obtožencu, da je do srečanja s S.B. kritičnega dne resnično prišlo, pri čemer je očitno, da se je obt. F. potem, ko je videl, da je bil O. z vozilom na meji zaustavljen, vrnil ponovno v S. in se sestal z zgoraj navedeno pričo, tako, kakor to prepričljivo ugotavlja tudi prvostopno sodišče, tudi v povezavi s telefonskim pogovorom ob 10.33 uri, ki ga je obt. P.F. imel s S.B. in ko mu je povedal, da bo na sestanek prišel z zamudo. Sodišče prve stopnje je na podlagi sicer nepopolnih razultatov daktiloskopske ekspertize in telefonskega pogovora med obtoženim F.in D. dne 15.1.1998 ob 14.06 uri, ko je D. očitno že potem, ko je izvedel, da je bil O. na meji zaustavljen, obtoženemu F. naročil naj vse trakove, s katerimi so bili zavoji heroina oblepljeni, odstrani, je več kot na mestu ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil prav P.F. tisti, ki je mamilo tudi zapakiral. Prav tako so prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil ta obtoženec tudi tisti, ki je bil v neposredni povezavi z O.in skrbel za samo logistiko prevoza, pri čemer je bil ravno obtoženi P.F. tudi tisti, ki je soobtoženega O., potem ko je slednji v zvezi z zadnje izvršenim prevozom omahoval, prepričal, da je v prevoz le pristal, o tem pa sproti obveščal Š., ki je neposredno zatem tudi sam telefonično kontaktiral z O. Vse navedeno so objektivno ugotovljena dejstva, ki jih pritožbena izvajanja v nasprotni smeri omajati ne morejo. Glede na to je povsem jasno, da je bil obtoženi P.F. eden od članov združbe za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, tako, da ni mogoče pritrditi njegovi zagovornici, ko se zavzema za to, da bi bilo njenemu varovancu mogoče očitati kvečjemu temeljno obliko obravnavanega kaznivega dejanja, nikakor pa ne kvalificirane po 2. odst. 196. čl. KZ.

Zagovornica obt. P.F. oporeka dokazni vrednosti zapisa telefonskega pogovora med Š.in njenim varovancem dne 12.1.1998, ko Š. naroča obtoženemu F. naj pokliče R. in naj se z njim dogovori za pojutršnjem, pri čemer sodišče napak ugotavlja, da naj bi to bilo za dan 15.1., ne pa pravilno 14.1.1998. Na to pa je potrebno gledati v luči vsebine že zgoraj omenjenega, da je obtoženi J.O. glede zadnjega prevoza omahoval in da je bila celo potrebna Š. intervencija. Očitno je tedaj, da bi prevoz, v kolikor bi obtoženi J.O. nanj takoj pristal, moral dejansko biti opravljen 14.1.1998, saj je obtoženi P.F., soobtoženemu O. naročil, naj bo tega dne z avtomobilom na K., vendar se je slednji temu uprl. Glede na gotove izsledke sledenja dne 15.1.1998 je tedaj več kot na dlani, da gre enodnevno zamudo pri opravljenem prevozu mamila pripisati omahovanju obtoženega J.O. Ob upoštevanju telefonskega razgovora med Š. in obt. F. glede R., za katerega prvostopno sodišče ugotavlja, da gre očitno za kupca mamila v I. in ob dejstvu, da se je obtoženi F. po telefonu pogovarjal tudi z D., dokazne vrednosti zaseženemu računu A., na katerem je bil med drugim zapisan tudi priimek D., pač ni mogoče odreči tako, kakor to nasprotno meni pritožnica. Kolikor pa pritožnica izraža začudenje nad tem, zakaj obtoženemu F. ni bila odvzeta prostost takoj, to je dne 15.1.1998, temveč šele 1.2.1998, je potrebno povedati, da je okrožni državni tožilec dne 16.1.1998 izdal dovoljenje za začasno odložitev ukrepa odvzema prostosti osumljenim Đ.D., R.K., B.Š., P.S. in R.M.. Odlog odvzema prostosti temelji na določbi 159. čl. ZKP, ki določa, da se zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti lahko začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe ali izvršitev drugih ukrepov iz Zakona o kazenskem postopku, vendar le, če oz. dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. Dovoljenje za odložitev teh ukrepov da na obrazložen predlog organa za notranje zadeve pristojni državni tožilec, tako, kakor je bilo storjeno tudi v tem kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je tudi zanesljivo dognalo, da prevoz mamila dne 15.1.1998 ni bil prvi oz. da je obtoženi J.O. po naročilu D., Š. in obt. F.prevoz mamila opravil tudi dne 3.12.1997. Ukrepi po 1., 2. 3. in 5. tč. 1. odst. 150. čl. ZKP so se zoper obt. P.F., R.K., Đ.D. in B.Š. namreč izvajali že od 2.10.1997, z odredbo preiskovalnega sodnika z dne 21.11.1997 pa je bil ukrep po 1. tč. 1. dost. 150. čl.ZKP razširjen še na nadzorstvo telefonskega priključka katerega lastnik je obtoženi J.O., uporabljal pa ga je B.Š.

Rezultati izvajanja teh ukrepov so potrditi obtožbene navedbe o tem, da prevoz mamila dne 15.1.1998 ni bil prvi.

