Jedro

Vrhovno sodišče določbo prvega odstavka 190. člena ZPP razlaga tako, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. V kolikor bo tožnik vztrajal pri prvotno postavljenem zahtevku, bo to pomenilo, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, ne bodo relevantna. Hkrati tudi toženec pri tako uveljavljanem tožbenem zahtevku ne bo mogel uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki se tičejo samega odstopa terjatve, ali ugovorov proti prevzemniku terjatev (drugi odstavek 421. člena OZ). Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve, bo toženec tovrstne ugovore lahko uveljavljal šele v primeru morebitne izvršbe s strani prevzemnika terjatve na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ.

Stališče v prid irelevančni teoriji, da tožnik ni dolžan tožbenega zahtevka prilagoditi okoliščinam odstopa terjatve, pa ne pomeni, da tožnik takšne prilagoditve ne sme narediti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Glede dosedanjega poteka postopka

1. Sodišče prve stopnje je v sporu majhne vrednosti s sodbo toženi stranki naložilo plačilo 2.518,16 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je v pritožbi kot edini pritožbeni razlog uveljavljala, da jo je med pravdo tožeča stranka obvestila, da je bila terjatev odstopljena tretji osebi; zato bi morala tožeča stranka v skladu z relevančno teorijo prilagoditi zahtevek.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da se stališča o uporabi relevančne ali irelevančne teorije tudi v sodni praksi razlikujejo, vendar pa se je v večini primerov (včasih le posredno) izrekla za irelevančno teorijo. Pri tem se je sklicevalo na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/2003, II Ips 198/2003, II Ips 518/2001 in II Ips 397/2002. Enako stališče naj bi izhajalo iz sodb Višjega sodišča v Kopru I Cp 698/2000 in I Cp 624/2003. Drugačno stališče naj bi bilo zastopano le v sodbah Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1261/2001 in I Cp 1582/2003. Sklicevalo se je na pregled sodne prakse v prispevku V. Balažica v Pravosodnem biltenu 2/2004: Odtujitev stvari ali pravice med pravdo ter prekinitev in nadaljevanje pravdnega postopka po prenehanju pravdne stranke - pravne osebe. Zavzelo je stališče, da običajno v tovrstnih primerih poskuša cesionar vstopiti v pravdo, čemur se toženec lahko upre. Zato naj bi se toženec v takem primeru sam spravil v položaj, ko bo morda moral na podlagi izvršilnega naslova izpolniti cedentu, kasneje pa ga bo morda terjal še cesionar. V vsakem primeru pa ima cesionar kot singularni pravni naslednik tudi s tako sodbo v rokah izvršilni naslov. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da se je že večkrat izreklo, da v takem primeru sprejema irelevančno teorijo, saj za stališče, da je tožnik dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek, v zakonu ni podlage.

4. Vrhovno državno tožilstvo je v zakonskem roku iz prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabo 190. člena ZPP v zvezi z določbami 417. do 428. člena OZ. Sklicuje se na stališča pravne teorije (prof. dr. Jože Juhart:, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 285 in prof. dr. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 234-235) v prid relevančne teorije. Zatrjuje, da naj bi stališča sodne prakse v obdobju od leta 2000 do 2010 trdno stala na stališču irelevančne teorije, ki je dopuščala tudi relevančno teorijo. Do takrat naj ne bi bila mogoča zavrnitev tožbenega zahtevka zgolj iz razloga, ker tožnik ni prilagodil tožbenega zahtevka. Po letu 2010 naj bi se sodna praksa spremenila tako, da je zavzeto strogo stališče, da mora tožnik v primeru odstopa terjatve prilagoditi zahtevek, sicer sodišča tožbene zahtevke zavračajo (sklicuje se na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 626/2012, Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1243/2008 ter na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 398/2011). Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje na potrebnost poenotenja sodne prakse. Vrhovno državno tožilstvo predlaga Vrhovnemu sodišču, naj ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

5. Na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti sta pravočasno odgovorili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže, ker ne gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, oziroma podredno, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka je v odgovoru na vloženo zahtevo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Tožeči stranki naj naloži tudi povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s stroški postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Ker v skladu z osmim odstavkom 458. člena ZPP v teh postopkih ni revizije, je glede na določbo drugega odstavka 385. člena ZPP zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena. V zvezi z izpostavljenim vprašanjem Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v dosedanjih odločbah še ni izrecno opredeljevalo do vprašanja, ali je tožnik po odtujitvi stvari ali pravice med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja, oziroma ali bi sodišče v primeru neprilagoditve tožbenega zahtevka moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na to, da tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja na različno prakso višjih sodišč do tega vprašanja, utemeljeno meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi pomembna z vidika zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava skozi sodno prakso.

Glede obsega preizkusa izpodbijane sodbe

7. Glede postopkovnih kršitev, storjenih pred sodiščem, ki je izdalo izpodbijano odločbo, je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno na kršitve, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). V obravnavani zahtevi ni konkretizirano uveljavljana nobena postopkovna kršitev sodišča druge stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obravnavalo zgolj v obsegu izpostavljenega vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, to je, ali bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožeča stranka potem, ko je med pravdo cedirala terjatev tretji osebi, tožbenega zahtevka ni prilagodila tako, da bi od tožene stranke zahtevala izpolnitev v korist prevzemnika terjatve (cesionarja).

