Jedro

V prvem odstavku 137. člena ZPP je predvideno, da se v primeru, kadar ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu, razen če ni v zakonu drugače določeno. Vročitev stranki neposredno ne šteje za veljavno (vročitev) oziroma predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega ostavka 339. člena ZPP, saj je bila s tem prvotoženki odvzeta možnost kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede prvotožene stranke v celoti (to je v obeh točkah izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24.2.2014 odločilo: - da sta dolžni toženki tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe solidarno plačati znesek l.363,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2013 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka), - da sta dolžni toženki tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe solidarno plačati pravdne stroške v višini 281,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da v odgovor nikoli ni prejela pripravljalne vloge, ki jo je vložila tožnica. Tudi na poziv za izjasnitev glede izvedbe naroka se ni odzvala izključno v prepričanju, da tožnica ni vložila nobene dodatne pripravljalne vloge ali dokaznih predlogov. S tem ji je bila odvzeta možnost, da se izjavi o vseh navedbah in dokazih nasprotne stranke, ki so bili ob tem bistveni za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč na navedbe in dokaze iz tožničine nevročene pripravljalne vloge oprlo svojo odločitev. Šlo naj bi za kršitev načela kontradiktornosti. Prav tako naj bi ostalo nezadostno raziskano dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (1)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da naj bi v predmetni zadevi dejansko stanje ostalo nezadostno raziskano zato predstavlja nedopusten pritožbeni razlog. Upravičeno pa pritožnica opozarja na zagrešeno procesno kršitev.

6. Iz predmetnega spisa je namreč razvidno, da je tožnica dne 16.12.2013 vložila prvo pripravljalno vlogo, s katero je (precej obširno) odgovorilo na navedbe prvotožene stranke iz odgovora na tožbo. Iz 13. točke obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidna ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvotoženka ni odgovorila na trditve oziroma okoliščine, ki jih je tožnica navedla v svoji prvi pripravljalni vlogi (in da v zvezi s tem ni predlagala nasprotnega dokaza). Na okoliščino prvotoženkinega neodgovora pa je nato upoštevaje 214. člen ZPP oprlo zaključek, da gre za neprerekana (priznana) dejstva. Iz spisa je nadalje razvidno, da je sodišče prve stopnje prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke vročalo neposredno prvotoženi stranki in ne njenemu pooblaščencu. Tako je vročalo kljub temu, da je prvotoženka že na samo tožbo odgovorila po pooblaščenem odvetniku.

7. V prvem odstavku 137. člena ZPP je predvideno, da se v primeru, kadar ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu, razen če ni v zakonu drugače določeno. Ker v zvezi s tem ni v zakonu nobene drugačne določbe, bi moralo sodišče prve stopnje prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke prvotoženki vročati prek njenega pooblaščenca in ne neposredno, kot je to storilo. Vročitev stranki neposredno (v primeru, kot je obravnavani) pa sploh ne šteje za veljavno (vročitev) oziroma predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (2), saj je bila s tem prvotoženki (kot to upravičeno poudarja) odvzeta možnost kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prvotoženkini pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo glede nje v celoti (to je v obeh točkah izreka) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). V njem naj v skladu z navedenim prvenstveno poskrbi za pravilno vročitev (tožničine) prve pripravljalne vloge prvotoženki.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (tretjiodstavek165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZPP.

(2) Glej Vesna Rijavec, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Uradni list: GV Založba, 2005, str. 551 oziroma sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 688/2000 z dne 14. 9. 2000.