Jedro

Po določbah ZDen je, razen v primeru iz četrtega odstavka 61. člena, odločitev o vložitvi zahteve za denacionalizacijo v dispoziciji tistega, ki meni, da je denacionalizacijski upravičenec (ali pa njegov pravni naslednik). Zato dejstvo, da se nekateri od denacionalizacijskih upravičencev niso odločili za vložitev zahteve, ne more vplivati na odločitev v konkretnem primeru, ko povsem določen subjekt zatrjuje, da so v njegovem primeru pogoji za denacionalizacijo izpolnjeni. Morebitna ugoditev predlagateljevi zahtevi za denacionalizacijo zato ne more biti krivična do tistih, ki denacionalizacije niso zahtevali, pa bi jo morda lahko.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nov narok se mora opraviti pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom že drugič zavrnilo predlog za denacionalizacijo zemljišč, ki jih je predlagateljev oče F. M. s kupno pogodbo z dne 15.3.1962 prodal Kmetijski zadrugi C. Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložil predlagatelj revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zelo obširni reviziji zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb postopka zato, ker sodišče ni izvedlo dokazne ocene tako, kot določata 7. in 8. člen ZPP, ker v odločbah niso navedeni razlogi o vseh pravno odločilnih dejstvih in ker predlagatelju glede tistih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče po uradni dolžnosti, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana zato, ker sta sodišči zmotno uporabili določbo 5. člena ZDen, določbo 60. člena ZOR in pravna pravila par. 870 ODZ. Direktne grožnje ali fizične sile predlagatelj res ni zatrjeval. Zatrjeval pa je, da so predstavniki zadruge njegovega pok. očeta večkrat obiskali in ga prepričevali, da naj zemljo proda, ker bo sicer arondirana. Oče se je temu upiral, kar izhaja tudi iz izpovedbe v postopku zaslišanega F. M., ki je jasno izpovedal, da je bil predlagateljev oče "trd problem". Sodišči sta šteli za nepomembno, da je bila tik pred sklenitvijo prodajne pogodbe izdana odločba o arondaciji, na drugi strani pa sta napačno kot pravno odločilno šteli, da druge osebe, ki so v tistem času tudi sklepale prodajne ali menjalne pogodbe, sploh niso vložile zahteve za denacionalizacijo. Že dejstva, da je predlagateljevemu očetu grozila arondacija, da je bil pred sklenitvijo pogodbe "trd problem", da je bila cena vnaprej določena, prejeta kupnina pa izredno nizka, saj je dosegala le 10,17% prave vrednosti, zadoščajo za zaključek, da so podani pogoji za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. Reviziji naj se zato ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne v novo sojenje. V ponovljenem prvostopnem postopku naj zadevo obravnava drugo sodišče. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postoku (ZPP/77), v zvezi s 400. členom ZPP/77 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbo 5. člena Zakona o denacionalizaciji, Ur.l. RS, št. 27/91-I do 29/99 - ZDen, je utemeljena, saj sta obe sodišči, zaradi zmotne uporabe navedene določbe ZDen, pri odločanju o predlagateljevem zahtevku dejansko upoštevali nekatere okoliščine, ki za odločitev niso pravno odločilne, nista pa upoštevali ali ugotovili nekaterih okoliščin, ki so za pravilno uporabo 5. člena ZDen lahko pravno odločilne.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predlagateljevega zahtevka oprlo tudi na okoliščini, da podatki zemljiške knjige dokazujejo, da so ne le predlagateljev oče, ampak tudi drugi lastniki zemljišč, sklenili menjalne ali prodajne pogodbe, vendar pa je zahtevo za denacionalizacijo vložil le predlagatelj, in da so tudi drugi lastniki za svoja zemljišča dobili le približno tako vrednost kot predlagateljev oče, zaradi česar bi bila morebitna ugoditev zahtevi za denacionalizacijo v razmerju do teh lastnikov zemljišč lahko krivična. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da sta za pravilno uporabo 5. člena odločilni tudi navedeni okoliščini, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je taka presoja obeh sodišč pravno napačna in ni v skladu z določbami ZDen.

Po določbah ZDen zahteve za denacionalizacijo ni bilo obvezno vložiti, denacionalizacijski postopek pa se tudi ni začel po uradni dolžnosti (prvi odstavek 61. člena; izjema je predvidena le v četrtem odstavku 61. člena ZDen, vendar pa le za primere iz tretjega odstavka 61. člena ZDen, tedaj za primere, ko vloži predlog za začetek postopka zavezana stranka, ki pa mora za uvedbo denacionalizacijskega postopka že v predlogu izkazati pravni interes; šele če je pravni interes ugotovljen s strani pristojnega organa (ne zavezanca), se šteje, da je bil postopek, ki se je tudi moral začeti s predlogom, uveden po uradni dolžnosti). Povedano pomeni, da je bila odločitev, ali bo vložena zahteva za denacionalizacijo, v dispoziciji tistega, ki je bil mnenja, da je denacionalizacijski upravičenec (ali pa njegovih pravnih naslednikov). Zato dejstvo, da se morda nekateri denacionalizacijski upravičenci (ali pa njihovi pravni nasledniki) niso odločili za vložitev zahteve za denacionalizacijo, pa čeprav je bilo na istem območju več takih oseb, ne more vplivati na odločitev v konkretnem primeru, ko povsem določen subjekt zatrjuje, da so v njegovem primeru pogoji za denacionalizacijo izpolnjeni. Morebitna ugoditev predlagateljevi zahtevi za denacionalizacijo (če so seveda za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji) zato ne more biti krivična do tistih, ki denacionalizacije sploh niso zahtevali, pa bi jo, iz podobnih razlogov kot predlagatelj, morda lahko zahtevali.

