Jedro

Pregled prevoznega sredstva pomeni vizualni pregled njegovih prostorov in stvari v njem, preiskava pa podroben pregled vseh delov vozila tudi s pomočjo tehničnih pripomočkov ali tako, da se ga razstavi.

Cariniki za preiskavo vozila na potrebujejo odredbe sodišča.

Izrek

Zahtevi obs. R.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obs. R.K. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Obs. R.K. je bil z izpodbijanima sodbama obsojen zaradi neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ na kazen zapora sedmih let, v katero se všteje pripor od 6.7.2003 od 10.45 ure dalje in na izgon tujca iz države po 40. členu KZ za dobo deset let, odvzeto mu je bilo 22,950 kg heroina in osebni avtomobil, s katerim je prevažal mamilo, oproščen pa je bil stroškov kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji.

Zoper sodbi sta obsojenec (naslovljeno s "pritožba") in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahteva obsojenca navaja, da je sodišče sicer postavilo tolmača, ki pa ni prevajal, ampak je to storil preiskovalni sodnik in predsednik senata sam. Tako je preiskovalni sodnik nepravilno narekoval zapisnikarici izjavo obsojenca, da so cariniki izvlekli zavitke z mamilom na samem mejnem prehodu, čeprav je rekel, da so to storili v carinski garaži. Na glavni obravnavi naj bi bila njegova vprašanja zapisana v skrajšani obliki in mnogo stvari, ki jih je izjavil, ni bilo zapisanih. Tudi nekatere izjave tožilke niso zapisane, kot npr. da je ne zanimata L. in J., čeprav je potem tožilka trdila, da se je z njima dogovarjal o kaznivem dejanju. Zato je od pritožbenega sodišča zahteval, da posluša zvočni posnetek glavne obravnave. Obsodba naj bi temeljila na nezakonitem predhodnem postopku in krivih izpovedbah. Cariniki so mamilo odkrili v vozilu, ko je bilo v carinski garaži in v nenavzočnosti obsojenca, ki so ga kriminalisti privedli iz zgradbe carine v garažo šele potem, ko so cariniki že izvlekli iz avta del zavitkov z mamilom. Zapisnik carine o pregledu vozila je kot očividec podpisal carinik M.U., čeprav pri pregledu ni bil navzoč. V izjavah carinikov O. in V. so netočnosti in nasprotja, nelogičen je način najdbe zavitkov mamila s pomočjo endoskopa, saj bi bili skozi odprtino v pragu vozila zavitki mamila vidni s prostim očesom.

