Jedro

Da bi imela vlaganja v tujo nepremičnino stvarnopravne učinke, bi moral obstajati dogovor med investitorji na eni strani in lastnikom nepremičnine na drugi strani o tem, da se bodo opravila določena vlaganja v nepremičnino, ki bodo prinesla investitorjem določene stvarnopravne deleže na nepremičnini.

Upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, ki ga ima z zakoncem ter zato zahteva izvršbo na dolžnikov solastninski delež, ne more pa zahtevati določitev deleža dolžnika na nepremičninah, ki so last tretje osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da sta pokojni S. K. ml. in toženka M. K. solastnika nepremičnine, vpisane v vložno št. 319 k.o. ..., vsak do 35/100 in solastnika vsak do 1/2 garaže prizidane k stavbi v ulici X, v kraju Y, ki stoji na parceli št. 468/1 k.o. ..., ter je toženec S. K. st. dolžan ostalim tožencem izstaviti za zemljiško knjižni vpis sposobno listino, za vknjižbo solastninskih deležev na navedenih nepremičninah v korist pokojnega S. K. ml. in M. K. v zgoraj navedenem obsegu, vsi toženci pa so nerazdelno dolžni tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu S. K. njegove pravdne stroške v znesku 38.683,00 SIT, toženki M. K. pa vznesku 30.676,50 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so bile v hišo v ulici X vložene obsežne investicije in v takem vrednostnem obsegu, da pomenijo za vlagatelja S. K. ml. in M. K. pridobitev lastninskega deleža in ne samo obligacijskega. Med obema K. (S. K. st. in S. K. ml.) in toženko M. K. je nedvomno obstajal dogovor, da pokojni S. K. ml. skupaj z ženo M. pridobi solastniski delež na hiši. Ta dogovor dokazuje izpoved priče P. V. o tem, da mu je pokojni S. K. ml. rekel, da mu je oče dal hišo in da ga investicije v njo veliko stanejo. Poleg tega tudi dokazuje izpoved pokojnega S. K. ml., da so se starši leta 1977 preselili v hišo v ulici A., on in žena M. pa sta se po izvršenih adaptacijah v letu 1979 in 1980 vselila v hišo v ulici X v kraju Y . Sama logika zato veleva ugotovitev, da je S. K. st. soglašal z vlaganji sina in snahe v hišo in jima jo prepustil ter imata zato pravico do solastnine. Tožnik se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je garaža del glavnega objekta, zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje z izvedencem ugotoviti enoten delež vlaganj proti stari hiši. Odločitev sodišča je neživljenska in je zato sodbo treba razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik kot upnik sedaj že pokojnega S. K. ml. zahteva ugotovitev in vknjižbo solastninske pravice na pokojnega S. K. ml. kot dolžnika in na njegovo ženo M. K., na nepremičninah, ki so zemljiškoknjižno last tretje osebe, to je dolžnikovega očeta S. K. st. Na podlagi 57. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) bi tožnik kot upnik lahko zahteval na podlagi pravnomočne sodbe, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, ki ga imata z ženo M. K. ter nato zahteval izvršbo na dolžnikov solastninski delež. Na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen, ker se ne nanaša na določitev deleža dolžnika na nepremičninah, ki so skupno premoženje dolžnika S. K. ml. in njegove žene M. K., temveč se nanaša na določitev deležev dolžnika in njegove žene na premoženju, ki je last tretje osebe (S. K. st.). Za tak zahtevek zoper dolžnikovega očeta S. K. st. tožnik nima nobene pravne podlage. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da zgolj na podlagi vlaganj v tujo nepremičnino solastninske pravice ni mogoče pridobiti. Da bi imela vlaganja v tujo nepremičnino stvarnopravno učinke, bi moral obstajati dogovor (vsaj usten, če ne že pismen) med investitorjema na eni strani in lastnikom nepremičnine na drugi strani o tem, da se bodo opravila določena vlaganja v nepremičnino, ki bodo prinesla investitorjema določene stvarnopravne deleže (solastninske deleže) na nepremičnini. Obstoj takega dogovora med dolžnikom pokojnim S. K. ml. in njegovo ženo M. K. na eni strani in zemljiškoknjižnjim lastnikom nepremičnin S. K. st. na drugi strani tožnik niti ni jasno zatrjeval. Tudi v pritožbi le domneva, da je bil tak dogovor sklenjen, kar naj bi dokazovala konkludentna dejanja lastnika nepremičnin S. K. st., ko je dolžniku in njegovi ženi oziroma sinu in snahi prepustil v uporabo hišo z zemljiščem v ulici X v kraju Y in dopuščal vlaganja v njo. Na podlagi konkludentnih dejanj pa na obstoj dogovora, ki naj bi imel stvarnopravne učinke, tudi po mnenju sodišča druge stopnje dogovora ni mogoče dokazati. Kolikor gre za zatrjevana vlaganja v garažo, tudi ni mogoče uporabiti pravil o gradnji na tujem svetu v smislu 24. - 26. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) in sklepati o pridobitvi izključne lastnine S. K. ml. in M. K., saj gre za pritiklino k stanovanjski hiši, ki nima samostojne usode, kar priznava v svoji pritožbi tudi tožnik sam. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, saj je sprejelo pravilne dejanske ugotovitve in materialnopravne zaključke (čeprav glede garaže napačno na podlagi pravnega pravila paragrafa 416 ODZ), v postopku in sodbi pa tudi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka (iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku) na katere mora paziti po uradni dolžnosti tudi sodišče druge stopnje. Pritožbo tožnika je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker toženci odgovora na pritožbo niso vložili, odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo pritožbenih stroškov tožnika pa je vsebovana v odločitev o zavrnitvi njegove pritožbe.

V tej sodbi so bile na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92.