Jedro

Kršitev dolžnostnega ravnanja razkritja podatkov je kot izvršitvena oblika obravnavanega dejanja predpisana v prvem odstavku 229. člena KZ-1, zato gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje. V navedenih zakonskih določilih je zajet celoten opis kaznivega dejanja, ki se ne sklicuje na dopolnilno pravno pravilo z drugega pravnega področja, zato zakonski opis kaznivega dejanja tudi glede razkritja podatkov ne predstavlja blanketnega opisa kaznivega dejanja. V obravnavanem abstraktnem zakonskem določilu prvega odstavka 229. člena KZ-1 podatki, ki jih storilec ne razkrije, niso natančneje opredeljeni. Podatki, ki jih storilci zamolčijo, se razlikujejo od primera do primera, pri čemer jih je treba specificirati v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja.

Obsojenca sta z aktivnim ravnanjem v smeri prikrivanja izpolnila vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.

Že iz izraza precenjene oziroma napihnjene ponudbe izhaja, da gre za ponudbe, ki ne izkazujejo realnih vrednosti oziroma cen gospodarskih strojev. V obravnavanem primeru so cene, navedene v predloženih ponudbah, višje, kar izkazujejo v izreku sodbe navedeni odstotki, po katerih se cene iz teh ponudb razlikujejo od cen, za katere so bili stroji kupljeni od dobaviteljev.

Iz zakonskega besedila drugega odstavka 229. člena KZ-1 izhaja, da so zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1 izpolnjeni s pridobitvijo sredstev, pri čemer lahko storilec sredstva pridobi sebi ali tretji osebi.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodno takso in sicer obsojeni J. K. v višini 700,00 EUR, obsojeni M. K. v višini 650,00 EUR ter obsojena A. R. v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 27. 3. 2015 pod točko 1 izreka J. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let s posebnim pogojem, da je dolžan oškodovanki Republiki Sloveniji v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrniti premoženjsko korist v višini 71.126,00 EUR. Oškodovanko Republiko Slovenijo je s premoženjskopravnim zahtevkom glede glavnice v višini 107.566,97 EUR in obresti v višini 39.766,08 EUR napotilo na pravdo.

Sodišče je pod točko 2 izreka sodbe M. K. spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. A. R. (prej K.) je pod točko 3 izreka spoznalo za krivo storitve pomoči pri kaznivem dejanju goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 ter pod točko 4 izreka kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje pod točko 3 izreka sodbe (ob uporabi omilitvenih določil) določilo kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 4 izreka sodbe ji je določilo kazen tri mesece zapora, nato pa določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je odločilo, da so obsojenci dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25. 8. 2016 pritožbe zagovornikov vseh treh obsojenih, obsojene A. R. in višjega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencem naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahteve za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe (zagovorniki obsojenih J. K. in A. R.). Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi in obsojence oprosti obtožbe za očitana kazniva dejanja, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljene. Vrhovna državna tožilka izraža nestrinjanje z navedbami zagovornikov, da v opisu dejanja v izreku sodbe niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj goljufije na škodo Evropskih skupnosti. Po navedbah vrhovne državne tožilke iz opisa dejanj izhaja, da je obsojeni J. K. neupravičeno pridobil sredstva iz evropskega proračuna oziroma da je drugoobosojeni M. K. poskušal pridobiti sredstva iz evropskega proračuna s tem, da ni razkril podatkov oziroma je zamolčal, da je sredstva pridobil oziroma poskušal pridobiti s precenjenimi ponudbami za gospodarske stroje, pri čemer iz izreka izhaja tudi višina neupravičeno pridobljenih sredstev. Meni, da je sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe zagovornikov obsojenih J. in M. K. v zadostni meri odgovorilo v točkah 9-12 ter 20, 21 in 24 obrazložitve sodbe. Navaja, da se je sodišče druge stopnje v točkah 13 in 14 obrazložitve opredelilo do možnosti nakupa strojev po nižjih cenah in obrazložilo, da očitek o prenapihnjenih cenah ni abstrakten. Trdi, da ima sodba sodišča druge stopnje v točki 15 obrazložitve konkretne razloge o naklepni vključitvi povezane družbe v nakup strojev. Ocenjuje, da konkreten opis kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja in da se je sodišče druge stopnje do opisa obravnavanega kaznivega dejanja opredelilo v točkah 40-42 obrazložitve sodbe.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili zagovorniki obsojenega J. K. in zagovornik obsojene A. R., ki vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B-1.

