Jedro

S tem, ko zagovornik trdi, da mejnik, ki sta ga obsojenca odstranila, ni bil mejno znamenje, ki bi razmejeval tudi parcelo tretjega, ampak da sta odstranila le svoje mejno znamenje, ki sta ga sama sporazumno postavila, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 12.11.1997 sta bila obsojena J.C. in M.Š. spoznana za kriva kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 290. člena KZ.

Obema obsojencema sta bili po 50. členu KZ izrečeni pogojni obsodbi, v kateri sta jima bili po 2. odstavku 290. člena KZ določeni kazni 1 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.3.1998 pritožbo zagovornika obs. M.Š. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.Š. je dne 23.7.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče "pravnomočno sodbo tuk. sod. v zvezi s sodbo višjega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne v zakonit postopek in ponovno sojenje".

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v katerem uvodoma povzema navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker je sodišče v zvezi z dejanskim stanjem napravilo pravilne zaključke, ki ne morejo biti predmet izpodbijanja s tem izrednim pravnim sredstvom, ter da je sodišče ob takih ugotovitvah kazenski zakon pravilno uporabilo.

Zahteva zagovornika obs. M.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. in 2. odstavku 371. člena ZKP je določeno, kdaj je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik obs. M.Š., čeprav uvodoma uveljavlja tudi tako kršitev, v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve ni obrazložil. Po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP pa se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Kršitev kazenskega zakona je po določilu 372. člena ZKP podana v primerih, naštetih v točkah 1) do 6) navedenega člena. Zagovornik obs. M.Š., ki uvodoma uveljavlja to kršitev, tudi glede te kršitve v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ni navedel, na kakšen način naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona. S tem v zvezi uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da mejnik, katerega sta obsojenca odstranila, ni bilo mejno znamenje, ki bi razmejeval tudi parcelo štev. 1171 k.o. D., last J.K., ter da sta odstranila le svoje mejno znamenje, katerega sta sama v sporazumu postavila. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi zbranega dokaznega gradiva je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je mejnik, ki sta ga obsojenca izruvala, razmejeval tako njuni parceli, kot tudi parcelo, štev. 1171 k.o. D., last J.K., in sicer zato, da bi na ta način otežkočila dokazovanje meje med njunima parcela in parcelo J.K. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni nastal precejšen dvom o resničnosti teh v izpodbijani sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev (427. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zagovornik obs. M.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, v čem naj bi bila podana kršitev zakona, pač pa uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).