Jedro

Pritožbi, ki je bila vložena po odvetniku I. B., ni bilo priloženo pooblastilo za zastopanje. Odvetnik je prvega toženca sicer zastopal v postopku na prvi stopnji na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, ki pa je bila odobrena le za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pa tudi za zastopanje v postopku s pritožbo, zato je bilo treba njegovo pritožbo (brez predhodnega poziva na dopolnitev) zavreči. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo pravilno odmerilo po stanju na dan sojenja. Sojenje po cenah na dan sojenja namreč zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine Tožnik, ki je zaradi prometne nesreče postal paraplegik, je upravičen (le) do tistih stroškov prenove stanovanja (hiše), ki so bili potrebni glede na njegovo invalidnost in mu neposredno olajšujejo vsakdanje življenje. Stroški obsežne adaptacije zaradi dotrajanosti nepremičnine niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zato jih toženka ni dolžna kriti.

Izrek

I. Pritožba prvega toženca se zavrže. II. Pritožbama tožnikov in druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

1. v točki I.1. izreka tako, da se pravilno glasi: '' 1. Toženca sta dolžna solidarno plačati tožniku R. J.u ml. 108.192,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od: a.) 49.179,61 EUR od 10.7.2004; b.) 5.651,58 EUR od 25.3.2005; c.) 16.663,10 EUR od 1.1.2004; d.) 7.321,52 EUR od 1.3.2005; e.) 932,09 EUR od 1.1.2003; f.) 1.685,71 EUR od 1.2.2004; g.) 5.246,80 EUR od 1.1.2006; h.) 6.296,16 EUR od 1.1.2007; i.) 6.296,16 EUR od 1.1.2008; j.) 6.296,16 EUR od 1.1.2009; k.) 2.623,40 EUR od 1.6.2009. 2. Od 1.6.2009 dalje sta toženki (druga toženka le do višine zavarovalnega kritja) dolžni solidarno plačevati prvemu tožniku mesečno rento v znesku 524,68 EUR, do 5. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti dalje, vse v 15 dneh;

2. ter v V. točki izreka tako, da sta toženki tožnikom dolžni nerazdelno povrniti 3.187,61 EUR pravdnih stroškov; tožniki pa prvemu tožencu 1.357,89 EUR in drugi toženki 517,55 EUR pravdnih stroškov, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in IV. točka izreka) potrdi.

IV. Toženi stranki sta prvemu tožniku dolžni nerazdelno povrniti 413,10 EUR stroškov pritožbe, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Po odločitvi sodišča prve stopnje sta toženi stranki dolžni solidarno plačati: - prvemu tožniku 89.038,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz izreka sodbe (točka I.1. izreka), od 1.6.2009 dalje pa tudi mesečno rento v znesku 149,11 EUR (točka I.2); - drugi tožnici 11.533,65 EUR s pripadki (II. točka); - tretjemu tožniku 7.360,72 EUR s pripadki (III. točka).