6. Vrhovno sodišče glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložniki v zahtevi kot samostojnem pravnem sredstvu (in ne s sklicevanjem na navedbe pritožbe ali zahtev drugih obsojencev) določno uveljavljajo in so konkretizirane (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložniki se smejo na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih niso mogli uveljavljati v pritožbi ali če so jih uveljavljali, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

7. Zagovorniki vseh obsojencev navajajo, da obsojena J. in M. K. z dejanjema, opisanima v točki 1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, nista izpolnila zakonskih znakov (poskusa) kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena (v zvezi s 34. členom) KZ-1. Zagovorniki obsojenih J. K. in A. R. nasprotujejo stališču sodišča druge stopnje, da sta obravnavani dejanji goljufije na škodo Evropskih skupnosti nepravi opustitveni kaznivi dejanji. Ključen pogoj kazenske odgovornosti pri teh kaznivih dejanjih je garantna dolžnost, to je povezava z določeno (fizično ali pravno) osebo ali virom nevarnosti za kazenskopravno dobrino, iz katere izhajajo posebne dolžnosti varovanja kazenskopravnih dobrin, ki jo je treba določno in jasno opredeliti.

Po navedbah zagovornikov vseh obsojencev v opisu dejanj niso navedeni pravno pravilo, iz katerega bi izhajalo določeno dolžnostno ravnanje obsojencev in podatki, ki bi jih morali razkriti. Iz izreka sodbe ne izhaja, da sta bila obsojena J. in M. K. Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) dolžna sporočiti nabavne tržne cene in da sta z zamolčanjem navedenih podatkov kršila dolžnostno ravnanje, ki jima ga je nalagalo določeno pravno pravilo. Po trditvah zagovornikov takšni zaključki ne izhajajo niti iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje zaključilo, da bi obsojenca morala ravnati s potrebno skrbnostjo in verodostojnostjo ter se s ponudniki gospodarskih strojev pogajati za nižje cene, iz česar ne izhaja, kakšne podatke bi obsojenca morala sporočiti Agenciji, takšne dolžnosti obsojencev pa ne izhajajo iz razpisa ali pravnega pravila. Po trditvah zagovornikov gre za nove zaključke sodišča druge stopnje, s čemer je bila obsojencema odvzeta pravica do obrambe in učinkovitega pravnega sredstva. Zagovornik obsojene A. R. ocenjuje, da je opredelitev dolžnostnega ravnanja kot ravnanja „s potrebno mero skrbnosti in verodostojnosti“ v nasprotju z načelom zakonitosti. Meni, da odločitve davčnega organa o vrnitvi sredstev za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja niso relevantne. Navaja, da sta obsojenca vlogo za pridobitev nepovratnih sredstev oddala na predpisanem obrazcu s priloženo predpisano dokumentacijo, pri čemer obrazci niso vsebovali rubrike „razno“, v kateri bi obsojenca razkrila tudi druge podatke. Trdi, da bi bilo mogoče enako kršitev dolžnostnega ravnanja očitati upravičencu do sredstev, ki je nabavil dražjo mehanizacijo, za katero mu je bilo na podlagi vloženih predračunov odobreno financiranje, vendar bi lahko enake učinke dosegel s cenejšimi stroji. Kršitev, ki se obsojencema očita v konkretni zadevi, bi bila podana tudi v primeru, da bi obsojenca mehanizacijo po cenah iz ponudb kupila neposredno od ponudnikov.

8. Kazniva dejanja se glede na način izvršitve razvrščajo na storitvena (delicta comissiva) in opustitvena kazniva dejanja, ki se nadalje razvrščajo na prava (delicta omissiva) in neprava opustitvena kazniva dejanja (delicta comissiva per omissionem). Prava opustitvena kazniva dejanja so tista, pri katerih dolžnost delovati oziroma nekaj storiti za zavarovanje pravne vrednote ali dobrine izhaja iz posebnega dela KZ-1 oziroma iz zapovedne tipične kazenskopravne norme. Neprava opustitvena kazniva dejanja so tista, ki so v zakonu sicer določena kot storitvena, iz narave dejanja pa je razvidno, da jih je mogoče storiti tudi z opustitvijo1. 9. Kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti2 stori, kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu. Storilec se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let (prvi odstavek 229. člena KZ-1). Enako se kaznuje, kdor pridobi sredstva z dejanji in iz proračunov iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 229. člena KZ-1). Če je bila z dejanjem iz prejšnjih odstavkov pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let (tretji odstavek istega člena).