Po povedanem tedaj okoliščini, da drugi lastniki, ki so tudi sklenili prodajne ali menjalne pogodbe, kot protivrednost pa dobili približno toliko kot predlagateljev oče, niso vložili zahtev za denacionalizacijo, ob pravilni uporabi določbe 5. člena ZDen ne moreta biti pravno odločilni. Zato v ponovljenem odločanju sodišče na ti dve okoliščini ne bo moglo opreti svoje odločitve. Sicer pa je potrebno še omeniti, da so trditve o tem, da nihče drug ni vložil zahteve za denacionalizacijo, lahko res v nasprotju z listinami, s katerimi je razpolagalo pritožbeno sodišče pred odločitvijo o vloženem pravnem sredstvu, kot se zatrjuje v reviziji. Pred odločitvijo o pritožbi je namreč pritožbeno sodišče prejelo listine o tem, koliko denacionalizacijskih zadev je bilo odstopljenih v reševanje sodišču, res pa je, da iz teh listin ni razvidno, ali vlagatelji zahtev za denacionalizacijo svoje zahteve utemeljujejo z enakimi (ali vsaj podobnimi) trditvami kot predlagatelj. Sicer pa, kot je bilo že povedano, te okoliščine niso bistvene. Zato v tej smeri v ponovljenem postopku dokaznega postopka ne bo potrebno dopolnjevati.

Potrebno pa bo v ponovljenem postopku zavzeti opredeljeno stališče do vseh tistih zatrjevanih okoliščin, ki so za pravilno uporabo 5. člena ZDen lahko pravno odločilne in glede teh zatrjevanih okoliščin izvesti dokazni postopek, česar zaradi zmotne uporabe določbe 5. člena ZDen sodišči v dosedanjem postopku nista naredili. Nobeno od sodišč tako ni izvedlo dokazov (čeprav so bili ti predlagani in predloženi) glede trditve, da je bila prodajna pogodba sklenjena takoj za tem, ko je bila izdana odločba o uvedbi arondacijskega postopka, ki naj bi zajemala tudi zemljišča, ki so bila predmet sklenjene prodajne pogodbe. Tudi okoliščina, da naj bi bil predlagateljev oče "kar trd problem", vendar ga je predstavnik zadruge "prepričeval toliko časa, dokler ni podpisal pogodbe", ki jo je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, vendar pa menilo, da ni odločilna, ker ne dokazuje nobene "direktne grožnje ali fizične sile", pritožbeno sodišče pa menilo, "da ne potrjuje neobstoja soglasne volje obeh pogodbenih strank", lahko po mnenju revizijskega sodišča kaže na to, da so pogoji iz 5. člena ZDen vendarle izpolnjeni. Prepričevanje nekoga, ki je "trd problem", da sklene pravni posel, res ne dokazuje "direktne grožnje ali fizične sile", kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, lahko pa dokazuje, da volja tistega, ki je pravni posel sklenil, le ni bila resnična in prava. Zlasti to velja ob predlagateljevih zatrjevanjih, da naj bi se prodajna pogodba sklepala v času arondacijskega postopka, in njegovih nadaljnjih zatrjevanjih, da se pogodbeni stranki o elementih prodajne pogodbe nista mogli niti pogajati, saj naj bi bila kupnina s predpisi že vnaprej določena. V primeru, ko se prodajalec z morebitnim kupcem ne more pogajati niti o predmetu prodaje niti o ceni, prav za tak primer pa naj bi šlo potrditvah predlagatelja v obravnavanem primeru, je res vprašanje, glede katerih elementov pravnega posla je prodajalec še lahko "trd problem", zaradi česar ga je potrebno "večkrat prepričevati", da naj pravni posel vendarle sklene.

Že navedeni razlogi so narekovali ugoditev reviziji, razveljavitev odločb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Kljub temu pa revizijsko sodišče še pripominja, da predlagatelj v reviziji utemeljeno opozarja tudi na določbo četrtega odstavka 7. člena ZPP/77. Po tej določbi sodišče sicer sme ugotoviti tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, vendar pa svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Če sodišče opre odločitev na dejstva, ki jih je samo ugotovilo, strankam pa ni dalo možnosti, da se o teh dejstvih izjavijo med postopkom in pred izdajo odločbe, odvzame strankam možnost sodelovanja v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izvedlo nekaj dokazov tudi po uradni dolžnosti, za dejstva, ki jih je na ta način ugotovilo, pa sta udeleženca postopka izvedela šele iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje (podatki o številu sklenjenih menjalnih in prodajnih pogodb, višini kupnine, ki je bila dogovorjena v posameznih pogodbah in primerjava kupnin s kupnino, ki je bila dogovorjena s sporno prodajno pogodbo, ugotovitev, da naj bi predlagateljev oče tudi v letu 1955 prodal zemljišče, kar naj bi dokazovalo netočnost predlagateljevih trditev, da njegov oče ni prodajal zemlje itd.).

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sklepa obeh sodišč razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (395. člen ZPP/77).

Predlagatelj je v reviziji tudi predlagal, da naj v ponovljenem postopku na prvi stopnji odloča drugo sodišče. Temu predlogu vrhovno sodišče ni ugodilo. Je pa v skladu s pooblastilom iz 395. člena ZPP/77 odločilo, da se mora nova obravnava opraviti pred drugim sodnikom.