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka), toženkama pa naložilo, da tožniku povrneta njihove pravdne stroške v višini 1.312,17 EUR (V. točka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper zavrnilni del ter zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlagajo spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev. Sodišču očitajo, da o premoženjski škodi, ki jo predstavljajo potrebe po tuji pomoči v obdobju po 1.3.2005, sodba nima razlogov. Za preteklo obdobje je sodišče presodilo, da je prvi tožnik potreboval 8 ur oziroma 4 ure pomoči dnevno, v nadaljnjem obdobju po 1.3.2005 pa kar štirikrat manj, čeprav se njegove potrebe niso bistveno spremenile. Pritožniki opisujejo, pri katerih opravilih potrebuje pomoč in opozarja, da le-ta ne obsega zgolj neposrednega dela s prvim tožnikom, temveč tudi dela, ki bi jih opravil sam, če bi bil zdrav (obešanje perila, čiščenje tal in oken, vzdrževalna dela v stanovanju, nakupovanje, prevozi na obiske ipd...). Po njihovem stališču bi bila ustrezna pomoč 4 ure dnevno. Sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti tudi glede odločitve, da tožniki niso upravičeni do povrnitve stroškov adaptacije hiše. Ne strinjajo se s stališčem, da so se njihove bivalne razmere z nakupom hiše bistveno izboljšale. Opozarjajo, da ne zahtevajo vseh stroškov prenove, temveč le za prvi dve fazi, ki naj bi bili nujni za normalno bivanje prvega tožnika. Če je sodišče štelo, da menjava stanovanja za hišo ni bila smotrna, bi moralo svoje stališče obrazložiti. Sodišču očitajo, da ni pojasnilo, kako naj bi za zamenjavo stanovanja in prenovo hiše porabili le 3.574,15 EUR. Sodišče je od tožnikov zahtevalo specifikacijo stroškov za prilagoditev pragov, klančin, ureditev sanitarnih prostorov, ter preureditev kuhinjskih elementov. Teh pa tožniki kot laiki niso mogli navesti, temveč bi to lahko opravil le izvedenec gradbene stroke. Tudi sicer bi sodišče le z njegovo pomočjo lahko ugotovilo, kateri stroški so bili potrebni, da se hiša adaptira v skladu s tožnikovimi potrebami. Tak dokazni predlog bi po prepričanju pritožbe morala dati tožena in ne tožeča stranka, ki je svoje trditve dokazala s predloženimi računi ter kupoprodajnimi pogodbami. Ker tožena stranka ni izpolnila svojega trditvenega in dokaznega bremena, bi moralo sodišče temu delu zahtevka ugoditi. Pritožba za primer, da bo pritožbeno sodišče ustrezno zvišalo odškodnino, zaradi česar bi bila ugotovljena valorizirana zavarovalna vsota (396.194,29 EUR) lahko presežena, podaja svoje stališče glede valorizacije. Glede na Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu iz leta 1994 se je minimalno določena zavarovalna vsota 30 mio SIT usklajevala z zvišanjem maloprodajnih cen vsakokrat, ko so te presegle 10%. Do 23.4.2001, ko je bila sklenjena zavarovalna pogodba, so se te dvignile za 68,68%, zato bi moralo biti zavarovanje sklenjeno za 50,60 mio SIT. Dvakratnik tega zneska glede na doplačilo premije bi tako znašal 101,20 mio SIT, valoriziran znesek na dan izdaje sodbe pa 582.815,36 EUR. Končno pritožba napada tudi stroškovno odločitev. Strinja se, da sta ji toženki glede na uspeh v postopku dolžni solidarno povrniti 1.312,17 EUR. Meni pa, da bi moralo sodišče njihove stroške pobotati posebej s stroški vsake od toženk. Druga toženka je imela namreč nizke stroške, ki ne smejo iti v korist prvemu tožencu.

Zoper sodbo se po odvetniku pritožuje tudi prvi toženec. Glede na naravo odločitve pritožbeno sodišče vsebine njegove pritožbe ne povzema.