Glede utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

8. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

9. Vlagatelj zahteve pravilno ugotavlja, da je bil institut odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda, in v zvezi s tem vprašanje, koliko naj se sprememba materialnopravnega položaja upošteva pri vsebini sodbe, že dolgo obdobje predmet razprav teoretikov civilnega procesnega prava. Tako sta se izoblikovali dve pravni teoriji: (1) relevančna teorija, po kateri je tožnik dolžan tožbeni zahtevek prilagoditi nastali odtujitvi in (2) irelevančna teorija, po kateri tožniku ni potrebno spreminjati zahtevka.(1) Navedeni teoretiki se večinoma sklicujejo, da je prevladujoče zastopanje relevančne teorije. Opredeljevanje za eno ali drugo teorijo je prisotno tudi med predstavniki avstrijske in nemške procesne teorije.(2) Kljub temu pa tudi teoretiki, ki zastopajo relevančno teorijo, dopuščajo odstop od te teorije, ko gre za odsvojitev na strani toženca.(3)

10. Omenjena tuja procesna literatura z nemškega govornega območja hkrati izpostavlja, da je sodna praksa kljub povsem primerljivi zakonski ureditvi v § 265 nemškega Zivilprocessordnung-a (ZPO) in v § 234 avstrijskega ZPO zavzela različno stališče. Tako naj bi sodna praksa avstrijskega Vrhovnega sodišča (OGH) sledila irelevančni teoriji, nemška sodna praksa pa v primeru odsvojitve na strani tožnika relevančni teoriji.

11. Prvi odstavek 190. člena ZPP se glasi: Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. 12. Takšno določbo teorija enotno tolmači kot primer ločevanja med procesno in materialno legitimacijo pravdnih strank. Ta ureditev naj bi tudi po nastopu litispendence omogočala prosto razpolaganje strank s stvarjo ali pravico, ki je predmet pravde. Posebej naj bi bil varovan položaj tožnika, saj naj bi bilo na ta način preprečeno, da bi na primer toženec v lastninski pravdi preprečil uspeh tožnika že z odtujitvijo stvari, o kateri teče pravda.(4)

13. Bistven učinek določbe prvega odstavka 190. člena ZPP pa je v tem, da bo sodba, ki bo izdana med pravdnima strankama, učinkovala tudi zoper tretjo osebo, ki je stvar ali pravico pridobila med pravdo. Pravnomočna sodba o terjatvi, ki je bila izdana med prvotnim upnikom in dolžnikom, bo učinkovala tudi v korist prevzemnika terjatve. Učinek pravnomočnosti odločitve prevzemniku terjatve zato omogoča, da zoper dolžnika lahko uveljavlja terjatev tudi s prisilno izvršbo na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

14. Ker je v skladu z drugim odstavkom 190. člena ZPP možnost vstopa pridobitelja stvari ali pravice v pravdo pogojena s soglasjem obeh pravdnih strank, določba prvega odstavka 190. člena ZPP zasleduje tudi načelo procesne ekonomije. V kolikor zakon ne bi omogočal nadaljevanja pravde med istima pravdnima strankama pod predpostavko ločitve procesne in stvarne legitimacije, bi v primeru odstopa na strani tožeče stranke prevzemnik stvari ali pravice moral vložiti novo tožbo zoper toženca. Enako velja tudi v primeru odstopa predmeta spora na strani tožene stranke, saj bi v takem primeru tožnik moral vložiti novo tožbo zoper pridobitelja predmeta pravde.

15. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da v določbi 190.člena ZPP ni najti podlage za stališče relevančne teorije, da je tožnik v primeru odstopa terjatve med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika terjatve in da bi v nasprotnem primeru sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Zagovorniki relevančne teorije potrebnost prilagoditve zahtevka odstopu predmeta spora praviloma utemeljujejo z argumentacijo, da bi bilo v nasprotnem primeru podano neskladje med vsebino sodbe in vsebino materialnopravnega razmerja med pravdnima strankama. Takšno neskladje pa bi bilo podano tako v primeru odstopa predmeta spora na strani tožeče stranke kot tudi v primeru odstopa na strani tožene stranke. Ob tem, da tudi zagovorniki relevančne teorije od te teorije odstopajo v prid irelevančni teoriji v primeru odstopa predmeta spora na strani toženca,(5) na določbi prvega odstavka 190. člena ZPP, ki ne razlikuje položajev odstopa v primeru tožnika ali toženca, ni mogoče z razlagalnimi metodami priti do prepričljivega zaključka, da je v primeru odstopa predmeta spora na strani tožnika le-ta dolžan tožbeni zahtevek prilagoditi odstopu, sicer mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

16. Vrhovno sodišče zato določbo prvega odstavka 190. člena ZPP razlaga tako, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. V kolikor bo tožnik vztrajal pri prvotno postavljenem zahtevku, bo to pomenilo, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, ne bodo relevantna. Hkrati tudi toženec pri tako uveljavljanem tožbenem zahtevku ne bo mogel uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki se tičejo samega odstopa terjatve, ali ugovorov proti prevzemniku terjatev (drugi odstavek 421. člena OZ). Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve, bo toženec tovrstne ugovore lahko uveljavljal šele v primeru morebitne izvršbe s strani prevzemnika terjatve na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ.