10. Kršitev dolžnostnega ravnanja razkritja podatkov je kot izvršitvena oblika obravnavanega dejanja predpisana v prvem odstavku 229. člena KZ-1, zato gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje3. V navedenih zakonskih določilih je zajet celoten opis kaznivega dejanja, ki se ne sklicuje na dopolnilno pravno pravilo z drugega pravnega področja, zato zakonski opis kaznivega dejanja tudi glede razkritja podatkov ne predstavlja blanketnega opisa kaznivega dejanja4. V obravnavanem abstraktnem zakonskem določilu prvega odstavka 229. člena KZ-1 podatki, ki jih storilec ne razkrije, niso natančneje opredeljeni. Podatki, ki jih storilci zamolčijo, se razlikujejo od primera do primera, pri čemer jih je treba specificirati v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja.

11. Obsojenca sta z aktivnim ravnanjem v smeri prikrivanja izpolnila vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja in sicer sta kot direktorja družb P. in M. M. K., d. o. o. Agenciji v postopku za pridobitev nepovratnih sredstev predložila precenjene ponudbe, po odobritvi nepovratnih sredstev sta vložila zahtevek za izplačilo teh sredstev, pri čemer sta zamolčala, da sta odobritev nepovratnih sredstev dosegla s predložitvijo precenjenih ponudb, po odobritvi sredstev pa sta v nakup gospodarskih strojev z namenom doseči cene, odobrene z odločbo, vključila povezano družbo Z., d. o. o., ki je stroje kupila po dejanski vrednosti ter jih nato družbama P. in M. M. K., d. o. o. prodala po ceni, določeni v odločbi, s čemer sta pridobila oziroma poskusila pridobiti nepovratna sredstva. Iz konkretnega dela opisa dejanj v izreku sodbe torej izhaja, da sta obsojenca Agenciji zamolčala, da sta odobritev nepovratnih sredstev dosegla s predložitvijo precenjenih ponudb za gospodarske stroje, s čemer so podatki, ki bi jih obsojenca morala razkriti, konkretizirani v zadostni meri. Sodišči sta obrazložili, da navedena dolžnost izhaja iz načela vestnosti in poštenja v poslovnem prometu oziroma pri pridobivanju javnih sredstev (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, točki 18 in 31 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Podatki, ki bi jih morala razkriti obsojenca in dejstvo prenapihnjenih ponudb izhajajo že iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, o obveznosti pogajanj obsojencev za nižjo ceno pa je zaključilo že sodišče prve stopnje (točki 29 in 43 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), zato ni mogoče pritrditi navedbam obrambe, da gre za (novo ugotovljena) dejstva oziroma zaključke sodbe sodišča druge stopnje.

12. Obravnavani dejanji sta tako kaznivi zaradi dejstev, da sta obsojenca Agenciji predložila precenjene ponudbe in da sta po izdanih odločbah, s katerima je Agencija njunima družbama odobrila nepovratna sredstva za nakup strojev, v verigo nakupa z namenom višjih odstotkov financiranja nakupa oziroma neupravičene pridobitve nepovratnih sredstev vključila povezano družbo obsojene A. R., ki je stroje kupila po nižji ceni in jih nato po ceni, odobreni z odločbo, prodala obsojenčevima družbama. Drugačni primeri, ki jih v zahtevah izpostavljajo zagovorniki, s konkretnim primerom niso primerljivi. Tako ni mogoče pritrditi tezam zagovornikov, da bi bilo obravnavano kaznivo dejanje podano tudi v primeru, da bi obsojenca nabavila gospodarske stroje dražje znamke, pri čemer bi se dalo iste učinke doseči s cenejšimi stroji in da bi bila obravnavano dejanje podano tudi v primeru, da bi obsojenca stroje po cenah iz ponudb kupila neposredno od ponudnikov. Glede na navedeno so nerelevantne tudi teze zagovornikov, da obsojencema po odobritvi sredstev noben predpis ni nalagal nakupa mehanizacije po (naj)nižji ceni in obveznosti sporočiti Agenciji nabavne cene mehanizacije ter da sta obsojenca imela pravico mehanizacijo kupiti po ceni, odobreni z odločbo. Zagovorniki tudi z nadaljnjimi navedbami, in sicer, da je obsojeni M. K. Agenciji posredoval podatke, ki jih je pridobil na podlagi lastnega povpraševanja, da je Agencija v razpisu določila ceno mehanizacije, orientirano po cenah takšne mehanizacije na trgu, da obsojeni M. K. ni bil seznanjen s cenami mehanizacije, zato Agenciji ni ničesar zamolčal, da je Agencija v razpisu objavila maksimirane cene, da ni vzročne zveze med ravnanjem obsojenega M. K. in dobički družbe Z., d. o. o., da so bile ponudbe verodostojne, da obsojenca Agenciji nista mogla razkriti drugih podatkov in da ugotovitve davčnega organa niso relevantne, izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornici obsojenega M. K. v pritožbi kršitve kazenskega zakona glede konkretizacije zakonskih znakov nista uveljavljali, pri čemer v zahtevi nista navedli, da te kršitve v pritožbi nista mogli uveljavljati, zato Vrhovno sodišče njunih navedb glede te kršitve, ki se razlikujejo od navedb zagovornikov drugih dveh obsojencev, ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

