Jedro

Pravico do odpravnine je presojati le v okviru razloga za prenehanje delovnega razmerja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 36.e člena Zakona o delovnih razmerjih.

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje po prvem odstavku 93. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89), je bil tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine materialnopravno pravilno zavrnjen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 1,475.566,40 SIT s pripadki nasproti toženi stranki v stečaju, iz naslova plačila odpravnine. Ugotovilo je, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki, pač pa zaradi uvedbe stečaja nad toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Pritožbeno sodišče je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije opozarja na pravno zmotno stališče inštančnega sodišča, da v sporazumu določena odpravnina nima dopustne podlage in da bi imela tožnica, kljub sklenjenemu sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, status presežne delavke. Znesek uveljavljene denarne terjatve tožnice predstavlja v bistvu odškodnino za predčasno tožničino razrešitev z vodilnega delovnega mesta. Zato način prenehanja delovnega razmerja, po stališču revizije, za presojo utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka ni pravno odločilen. S svojim revizijskim predlogom se zavzema za razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka je te kršitve v revizijski izjavi sicer uveljavila, ni pa jih utemeljila in obrazložila.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta obe nižji sodišči pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so vse trditve v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje (predčasna razrešitev tožnice kot vodje računovodstva) procesnopravno nedopustne (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, je pravilna njuna pravna presoja, da ni upravičena do odpravnine. Po tretjem odstavku 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, popravek 2/94 - ZDR) ima pravico do odpravnine samo delavec, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela pri delodajalcu (prvi odstavek 36.e člena) pod pogojem, da je bil pri njem zaposlen najmanj dve leti. Z odpravnino, ki znaša najmanj polovico njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, se delavcu zagotavlja nadaljnje njegovo delovno angažiranje. V primerih prenehanja delovnega razmerja zaradi uvedbe stečajnega, sanacijskega postopka in v drugih primerih iz 77. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), pa se materialna varnost zagotavlja delavcu kot brezposelni osebi z drugimi ukrepi in po posebnih predpisih. Pravico do odpravnine je zato presojati le v okviru razloga za prenehanje delovnega razmerja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 36.e člena Zakona o delovnih razmerjih.

Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot eno od izhodišč za svojo presojo način prenehanja delovnega razmerja tožnici. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje po prvem odstavku 93. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89), je bil tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine materialnopravno pravilno zavrnjen.

Zato je tudi neutemeljeno stališče tožeče stranke, naj bi bilo pravo v zvezi s presojo upravičenosti tožnice do odpravnine zmotno uporabljeno. Pri tem je poudariti, da se tako odločba, izdana tožnici na podlagi 35. in 36. člena Zakona o delovnih razmerjih kot tudi sporazum o prenehanju delovnega razmerja v drugem odstavku 3. člena, opirata na določila Zakona o delovnih razmerjih. Zato so neupoštevne in protispisne revizijske trditve o drugačni pravni naravi v omenjenih individualnih aktih določene odpravnine (odškodnina za predčasno razrešitev v smislu Zakona o gospodarskih družbah).

Ker revizija zaradi navedenih razlogov ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94), kot predpise Republike Slovenije.