17. Stališče v prid irelevančni teoriji, da tožnik ni dolžan tožbenega zahtevka prilagoditi okoliščinam odstopa terjatve, pa ne pomeni, da tožnik takšne prilagoditve ne sme narediti. Dopustnosti takšne prilagoditve zahtevka, ki sledi relevančni teoriji, pritrjujejo tudi že zavzeta stališča Vrhovnega sodišča v sodbah II Ips 273/2006 z dne 9. 4. 2009 in II Ips 239/2008 z dne 8. 7. 2009. Takšna prilagoditev ne pomeni subjektivne spremembe tožbe, saj sta obe pravdni stranki ostali nespremenjeni. Hkrati pa pri tem ne gre za spremembo tožbenega zahtevka, temveč zgolj za spremembo načina izpolnitve obveznosti. Kljub temu pa je takšno prilagoditev zahtevka praviloma potrebno šteti v korist prevzemnika terjatve, v čigar korist tožnik po odstopu terjatve vodi pravdo. S takšno prilagoditvijo zahtevka je prevzemnik terjatve opredeljen kot upravičenec v sodbi in ima zato po pravnomočnosti v rokah neposreden izvršilni naslov za prisilno izterjavo. Če je takšna prilagoditev zahtevka utemeljevana na posledici odstopa terjatve, so te okoliščine vključene kot del dejanske podlage, na kateri temelji sodba. S tem pa je tožencu tudi omogočeno, da že v pravdi uveljavlja tudi ugovore iz drugega odstavka 421. člena OZ.

18. Ti razlogi govorijo za koristnost prilagoditve zahtevka v prid prevzemnika terjatve. Na takšno postopanje, ki je v prid procesne ekonomije, lahko sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) tudi usmeri tožečo stranko. Zgolj vztrajanje pri prvotnem zahtevku pa iz že navedenih razlogov ne more pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka, temveč le do drugačnega položaja prevzemnika pri načinu uveljavljanja terjatve v prisilni izvršbi.

19. Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje, da naj bi iz obrazložitve sodbe II Ips 398/2011 posredno izhajalo, da je tožnik dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek. Citirani odlomek iz obrazložitve predstavlja zgolj povzemanje prevladujočega stališča teorije do tega vprašanja. V sami navedeni zadevi pa to vprašanje niti ni bilo odločilno za odločitev revizijskega sodišče, saj so v navedenem primeru učinki odstopa nastopili po trenutku, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti. Podobno se je Vrhovno sodišče tudi v sodbi II Ips 273/2006 sklicevalo, da je tožeča stranka sledila zahtevam relevančne teorije in prilagodila tožbeni zahtevek. Iz teh odločitev zato ni mogoče sklepati, da bi Vrhovno sodišče zavzelo stališče o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, v katerem tožnik le-tega ni prilagodil cesiji terjatve. Upoštevaje navedeno tudi jasno izraženo materialnopravno naziranje v tej sodbi ne odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. 20. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se izkaže, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je potrdilo sodbo, ki je naložilo izpolnitev toženi stranki v korist tožeče stranke, čeprav je bila terjatev med pravdo odstopljena tretji osebi, pravilno uporabilo določbo 190. člena ZPP. S tem pa se izkaže zahteva za varstvo zakonitosti za neutemeljeno, v posledici česar jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s smiselno uporabo 378. člena ZPP).

Glede stroškov postopka zaradi zahteve za varstvo zakonitosti

21. Odločitev o stroških postopka na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroške tega postopka je priglasila zgolj tožena stranka, v korist katere je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Ker zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti ni spremenila končnega neuspeha tožene stranke v postopku, sama nosi tudi svoje stroške tega dela postopka.

(1) Glej: J. Juhart, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, 1961, stran 285, S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII izdaja Narodne novine, Zagreb, 2004, stran 419, L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list 2002, stran 217 in A. Galič in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, stran 234. (2) Glej: - Becker-Eberhard, Münchner Kommentar, Zivilprozessordnung, 3. izdaja, 1. knjiga, Beck, München 2008, § 265, stran 1509; - Greger, Zöller: Zivilprozessordnung, 28. izdaja, Verlag Dr. Otto Schmidt KG, Köln 2010, § 265, stran 853; - Rosenberg/Schwab, Gottwald: Zivilprozessrecht, 17. izdaja, Beck, München 2010, § 100, stran 557; - Klicka, Fasching: Kommentar zu den Zivilprozeßgesetzen, 3. knjiga, 2. izdaja, Manz, Dunaj 2004, stran 226;

(3) A. Galič, cit. delo stran 234., enako Becker-Eberhard, Rosenberg/Schwab, Gottwald.

(4) A. Galič, citirano delo, stran 227. (5) A. Galič, stran 235.