14. Po navedbah zagovornikov obsojenih J. K. in A. R. so izrazi precenjena in napihnjena ponudba ter dejanska vrednost gospodarskih strojev nedoločni, vsebinsko prazni in večpomenski, zato je podana kršitev načela zakonitosti. Menijo, da sodišči navedenih izrazov nista konkretizirali v razlogih sodbe oziroma sta jih konkretizirali tako, da je mogoče vsako ponudbo opredeliti kot napihnjeno in da nobene cene z izjemo enkrat dosežene najnižje cene ni mogoče šteti kot dejanske. Navajajo, da je sodišče prve stopnje vsebino navedenih izrazov ugotavljalo z upoštevanjem ene transakcije. Po mnenju zagovornikov bi sodišče moralo opredeliti pomen precenjene oziroma napihnjene ponudbe in dejanske cene, šele nato bi moralo ugotoviti, ali je kot take mogoče opredeliti konkretne ponudbe in ceno. Zagovorniki nasprotujejo obrazložitvi sodišča druge stopnje, da so izrazi pojasnjeni že s samim opisom kaznivih dejanj. Trdijo še, da je odločitev sodišč v tem delu arbitrarna, zato je podana kršitev pravice do obrambe in pravnega sredstva.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča navedbe zagovornikov niso utemeljene. Kot sta obrazložili sodišči, že iz izraza precenjene oziroma napihnjene ponudbe izhaja, da gre za ponudbe, ki ne izkazujejo realnih vrednosti oziroma cen gospodarskih strojev. V obravnavanem primeru so cene, navedene v predloženih ponudbah, višje, kar izkazujejo v izreku sodbe navedeni odstotki, po katerih se cene iz teh ponudb razlikujejo od cen, za katere so bili stroji kupljeni od dobaviteljev (točki 13 in 14 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 25 in 29 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Izpodbijana pravnomočna sodba tako ni arbitrarna, prav tako nista podani kršitvi pravice do obrambe in pravnega sredstva.

16. Po trditvah zagovornikov obsojenih J. in M. K. obravnavano kaznivo dejanje stori, kdor si z dejanjem pridobi sredstva. V tej zadevi sta obsojenca sredstva pridobila oziroma poskušala pridobiti družbama P. in M. M. K., d. o. o., zato nista izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1. Po navedbah zagovornikov se sodišči do teh navedb nista opredelili, zato sta podani kršitvi pravice do obrambe in pravnega sredstva.

17. Iz (v točki 9 obrazložitve navedenega) zakonskega besedila drugega odstavka 229. člena KZ-1 izhaja, da so zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1 izpolnjeni s pridobitvijo sredstev, pri čemer lahko storilec sredstva pridobi sebi ali tretji osebi. Iz opisa dejanj v izreku sodbe izhaja, da sta obsojena J. in M. K. kot direktorja družb P., d. o. o. (obsojeni J. K.) in M. M. K., d. o. o. (obsojeni M. K.), neupravičeno pridobila oziroma družbama poskušala pridobiti nepovratna sredstva, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe (točke 9, 20 in 21 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točke 29, 31, 32 in 39 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), zato uveljavljane kršitve niso podane.