Druga toženka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ni dovolj upoštevalo ugotovitve izvedenca, da bi prvi tožnik glede na fizične in umske sposobnosti lahko zaključil šolanje in delo opravljal do 4 ure na dan. Poleg tega je ugotovil, da je pri njem prišlo do izboljšanja telesnih zmogljivosti, tako da zmore nekatere enostavne aktivnosti (kuhanje, čiščenje...). Glede na navedeno bi moralo sodišče odmeriti nižjo odškodnino in mesečno rento. Sodišče je višino prisojene odškodnine tudi sicer napačno utemeljilo na določbi 189. čl. Obligacijskega zakonika. Pritožba nadalje napada tudi prisojene zamudne obresti, saj jih sodišče za obdobje pred uveljavljanjem odškodninskega zahtevka ne bi smelo priznati. Odmera odškodnine ob upoštevanju razmer v času izdaje sodbe, ter hkratno priznanje zakonskih zamudnih obresti za celotno odškodnino, vključno z že plačanimi zneski, po mnenju pritožbe ni v skladu z namenom odškodnine. Glede valorizacije zavarovalne vsote sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj je za izhodiščni datum vzelo datum sklenitve zavarovalne pogodbe 23.4.2001 in ne datum nastanka škodnega dogodka 29.3.2002, kot je to po ustaljeni praksi. Valorizirana zavarovalna vsota bi namesto 396.194,29 EUR tako znašala le 370.642,29 EUR. Z izčrpanjem zavarovalne vsote bo zavarovalnica izpolnila svojo obveznost. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Na pravilno vročeno pritožbo so odgovorili le tožniki, ki predlagajo zavrnitev pritožbe obeh toženih strank ter priglašajo stroške postopka.

Pritožba prvega toženca ni dovoljena, pritožbi tožnikov in druge toženke pa sta delno utemeljeni.

O zavrženju pritožbe prvega toženca Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk pritožbe prvega toženca ni mogoče vsebinsko obravnavati. Pritožbi z dne 4.11.2009, ki je bila vložena po odvetniku I. B., namreč ni bilo priloženo pooblastilo za zastopanje. Odvetnik je prvega toženca sicer zastopal v postopku na prvi stopnji na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči (odločba Bpp 729/2005 pod list. št. 52 v zvezi z odločbo Bpp 729/2005 v prilogi B6 spisa), ki pa je bila odobrena le za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pa tudi za zastopanje v postopku s pritožbo. V skladu s 5. odst. 98. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. li. št. 73/2007 – UPB3 s spremembo ZPP – D, Ur. l. št. 45/2008, ZPP) je bilo treba njegovo pritožbo (brez predhodnega poziva na dopolnitev) zavreči. O nepremoženjski škodi (prvega tožnika) Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku odmerilo enotno odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode (telesne bolečine in nevšečnosti, strah, uševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti) v višini 185.000,00 EUR, nato pa odštelo valorizirani znesek plačane akontacije (135. 820,39 EUR) in tožniku iz tega naslova prisodilo še 49.179,61 EUR (I.1. točka izreka).

Kot pravno podlago je sicer napačno navedlo 189. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Pravilno in popolno je namreč ugotovilo vsa dejstva v zvezi z obsegom poškodb, ki jih je prvi tožnik utrpel v prometni nesreči 29.3.2002, ter intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin (stran 10 do 14 sodbe), ki glede na določbo 179. čl. OZ vplivajo na višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po njeni širši in ožji individualizaciji je zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza predpisanim merilom. Tožnik je utrpel obsežne in hude poškodbe (zlom hrbtenice od 5 do 7 prsnega vretenca, prečna poškodba hrbtenjače z ohromelostjo spodnjih udov (paraplegija), udarnina pljuč, izliv krvi v medijastinum, počena jetra, poškodbe živčevja), ki so terjale dolgotrajno zdravljenje in rehabilitacijo (nekaj dni je bil priključen na umetno dihanje, 1 mesec se je zdravil na intenzivni enoti, 5 mesecev na inštitutu za rehabilitacijo, več rentgenskih preiskav hrbtenice, notranjih organov, sečil, operacija hrbtenice). Poškodbe so povzročile popolno ohromelost spodnjih udov od višine rebrnih lokov navzdol, okvaro spolnih funkcij, tožnik ne more kontrolirano odvajati vode in blata. Prvi tožnik, ki je bil ob nesreči star šele 19 let, je nedvomno močno prizadet v praktično vseh sferah življenja, ne glede na to, da lahko opravlja lažja gospodinjska opravila (kuhanje v prilagojeni kuhinji), ter da bi bil sposoben opravljati sedeče delo do največ 4 ure dnevno (ugotovitve izvedenca za medicino dr. B. P. na strani 14 sodbe), kot poudarja pritožba druge toženke. Enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode v višini 185.000,00 EUR, kar ustreza 200 povprečnim neto plačam, je po presoji pritožbenega sodišča povsem primerna. V sodni praksi se zneski v podobnih primerih gibljejo od 180 do 227 plač (prim. II Cp 1351/2005, VIII Ips 237/99, II Ips 339/2004 ...). Za njeno znižanje, kot to predlaga druga toženka, torej ni pravne podlage. Sodišče prve stopnje je odškodnino pravilno odmerilo po stanju na dan sojenja (2. odst. 168. čl. OZ); navedena določba se sicer nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, vendar jo je sodna praksa razširila tudi za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sojenje po cenah na dan sojenja namreč zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine.

