Jedro

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom A. d. o. o. Ugotovilo je, da je dolžnik vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, katerega vsebina je v skladu s prvim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP, ki so mu priložene vse priloge, procesne ovire iz 221.c člena ZFPPIPP pa ne obstajajo.

2. Upnik N. d. d. s pritožbo navedeni sklep izpodbija v celoti iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Upnik v pritožbi navaja naslednje pritožbene razloge: - postopek poenostavljene prisilne poravnave se je zaradi dopolnitve nepopolnega predloga za začetek postopka dejansko začel več kot mesec dni kasneje, kot je upnik predlagal začetek stečajnega postopka; - dolžnik ni upravičil utemeljenosti vodenja postopka poenostavljene prisilne poravnave v skladu z 2. točko 136. člena ZFPPIPP. V predlogu prisilne poravnave je dolžnik predvidel zmanjšanje navadnih terjatev upnikov za 94,50 % in odlog preostanka plačila navadnih terjatev v višini 5,50 % za daljše časovno obdobje. Iz predloga prisilne poravnave pa ni moč razbrati v kakšnem smislu je takšen način poplačila navadnih terjatev upnikov ugodnejši kot bi bil način poplačila v stečajnem postopku; - upnik je z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka jasno pokazal, da glede na insolventnost dolžnika vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave nima smisla. S predlaganjem začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave se v obravnavanem primeru možnost poplačila upnikov samo podaljšuje in se terjatve povečujejo na račun zakonskih zamudnih obresti.

4. Upnik R. d. d. v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal naj izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavrne, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi, in zadevo z dolžnikovim predlogom za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

5. Upnik v bistvenem v pritožbi navaja: - da je dolžnik v predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki ga je vložil dne 30. 3. 2016 (proc. dej. št. 1), zgolj pavšalno navedel, da se razvršča med mikro družbe, ni pa podal nobene konkretne trditve o okoliščinah dejanske narave, ki so šele podlaga pravni kvalifikaciji mikro družbe po 55. členu ZGD-1. Ker je ena od procesnih predpostavk za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave tudi velikost družbe, mora dolžnik v predlogu za začetek postopka to posebno procesno predpostavko konkretno utemeljiti in substrancirati okoliščine, ki ga po velikosti kvalificirajo kot družbo, nad katero je sploh dovoljeno voditi poenostavljeno prisilno poravnavo, česar pa predlagatelj ni storil. Glede na smiselno uporabo pravil ZPP v insolvenčnih postopkih, bi moral dolžnik glede velikosti družbe v predlogu za začetek postopka postaviti ustrezno trditveno podlago, pri čemer dokaz ne more in ne sme nadomestiti ustreznih trditev stranke; - prvostopenjsko sodišče navedene kvalifikatorne okoliščine glede velikosti dolžnika kot družbe sploh ni presojalo, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP; - ker dolžnik sam ni podal nikakršnih trditev o dejanskih okoliščinah glede velikosti dolžnika kot družbe, je bilo sodišče prve stopnje predlagatelju dolžno omogočiti, da nepopoln predlog dopolni (273. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Vendar se v obravnavanem primeru izkaže, da to več ne bi bilo smiselno, saj je treba upoštevati, da bo do uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave v obravnavanem primeru prišlo šele takrat, ko bo dolžnik predlog vsebinsko ustrezno dopolnil. Ker predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni vezan na noben rok, zanj ne velja pravilo iz tretjega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Tako bi do same uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave v obravnavanem primeru prišlo po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, ki je začela veljati 26. 4. 2016, kar pomeni, da nad dolžnikom ne bo dovoljeno voditi postopka poenostavljene prisilne poravnave, saj je le-to po uveljavitvi noveli ZFPPIPP-G mogoče začeti le nad mikro družbo (221.a člen ZFPPIPP); - dolžnik pa ni mikro družba, temveč je majhna družba (po podatkih javno objavljenih evidenc pri AJPES-u na dan 31. 12. 2014 in 31. 12. 2015). Dolžnik se ne more sklicevati, da izpolnjuje pogoje za mikro družbo po kriterijih, ki so veljali do 1. 1. 2016. Od 1. 1. 2016 dalje se družbe glede izpolnjenosti velikostnega kriterija za vprašanje dovoljenosti postopka poenostavljene prisilne poravnave razvrščajo po kriterijih, ki jih je vzpostavila novela ZGD-1, sprejeta 13. 7. 2015. Drugi odstavek prvega odstavka 104. člena ZGD-1 pa ureja le vmesno obdobje, to je obdobje med uveljavitvijo ZGD-1 dne 8. 8. 2015 do 1. 1. 2016, ko so se nove določbe pričele uporabljati; - to posledično pomeni, da dolžnik kljub morebitni naknadni dopolnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, v nobenem primeru ne bo izpolnjeval pogojev za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave; - zahtevi za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom pa ne gre nuditi pravnega varstva tudi iz razloga, ker dolžnik želi zlorabiti svoje procesne pravice. Upnik zoper dolžnika zaradi učinkov prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP ne bo mogel nadaljevati postopka izvršbe za izterjavo terjatve iz kreditne pogodbe. Iz razlogov, ki so upniku neznani, dolžnik v poročilu o finančnem poslovanju tudi ne omenja upnikove zastavne pravice na parceli z ID znakom 000 ustanovljene v zavarovanje terjatev po kreditni pogodbi kljub dejstvu, da upnikovo terjatev kvalificira kot zavarovano. Isto terjatev pa potem delno okvalificira kot navadno terjatev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi N. d. d. 7. Tudi za postopek poenostavljene prisilne poravnave se uporabljajo temeljna pravila o postopkih zaradi insolventnosti (3. poglavje, oddelek 3.1 ZFPPIPP v zvezi z 221.b členom ZFPPIPP). Insolvenčni postopek je razdeljen na predhodni postopek in glavni postopek zaradi insolventnosti (prvi odstavek 49. člena ZFPPIPP). Predhodni insolvenčni postopek se začne z vložitvijo predloga za začetek postopka, s tem je uveden postopek zaradi insolventnosti (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP). V predhodnem postopku zaradi insolventnosti sodišče odloča o pogojih za začetek postopka zaradi insolventnosti.