18. Navedbe zagovornika obsojene A. R., da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o naklepu do pomoči obsojencema pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja in do kaznivega dejanja, niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je tudi glede obsojenkinega naklepa do pomoči pri storitvi kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti soglašalo z zaključki sodišča prve stopnje, da je obsojenka dejanje, ki se ji očita v točki 3 izreka sodbe, storila z namenom pomagati pri neupravičeni pridobitvi nepovratnih sredstev, pri čemer se je zavedala protipravnosti svojega ravnanja in ga hotela storiti, kar izhaja iz načina storitve, poteka in sosledja izvršenih dejanj. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je pri obsojenki izkazan tako naklep glede kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti kot tudi glede pomoči pri izvršitvi tega kaznivega dejanja (točka 46 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 53 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

19. Zagovornik obsojene A. R. uveljavlja kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP in navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo zgolj na izvedenčeve ugotovitve, ki so obsojencem v škodo. Sodišče ni upoštevalo izvedenčeve ključne teze, da ni mogoče ugotoviti, ali bi lahko družbi P., in M. M. K., d. o. o. dosegli znižanje nabavnih cen pri dobaviteljih in te izvedenčeve ugotovitve ni ocenilo v povezavi z drugimi dokazi. Ocenjuje, da sodišče ni pretehtalo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Navaja, da sodišče prve stopnje ne sledi zagovorom obsojencev in jih napačno povzema. Zagovornik še izraža nestrinjanje z zaključki sodišča druge stopnje glede takšnih pritožbenih navedb ter uveljavlja kršitev pravice do obrambe in pritožbe.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do izvedenskega mnenja opredelilo ter obrazložilo, da sprejema izvedenčeve dejanske ugotovitve in izračune, ki se ujemajo tudi z drugimi izvedenimi dokazi, ne sprejema pa njegovih odgovorov na pravna vprašanja oziroma pravnih zaključkov, ki jih mora v (vsaki) obravnavani zadevi sprejeti sodišče. Zagovornik s temi navedbami pod videzom kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 355. člena ZKP izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornikove navedbe glede kršitve pravice do obrambe in pritožbe niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

B-3.

21. Zagovornik obsojene A. R. uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navaja, da obsojenka z dejanjem, opisanim v točki 4 izreka sodbe, ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Meni, da račun v poslovnem prometu ne služi kot dokazilo za opravljeno storitev oziroma dobavo blaga, kar je razvidno tudi iz njegovega poimenovanja. Datum dobave blaga ali opravljene storitve skladno s slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) ali drugim kogentnim predpisom ni določen kot obvezna sestavina računa, ki ga gospodarski subjekt izstavi pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Trdi, da obsojenka v račune ni vpisala lažnih podatkov. Računi, na katerih ni naveden datum dobave blaga, dobave ne izkazujejo. Meni, da se sodišče druge stopnje v zvezi z obveznimi sestavinami računa ne bi smelo sklicevati na določila Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), saj se obsojenki očita kršitev SRS. Ponovno opozarja na nepravilne zaključke sodišča druge stopnje in navaja, da se lahko datuma nakupa in dobave mehanizacije razlikujeta. Datum valute, naveden v računih, se za mesec dni razlikuje od datuma izstavitve računa, pri čemer na računih ni potrdila o plačilu. Tako so izrek in razlogi sodbe nerazumljivi ter v nasprotju z listinami. Navaja, da je Agencija kot dokaz za dobavljeno mehanizacijo zahtevala fotografijo in dokazilo o plačilu, ne pa računa. Lažni podatki v izdanih računih za izplačilo sredstev iz proračuna Evropskih skupnosti tako niso bili bistveni, pri čemer zagovornik ponovno izraža nestrinjanje z drugačnimi zaključki sodišča druge stopnje. Trdi, da obravnavano dejanje izpolnjuje zakonske znake prekrška po 3. točki prvega odstavka 140. člena ZDDV-1 in kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, zato je podana kršitev načela pravne države.

22. Iz točke 4 izreka sodbe izhaja, da je obsojenka kot direktorica družbe Z., d. o. o. izdala in podpisala štiri račune za dobavo dveh traktorjev in dveh gozdarskih prikolic družbama P. in M. M. K., d. o. o., čeprav je vedela, da navedeni gospodarski stroji družbi Z., d. o. o. s strani dobaviteljev še niso bili dobavljeni ali pa so bili dobavljeni na dan izdaje računa (očitka pod drugo in tretjo alinejo točke 4 izreka) in izdani računi tako niso izkazovali dejanske dobave blaga, kar je v nasprotju z določili Slovenskega računovodskega standarda 21.1 (v nadaljevanju SRS).