Odmera odškodnine drugemu in tretjemu tožniku za nepremoženjsko škodo zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega (2. odst. 180. čl. OZ) ni bila predmet pritožbenega preizkusa (II. in III. točka izreka), glede na to, da je pritožba druge toženke (vsebinsko) ne napada (1. odst. 350. čl. ZPP).

Zakonske zamudne obresti Tožniki so upravičeni do zakonskih zamudnih obresti od prisojene nepremoženjske škode od dne, ko so toženko pozvali na plačilo (2. odst. 299. čl. OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je druga toženka njihov odškodninski zahtevek prejela 10.6.2004 (priloga A7), s pozivom, naj odgovorijo v 30 dneh. Sodišče je zato od odmerjene, a še neplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od 10.7.2004 dalje (točka I.1.a., prva alineja točke II. in prva alineja točke III. izreka). Da so bile zamudne obresti priznane tudi za obdobje pred pozivom, kot trdi pritožba druge toženke, pa ne drži. Prvi tožnik je do zakonskih zamudnih obresti upravičen tudi od plačane akontacije 26.000.000,00 SIT za obdobje od 10.7.2004 do plačila akontacije 10.11.2004, saj je bila druga toženka v tem obdobju v zamudi. Takšne (kapitalizirane) zamudne obresti so vsebovane v znesku 5.651,58 EUR (točka I.1.b., izreka) in je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Premoženjska škoda iz naslova tuje pomoči Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku iz naslova trajno povečanih potreb (2. odst. 174. čl. OZ) priznalo premoženjsko škodo za tujo pomoč in sicer: za obdobje od 1.11.2002 do 31.12.2003 za 8 ur pomoči dnevno 14.021,03 EUR ((8 ur x 30 dni) x 14 mesecev x 4,173 EUR); za obdobje od 1.1.2004 do 28.2.2005 za 4 ure pomoči dnevno 7.010,51 EUR ((4 ure x 30 dni) x 14 mesecev x 4,173 EUR); za obdobje od 1.3.2005 do 31.5.2009 za 1 uro pomoči dnevno 6.384,69 EUR ((1 ura x 30 dni) x 51 mesecev x 4,173 EUR); od 1.6.2009 dalje pa mesečno rento v višini 149,11 EUR; za tujo pomoč v obsegu 1 ure dnevno 125,19 EUR in za zdravila in medicinske pripomočke 23,92 EUR.