Tako na primer dne 3.12.1997 ob 13.53 uri Đ.D. sporoči neznanemu moškemu, očitno gre za kupca mamila v I., da ga bo "mali" za katerega sodišče z gotovostjo ugotavlja, da gre za obt. J.O., čakal v I. na istem mestu kot drugič, neposredno za tem ob 14.40 uri pa D. naroči O., naj čaka na istem mestu, kot zadnjič in da naj čaka toliko časa, dokler oni oz. prevzemnik mamila ne bo prišel. Nenazadnje pa je predhodna dejavnost obtožencev razvidna tudi iz telefonskega pogovora med Š.in J.O. dne 14.1.1998, ko Š. obt. O. sprašuje, ali noče več delati, iz česar je mogoče sklepati le eno in sicer, da je obt. O. istovrstne posle, kakor je bil tisti dne 15.1.1998, ko je bil prijet, opravljal tudi že prej. Pritožbene navedbe zagovornice obt. F. zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Pritožnica predvsem meni, da so poročila o sledenju in tajnem opazovanju, na katera se sklicuje izpodbijana sodba, pomanjkljiva v toliko, ker v njih ni navedeno, kaj je kdo od opazovanih oz. sledenih v času izvajanja posebnih ukrepov počel. Pri izvajanju teh ukrepom to tudi ni nujno potrebno, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da poročila o tajnem opazovanju in sledenju v kombinaciji z izsledki telefonskih prisluhov zadoščajo za gotovost, potrebno za izdajo obsodilne sodbe, še posebej zaradi tega, ker ravnanje obtožencev dne 3.12.1997 potrjuje tudi ravnanje ob zasegu mamila dne 15.1.1998. Nenazadnje pa je v zvezi s povedanim potrebno omeniti tudi izpovedbo priče Z.Š., ki je dejala, da ji je med vožnjo v K. obt. F. na dolgo in široko pravil o tem, kdo in na kakšen način je v posel z mamili vpleten. Iz tega izhaja, da je ta obtoženec bil z organizacijo združbe in vlogami posameznih akterjev v njej dobro seznanjen. Nenazadnje pa je iz vsebine telefonskih prisluhov razbrati, da sogovorniki za mamilo uporabljajo različne šifre, med drugim poimenujejo mamilo tudi kot svinčnike, pri čemer je priča V.J. povedal, da je bila to šifra za mamilo.

Obtoženi P.F. oporeka dokazni vrednosti izpovedbe priče I.C. in v svoji pritožbi navaja, da ta priča o povezavah med njim, obtoženim O. in Š. sploh ne more govoriti, saj da nikoli ni videl niti kakorkoli bil v stiku z obtoženim O.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedbo ter priče povsem pravilno ocenilo in jo v kontekstu izpodbijane sodbe tudi pravilno uporabilo.

Nenazadnje je potrebno v zvezi s tem delom pritožbenih navedb obt. P.F. gledati tudi v luči gotovega dejstva, da je priča C. imel pri sebi potni list, glaseč se na ime obt. J.O., v katerem je bila vstavljena le pričina slika, tako, da se že v luči tega z gotovostjo ugotovljenega dejstva, pritožbene navedbe obt. P.F. izkažejo kot neutemeljene.

Kolikor pa zagovornika grajata izrečeni kazenski sankciji njunima varovancema, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenskih sankcij pravilno upoštevalo in ovrednotilo. Dejstvo je, da je šlo v konkretni kazenski zadevi za dobro organizirano kriminalno dejavnost, ki je bila razvejana tudi onstran meja naše države. Prav tako je kriminalna količina, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja tolikšna, da ji izrečeni kazni povsem ustrezata. Olajševalna okoliščina, ki jo zagovornica obtoženega P.F. vidi v njegovi nekaznovanosti, je prišla po oceni pritožbenega sodišča v pravšnji meri do izraza, kolikor pa omenja nejasnost obtoženčeve vloge pri obravnavanem početju, pa pritožbeno sodišče takšnih nejasnosti ne zaznava, pa tudi sicer nejasnost vloge obtoženca ne more biti olajševalna okoliščina oz.

predmet tega pritožbenega razloga, temveč je to mogoče vsebinsko uveljavljati le v okviru pritožbenega razloga glede ugotovljenega dejanskega stanja, o čemer je sodišče razlogovalo že zgoraj. Povsem enake ugotovitve veljajo tudi za obtoženega J.O.. V zvezi s pritožbenimi navedbami njegovega zagovornika, češ, da je bil obtoženec le v vlogi kurirja, pri čemer ima pritožnik očitno v mislih vlogo prevoznika, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to sicer res, pa vendar samo zaradi tega njegova vloga pri obravnavanem početju ne more biti tolikanj manjša, kakor se za to zavzema pritožnik, saj je glede na združbo, v kateri je sodeloval, tudi on bi njen del oz. je tudi on v njej sodeloval kot član s točno določeno nalogo, ne pa morebiti zgolj slučajno, tako, kakor to smiselno meni pritožnik.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP, zunaj okvira kršitev, ki jih v svojih pritožbah uveljavljajo pritožniki, nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo na podlagi 391. čl. ZKP vse pritožbe kot neutemeljene zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožniki s pritožbami niso uspeli, zato sta dolžna obtožena Peter F.in J.O. plačati stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče odmerilo vsakemu v obliki povprečnine, odmerjene na 100.000,00 SIT.

Po določbi 3. odst. 92. čl. ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3-tino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji. Zadnji znesek, relevanten za odmero povprečnine znaša 107.925,00 SIT, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženih P.F. in J.O..