8. Za postopek z nepopolnim predlogom za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave se smiselno uporabljajo določbe prvega do tretjega odstavka 147. člena ZFPPIPP (9. alineja drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). Sodišče mora predlagatelju postopka za začetek poenostavljene prisilne poravnave v primeru nepopolnega predloga z dopolnilnim sklepom naložiti, da predlog ustrezno dopolni, če predlog ne vsebuje sestavin iz prvega odstavka 141. člena ZFPPIPP, če mu niso priložene priloge iz 1., 3. ali 5. točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP ali izjava iz prvega odstavka 221.d člena ZFPPIP ali če je vsebina teh prilog v nasprotju s 142., 143. in 145. členom ZFPPIPP oziroma prvim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP.

9. Sklep o dopolnitvi nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave mora sodišče izdati v 8 dneh po vložitvi predloga za začetek postopka (poenostavljene) prisilne poravnave. S tem sklepom sodišče vlagatelju predloga naloži, da v 15 dneh po prejemu sklepa o dopolnitvi ustrezno dopolni nepopoln predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Roka za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka (poenostavljene) prisilne poravnave ni dovoljeno podaljšati (prvi do tretji odstavek 147. člena ZFPPIPP).

10. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je uveden z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave in ne z vložitvijo popolnega predloga za začetek prisilne poravnave, kot to zmotno razlaga upnik (prvi odstavek 49. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru je dolžnik predlagal začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave 30. 3. 2016, upnik pa je predlagal začetek stečajnega postopka 7. 4. 2016 (proc. dej. št. 1 v spisu St 000, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani).

11. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil torej uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

12. Če obstaja možnost za finančno prestrukturiranje insolventnega dolžnika, ima le-to v primeru, da dolžnik s finančnim prestrukturiranjem lahko odpravi vzroke svoje insolventnosti in znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, prednost pred stečajnim postopkom. Zato se postopek poenostavljene prisilne poravnave, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji zanj, lahko začne tudi v primeru, če eden od upnikov kasneje predloga začetek stečajnega postopka.

13. Držijo navedbe upnika, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave smiselno uporabljajo določbe 136. člena ZFPPIPP, ki za postopek redne prisilne poravnave med drugim določa, da se postopek prisilne poravnave vodi z namenom, da se upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek (2. alineja drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). Dolžnik je z vložitvijo predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave priznal svojo insolventnost ter predlagal finančno prestrukturiranje, slednje pa ima prednost pred začetkom stečajnega postopka. Pritožbeno stališče, da vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave že zato, ker je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka, ni smiselno, je zato zmotno.

14. Upnik tudi s trditvami, da dolžnik, ki v postopku poenostavljene prisilne poravnave predvideva visok odpis terjatev v višini 94,50 %, z ničemer ni izkazal, da je tako visok odpis terjatev moč pričakovati tudi v stečajnem postopku, ne more uspeti. Sodišče izda sklep o začetku postopka (poenostavljene) prisilne poravnave, če so izpolnjene vse procesne predpostavke za vodenje postopka in če ni ovir za vodenje tega postopka (prvi in drugi odstavek 153. člena ZFPPIPP v zvezi v zvezi z 11. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). Vsebinska presoja učinkov predlaganih ukrepov finančnega prestrukturiranja pa ni predmet formalnega preizkusa predloga za začetek postopka.