23. Sodišči sta ob sklicevanju na izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke zaključili, da vsebina izdanih računov družbe Z., d. o. o., torej tudi v računih navedeni datumi dobav, ki so enaki datumom (izdaje) računa, niso bili skladni z dejanskimi datumi dobav mehanizacije, zato so bili posledično neskladni s SRS 21.1, družba Z., d. o. o. pa bi ob upoštevanju pravih datumov dobav morala izdati avansne račune (točka 47 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 21 in 51 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Skladno z navedenim je zaključek sodišč o lažnih podatkih glede datumov dobav utemeljen, zagovornik pa z drugačnimi navedbami izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ker se očitki v izreku sodbe ne nanašajo na (v računih navedene) datume valute oziroma plačila blaga, navedeni datumi za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja niso relevantni.

24. Vrhovno sodišče v splošnem pritrjuje zagovorniku, da se dobava blaga izkazuje z drugimi računovodskimi listinami (na primer dobavnico), vendar je treba ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera zaključiti, da sta obsojenca plačilo in dobavo blaga Agenciji v zahtevku za izplačilo sredstev izkazala s predloženimi ponarejenimi računi. Obvezne sestavine računa kot poslovne listine, ki jo izda davčni zavezanec po ZDDV-1, so opredeljene v prvem odstavku 82. člena ZDDV-1, ki kot obvezno sestavino računa opredeljuje tudi datum dobave blaga. Obsojenki se kot direktorici družbe Z., d. o. o. očita vnašanje lažnih podatkov v poslovne listine - račune, ki morajo na podlagi SRS 21.1 verodostojno in pošteno izkazovati poslovne dogodke. Prav tako ne držijo zagovornikove navedbe, da navedba datuma dobave blaga ni bila pomembna za pravni promet oziroma izplačilo sredstev v konkretnem primeru; glede na odločbo o pravici do sredstev (list. št. 220 in 321 spisa) se sredstva izplačajo na podlagi zahtevka za izplačilo sredstev (Obrazec PRP-09, list. št. 226 in 314 spisa), v katerem sta obsojenca (tudi v skladu z razpisom) kot prilogo zahtevka navedla ponarejene račune. Pritrditi je navedbam zagovornikov, da iz odločbe o pravici do sredstev izhaja, da se nakup mehanizacije dokazuje tudi s fotografijami kupljene mehanizacije, vendar to ne spremeni s strani sodišč ugotovljenega dejstva, da sta obsojenca nakup strojev v zahtevku za izplačilo sredstev dokazovala z izdanimi ponarejenimi računi družbe Z., d. o. o..

25. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi ne zatrjuje, da bi bila obsojenka spoznana za odgovorno storitve prekrška po 3. točki prvega odstavka 140. člena ZDDV-1, zato so zagovornikove navedbe glede prekrivanja zakonskih znakov navedenega prekrška in kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 nerelevantne.

C.

26. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteve so bile vložene tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

27. Izrek o stroških postopka s temi izrednimi pravnimi sredstvi temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, so obsojenci po petem odstavku 3. člena in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dolžni plačati sodno takso in sicer je obsojeni J. K. dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR (tarifna številka 7113 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife), obsojeni M. K. je dolžan plačati sodno takso v višini 650,00 EUR, obsojena A. R. pa je dolžna plačati sodno takso v višini 500,00 EUR (oba obsojenca sta takso dolžna plačati po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

1 Dr. Liljana Selinšek: Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 101-102 ter dr. Damjan Korošec in drugi: Kazensko pravo, splošni del, UL RS, Ljubljana, 2014, str. 163-164. 2 Terminologija obravnavanega člena je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) z dne 10. 11. 2011 prilagojena preimenovanju institucij Evropskih skupnosti v institucije Evropske unije. 3 Tako tudi mag. Andrej Ferlinc v članku Kaznivo dejanje goljufije na škodo EU med evropskim in nacionalnim pravom, Pravna praksa št. 34/17, str. 24. 4 Dr. Liljana Selinšek: Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 85.