Glede na pritožbene očitke tožnikov, da odločitve sodišča o povečanih potrebah zaradi tuje pomoči ni mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za odločanje po prostem preudarku (216. čl. ZPP), saj višine tovrstne škode praktično ni mogoče (natančno) ugotoviti. Pritožba tožnikov pa utemeljeno opozarja, da je sodišče podcenilo obseg pomoči, ki jo je tožnik potreboval v obdobju po 1.3.2005 oziroma jo bo potreboval v bodoče (1 ura na dan). Izvedenec za medicino je že pred vložitvijo tožbe ugotavljal stanje tožnika (mnenje z dne 17.11.2003 v prilogi A22), nato pa še enkrat tekom postopka (dopolnitev z dne 26.1.2009 na list. št. 85 in na naroku na list. št. 123). Ugotovil je, da se je tožnik sčasoma navadil na invalidski voziček, telesno je postal bolj vzdržljiv in bolj samostojen, tako da zmore opravljati enostavne stvari (npr. kuhanje v prilagojeni kuhinji). Kljub temu še vedno potrebuje (in bo to tudi v prihodnje) nadzor in pomoč predvsem pri ohranjanju osnovne higiene (opravljanje velike potrebe, menjava katetrov, preverjanje stanja kože na občutljivih predelih). Glede na navedeno mu je sodišče za prvo obdobje (od novembra 2002 do decembra 2003) prisodilo odškodnino za tujo pomoč za 8 ur dnevno, za drugo obdobje (od januarja 2004 do februarja 2005, ko je bila vložena tožba) pa za povprečno 4 ure dnevno. Ker se njegovo stanje glede na zadnje obdobje ni (bistveno) spremenilo, tega pa tudi v prihodnosti ni mogoče pričakovati, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga, da mu ne bi v enakem obsegu priznali stroškov tudi za nadaljnje obdobje. Prvi tožnik zaradi vezanosti na invalidski voziček ne bo potreboval pomoči le pri najnujnejši osebni negi, temveč tudi pri vseh ostalih vsakdanjih opravilih (npr. prevozi, vzdrževalna dela v stanovanju ...), ki jih sam nedvomno ne zmore več, kar pa po splošnih življenjskih izkušnjah presega časovni okvir 1 ure dnevno. Ocena sodišča prve stopnje o zmanjšanih potrebah prvega tožnika je tudi s tega vidika nesprejemljiva.

Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prva ustrezno spremenilo in sicer: - v I.1. točki izreka tako, da je odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči za obdobje od 1.3.2005 do 31.5.2009 zvišalo za 19.154,07 EUR ((4ure x 30 dni) x 51 mesecev x 4,173 EUR = 25.538,76 EUR in ne 6.384,69 EUR); posledično pa tudi zneske glavnice v obrestnem delu odločitve (točke I.1 g) – k) izreka); - v točki I.2. izreka tako, da je tožniku od 1.6.2009 namesto 149,11 EUR priznalo mesečno rento v znesku 524,68 EUR (500,76 EUR + 23,92 EUR).

Glede na (utemeljen) ugovor druge toženke, da za nastalo škodo odgovarja le do višine zavarovalnega kritja (965. čl. OZ in 20. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. list RS št. 70/94 s spremembami, ZOZP), je pritožbeno sodišče njeno obveznost ustrezno omejilo.

O povrnitvi stroškov adaptacije Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je pravilna, izpodbijana sodba pa vsebuje vse razloge, ki omogočajo njen preizkus, zato zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da (vseh) vtoževanih izdatkov ni mogoče naložiti v breme tožencev, saj ne gre za nujne stroške (glej 2. odst. na strani 21 sodbe). Prvemu tožniku je priznalo le stroške izdelave pragov in klančin 673,45 EUR, kuhinjskih elementov 1.948,59 EUR ter preureditve kopalnice 952,11 EUR, v skupnem znesku 3.574,15 EUR.

Na obširne pritožbene navedbe tožnikov je mogoče na kratko odgovoriti, da je prvi tožnik upravičen le do povrnitve tistih stroškov prenove, ki so bili nujno potrebni glede na njegovo invalidnost in mu neposredno olajšujejo vsakdanje življenje v invalidskem vozičku (npr. izdelava širših odprtin v stenah, izdelava klančine za dostop do hiše, nakup invalidom prirejene opreme oziroma tehničnih pripomočkov...). Stroški menjave strehe, oken, vodovodne napeljave, centralnega ogrevanja, električne napeljave, beljenja sten in vseh zidarskih del (glej vlogo tožnikov z dne 18.6.2009 na list. št. 133), četudi so bili nujno potrebni glede na dotrajanost hiše, ki so jo tožniki kupili, pa niso (v celoti) v vzročni zvezi s prometno nesrečo oziroma invalidnostjo prvega tožnika, zato jih toženki nista dolžni povrniti. Ker gre za vprašanje materialnega prava (ne pa ugotavljanje dejstev, za katere sodišče nima ustreznega znanja, 243. čl. ZPP), je zgrešeno pritožbeno stališče, da bi takšen zaključek lahko napravil le izvedenec gradbene stroke.