15. Tudi s pritožbenimi navedbami, da se s predlaganim postopkom poenostavljene prisilne poravnave možnost poplačila upnikov samo podaljšuje, s tem pa se povečujejo terjatve upnikov na račun zakonskih zamudnih obresti, upnik ne more uspeti. Te trditve po oceni pritožbenega sodišča same po sebi ne izkazujejo zatrjevane zlorabe procesnih pravic dolžnika pri predlaganju poenostavljene prisilne poravnave. Upniki imajo možnost, da ponujeno prestrukturiranje terjatev sprejmejo, ali pa ne. Upnik, ki je predlagal začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, pa bo lahko tudi v primeru potrditve poenostavljene prisilne poravnave pri predlogu za začetek stečajnega postopka vztrajal in izpodbijal domnevo iz petega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

16. Pritožba upnika je iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena.

O pritožbi R. d. d. 17. Kot je že zgoraj navedeno, v postopku poenostavljene prisilne poravnave sodišče o predlogu za začetek postopka odloči zunaj naroka in pri odločanju opravi samo formalen preizkus predloga za začetek postopka (smiselno prvi in drugi odstavek 153. člena ZFPPIPP v zvezi z 10. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). Držijo pritožbene navedbe, da mora sodišče pri odločanju o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave presoditi tudi ali so izpolnjene posebne procesne predpostavke za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave, torej ali dolžnik ustreza merilom iz 221.a člena ZFPPIPP. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da morajo biti podatki o velikosti gospodarske družbe iz 1. točke 221.a člena ZFPPIPP izrecno navedeni v predlogu za začetek poenostavljene prisilne poravnave. Podatke pomembne za to presojo ali je dolžnik mikro oziroma majhna družba vključuje dolžnikovo zadnje objavljeno letno poročilo (prvi odstavek 51. člena ZGD-1). Ti podatki imajo značilnost splošno znanega dejstva, ki ga lahko in mora ugotoviti sodišče samo z vpogledom v objavo na javnem spletu AJPES (tako tudi Nina Plavšak, Uvodna pojasnila ZFPPIPP z novelo E, GV Založba, Ljubljana, 2013, stran 59).

18. Navedeni podatki so tudi razvidni iz poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, ki ga je dolžnik v spis vložil po pozivu za dopolnitev predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave 5. 5. 2016 (proc. dej. št. 4), kjer je dolžnik izrecno navedel odločilne podatke po stanju na dan 31. 12. 2015 glede meril, na podlagi katerih se presoja velikost družbe. Pritožbeno stališče, da je bil dolžnikov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo v tem delu nepopoln in bi moralo sodišče prve stopnje dolžnika pozivati na dopolnitev predloga in utemeljitev procesne predpostavke glede ustreznosti merilom iz 221.a člena ZFPPIPP, je zato zmotno.

19. Izpodbijano odločitev je kar zadeva razvrstitev dolžnika po merilih za razvrstitev družb, ki jih določa ZGD-1, mogoče preizkusiti na podlagi podatkov razvidnih iz poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, zato zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni podana. Upnik pa tudi sam v pritožbi navaja, da je dolžnik po navedenih merilih majhna družba.

20. Prav tako ne drži, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave smiselno uporabljajo določbe tretjega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, kar zadeva dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Za insolvenčne postopke velja, da so uvedeni z vložitvijo predloga za začetek postopka (49. člen ZFPPIPP). ZFPPIPP postopek dopolnitve nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave in roke za dopolnitev predloga specialno ureja v 147. členu, prvi trije odstavki citiranega člena pa se smiselno uporabljajo tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Smiselna uporaba tretjega odstavka 108. člena ZPP glede na citirana določila ZFPPIPP v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil v obravnavanem primeru uveden 30. 3. 2016 z vložitvijo predloga za poenostavljeno prisiljeno poravnavo in ne z dopolnitvijo predloga, ki jo je dolžnik vložil v spis po pozivu sodišča. 21. Tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji podanosti procesne predpostavke glede velikosti dolžnika izhajati iz zahtev, ki jih določa novela ZFPPIPP-G, ki je veljala v času odločanja o zahtevi za začetek poenostavljene prisilne poravnave, je zmotno. Tretji odstavek 32. člena ZFPPIPP-G izrecno določa, da se spremenjena določba 221.a člena uporablja za postopke, ki se uvedejo po 25. aprilu 2016 oziroma za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi ZFPPIPP-G. Po določilih prej veljavnega 221.a člena ZFPPIPP pa je bilo dovoljeno voditi postopek poenostavljene prisilne poravnave tudi nad majhno družbo. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z razvrščanjem dolžnika med majhne oziroma mikro družbe za odločitev o pritožbi nepomembne.

22. Upnik s trditvami, da se dolžnik izogiba izvršbi in v poročilu o finančnem poslovanju ni omenjal upnikove zastavne pravice na premoženju dolžnika, po oceni pritožbenega sodišča ni uspel izkazati zatrjevane zlorabe procesnih pravic na strani dolžnika. Pri razmerju do posameznih izvršilnih postopkov in upnikov je v takem primeru treba upoštevati, da ima finančno prestrukturiranje prednost pred stečajnim postopkom. 23. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so za odločitev pomembne (prvi odstavek 360.člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

23. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi upnikov zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.