Sodišče prve stopnje je v skladu z materialnim procesnim vodstvom (285. čl. ZPP) tožnike pravilno pozvalo, naj opredelijo, katera dela na hiši so bila opravljena zaradi odstranitve arhitektonskih ovir in prilagoditve bivalnega prostora, ki bo ustrezal potrebam prvega tožnika. Glede na to, da je tožnik dolžan (določno) navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze za potrditev teh dejstev (7. in 212. čl. ZPP), je trditveno in dokazno breme o tovrstnih stroških preureditve, do katerih bi bil prvi tožnik načeloma upravičen ter njihovi višini, na tožniku in ne na tožencih, kot zmotno meni pritožba. Vse to bi tožnik po stališču pritožbenega sodišča lahko (in moral) navesti tudi, če nima znanja s področja gradbene stroke. Ob odsotnosti konkretnih navedb tožnika (na splošno je navedel le, da so bila opravljena zidarska dela v skupni vrednosti 2.890.928,00 SIT) ni mogoče razmejiti, katera gradbena dela so posledica zdravstvenega stanja prvega tožnika, katera pa posledica slabega stanja hiše. Glede na to, da utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče preizkusiti, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Pritožba tožnikov se neutemeljeno sklicuje na pasivnost tožencev, ki stroškom adaptacije hiše (po višini) nista konkretizirano nasprotovala. Prvič zato, ker gre predvsem za materialnopravno presojo, do katerih stroškov je prvi tožnik (po temelju) upravičen (vprašanje vzročne zveze) in drugič zato, ker bi moral stroške, ki bi mu jih bilo načeloma mogoče priznati, sprva sam določno navesti (po vrsti in višini). Ker takšnemu bremenu tožnik ni zadostil, kot že rečeno, z zahtevkom ne more uspeti.

Glede na bivalne razmere, v katerih je prvi tožnik živel v času nesreče (dvosobno stanovanje v izmeri 40 m2 v 1. nadstropju bloka brez dvigala z ozkimi prehodi in vrati) pritožbeno sodišče ne dvomi, da je upravičen do večjega stanovanja. Pri tem pa bi moral zatrjevati in dokazati, kakšna je površina, ki bi mu omogočala normalno bivanje in kakšna je razlika v ceni z večjim, a še vedno primerljivim stanovanjem. Takšnega zahtevka pa tožnik niti ne uveljavlja.

O valorizaciji zavarovalne vsote Zgrešeno je pritožbeno stališče tožnikov, da bi morala biti zavarovalna pogodba sklenjena za zavarovalno vsoto (vsaj) 101.207.155 SIT (valoriziran znesek na dan izdaje sodbe 582.815,36 EUR). V času sklenitve pogodbe veljavna določba 19. čl. ZOZP (Ur. l. RS, št. 29/96) je določala najnižji znesek, za katerega je bilo treba skleniti zavarovanje, na 34.400.000,00 SIT. Glede na izračun tožnikov, po katerem zavarovalna vsota ob upoštevanju rasti maloprodajnih cen (68,68%) do dneva sklenitve zavarovalne pogodbe (21.4.2001) znaša 50.603.577,00 SIT, je v pogodbi določen znesek 68.800.000,00 SIT, ki očitno že upošteva valorizacijo, ustrezen. Da bi bila tako določena zavarovalna vsota (dvakratnik zakonskega minimuma) posledica doplačila zavarovalca, kot trdi pritožba, pa iz zavarovalne pogodbe ne izhaja.

Sodišče prve stopnje je zavarovalno vsoto 68.800.000,00 SIT valoriziralo z rastjo maloprodajnih cen od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe (21.4.2001) do dneva izdaje sodbe (2.9.2009) in ugotovilo, da vsota že plačane (in valorizirane) odškodnine ter s sodbo prisojene odškodnine ne dosega zgornje meje 396.194,29 EUR. Pritožba druge toženke se s takšnim izračunom sicer ne strinja; meni, da bi moral biti izhodiščni datum dan škodnega dogodka. Navedeno pa na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Tudi znesek 370.642,63 EUR, kot naj bi po stališču pritožbe znašala zgornja meja njene obveznosti, zaenkrat še ni dosežen (pred pravdo plačana valorizirana akontacija tožnikom (135.820,00 EUR + 12.038,00 EUR + 12.038,00 EUR) in drugemu udeležencu plačana odškodnina (701 EUR) + prisojena odškodnina (108.192,29 EUR + 11.533,65 EUR + 7.360,72 EUR) + morebitno izplačilo, za katerega je zavarovalnica še tožena (12.018,00 EUR) = 299.701,66 EUR). Da bi njena obveznost že ugasnila (19. čl. ZOZP), druga toženka torej ni uspela dokazati.

O stroških postopka Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se uspeh pravdnih strank zaradi spremenjene odločitve (glede premoženjske škode zaradi tuje pomoči) ni spremenil (2. odst. 154. čl. ZPP). V stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (V. točka izreka) pa je kljub temu poseglo, saj medsebojno pobotanje stroškov, kot ga je opravilo sodišče, ni pravilno. Glede na to, da so stroški prvega toženca in druge toženke po višini različni (1.357,89 EUR oziroma 517,55 EUR), bi bilo pobotanje s stroški, ki sta jih dolžni povrniti tožniku (3.187,61 EUR), za vsakega izmed njiju mogoče izvesti le do te višine. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v tem delu spremenilo tako, da je tožniku in obema toženima strankama naložilo povrnitev stroškov v višini, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje (in pritožbeno niso izpodbijani).

Sklepno o odločitvi pritožbenega sodišča Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava v I. točki izreka ustrezno spremenilo (4. alineja 358. čl. ZPP). V preostalem delu pritožbi nista utemeljeni, zato ju je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Izpodbijano sodbo je preizkusilo tudi z vidika procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), vendar teh ni ugotovilo.

O stroških pritožbe Za prvega tožnika je bila pritožbeno sporna le povrnitev stroškov adaptacije v višini 23.980,61 EUR, ter škoda iz naslova pomoči za preteklo obdobje v višini 33.199,47 EUR oziroma v obliki rente 650,97 EUR mesečno. Glede na to, da je prvi tožnik s prvim zahtevkom v celoti propadel, v preostalem delu pa uspel z zahtevkom 19.084,71 EUR oziroma mesečno rento 500,40 EUR, pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenjuje na 50%. Pritožbeni stroški zajemajo sestavo pritožbe 1500 točk (vrednost spora 88.726,88 EUR, prim. 40. čl. in 41. čl. ZPP) ter 20% DDV, kar skupaj znese 826,20 EUR. Prvi tožnik je tako upravičen do povrnitve 413,10 EUR (2. odst. 154. in 2. odst. 165. čl. ZPP).

Drugi in tretji tožnik sta pritožbo vložila le zoper stroškovni del odločitve; ker je njun uspeh neznaten, nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek (1. odst. 155. čl. ZPP), zato tožniki do povrnitve teh stroškov niso upravičeni.

Prvi toženec s pritožbo ni uspel, druga toženka pa le v neznatnem delu, zato stroške tega postopka nosita sama (1. odst. 154. in 165. čl. ZPP).