Izvedenec S. trdi, da je bil avtomobilski prag varjen dva do tri meseca pred dogodkom, medtem je obsojenec večkrat prešel meje raznih držav in bi bil norec, če bi mamilo toliko časa prevažal v avtomobilu, razen tega pa mamilo tudi ni bilo odkrito. Cariniki so mamilo našli ob preiskavi vozila brez navzočnosti obsojenca ali neprizadetih prič. Vse te okoliščine kažejo, da mu je bilo mamilo podtaknjeno, medtem, ko obsojenec ni bil pri vozilu. S tem naj bi cariniki prekoračili svoja pooblastila, kršili ustavo in "vse človekove pravice". Sicer pa je tudi policija iz P. potrdila, da obsojenec nikdar ni imel opravka z mamili. Dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno, ker sodišče kljub zahtevi obrambe ni razčistilo vprašanja, koliko je staro mamilo in lepilni trak, s katerim so bili zavitki z mamilom zalepljeni. Zmotno naj bi ugotovilo, da je bil obsojenec lastnik avta že pred dvema ali tremi leti, da se je po telefonu pogovarjal z udeleženci kaznivega dejanja, čeprav se je pogovarjal le s sorodnikoma L. in J.R., da se je z njima pogovarjal dne 4.7.2003, čeprav je bil ta dan v Črni gori, od koder ju v Slovenijo ni mogel klicati. Priča I.C. naj bi spremenil izjavo o tem, kdaj je obsojenec prišel v hotel v S., pa sodišče priči tega ni predočilo. Predlaga, da se sodbi razveljavita in se ga oprosti ali pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da je sodba pritožbenega sodišča "protispisna". Iz zapisnika carine o preiskavi obsojenčevega avtomobila izhaja, da je bil carinik U. navzoč pri tem opravilu od 10. ure dalje, zaslišan kot priča pa je ta trdil, da se je pridružil preiskavi vozila šele ob prihodu kriminalistov ob 12.40 uri. S tem je podana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pritožba zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje je uveljavljala, da je bil avtomobil prirejen, ko obsojenec ni bil njegov lastnik, kar izhaja iz listin o registraciji vozila, ki so v spisu; da je obramba pojasnila, da bi bilo mamilo lahko podtaknjeno v vozilu, ko je bilo v pralnici ali pri mehaniku, da je obsojenec v S. le prespal in se ni dogovarjal o kaznivem dejanju; o tem, kdaj je prišel v hotel v S. in odšel iz njega. Pritožbeno sodišče se o teh navedbah ni opredelilo. Sodišče ni razčistilo vprašanja, ali je bil prag vozila varjen, kot je trdil carinik O., saj ni drugega dokaza o tem. Zmotna je ugotovitev obeh sodb, da je obsojenec na dan, ko je bil prijet, telefoniral, saj je imel telefon v torbi v prtljažniku. Cariniki so v nenavzočnosti obsojenca in brez odredbe sodišča preiskali avtomobil s psom, endoskopom in mehaničnimi posegi, kar je v nasprotju s 27. členom Carinskega zakona, s čimer so prekoračili pooblastila, ki jih imajo po zakonu, kršili pravico obsojenca do nedotakljivosti prostorov, do zasebnosti, do osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic, zato so vsi dokazi, ki so bili pridobljeni s temi posegi, nedovoljeni v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Med zapisnikom carine in poročilom policije o preiskavi vozila je nasprotje o tem, kdo in kdaj je "odprl" prag avta. Tudi pregled potne listine obsojenca je bil nezakonit. Z razlogi sodbe sodišča druge stopnje so kršene določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni odgovorila na vse pritožbene navedbe in se ni opredelila do dokaznega predloga, da pritožbeno sodišče samo pregleda videoposnetek preiskave vozila. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahtevi obsojenca in zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Carinski organi s preiskavo obsojenčevega avtomobila, potem, ko je pes za odkrivanje mamil ustrezno reagiral, niso prekoračili pooblastil po 27. členu Zakona o carinski službi (ZCS-1), saj so dolžni s predpisano kontrolo preprečiti promet z mamili. Tako pridobljeni dokazi torej niso nedovoljeni. V zahtevah zatrjevanega nasprotja med zapisnikom carine in poročilom policije o preiskavi vozila ni: skladni so podatki obeh organov, da so cariniki v navzočnosti obsojenca napravili odprtino v pragu vrat vozila in z endoskopom odkrili zavoje z mamili v pragu. Ni točna trditev zahtev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da obsojenec ni bil lastnik vozila, ko je bil napravljen "bunker" v pragu, da se je v S. srečal z L.R. po naključju, da so zaključki sodišča o telefonski številki J.R. zmotne in da cariniki praga vozila niso takoj "odprli", sicer pa se s temi trditvami v zahtevah izpodbija pravilnost in popolnost dejanskega stanja. Predlaga, da se obe zahtevi zavrneta.

Zahtevi obs. R.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev kazenskega postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem, ko se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ne more vložiti.

Zmotno je stališče obeh zahtev, da so cariniki opravljali carinsko preiskavo obsojenčevega vozila v nasprotju z zakonom in so zato z njo pridobljeni dokazi (zlasti najdeno mamilo) nedovoljeni v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po določbah 27. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami carinski organi opravljajo carinsko nadzorstvo nad uvozom, izvozom in tranzitom prepovedanih drog. Po določbi 4. odstavka 4. člena istega zakona je izvoz vsak iznos prepovedanih drog iz Slovenije. Prepovedane droge so glede na stopnjo škodljivih vplivov na zdravje in socialno stanje ljudi razvrščene v tri skupine. Heroin je v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list, št. 49/2000 z dopolnitvami) uvrščen v skupino I med najnevarnejša mamila pod zap. št. 25 in pod zap. št. 101 v odločbi o seznamu mamil (Uradni list, št. 5/98 z dopolnitvami).

Po določbah 6., 7. in 12. točke 12. člena ZCS-1 je carinski urad opravljal carinski nadzor in kontrolo, preprečeval in odkrival carinske in trošarinske prekrške ter druga kazniva ravnanja iz pristojnosti službe. Za uresničitev teh nalog so bili cariniki med drugim na podlagi 15. člena istega zakona pooblaščeni, da uporabijo posebej izurjene pse in posebno tehnično opremo. Na podlagi 1., 3. in 4. odstavka 27. člena tega zakona, so cariniki smeli pregledati, če so obstajali razlogi za sum kršitve predpisov iz pristojnosti službe, pa tudi preiskati vsako prevozno sredstvo. Pregled prevoznega sredstva je pomenil vizualni pregled njegovih prostorov in stvari v njem, preiskava pa podroben pregled vseh delov vozila tudi s pomočjo tehničnih pripomočkov ali tako, da se ga razstavi. Po določbah 5. odstavka 27. člena tega zakona je bil lastnik lahko navzoč pri pregledu ali preiskavi vozila. Odredba sodišča za carinsko preiskavo je bila po določbi 1. odstavka 29. člena potrebna le, če je bila potrebna preiskava oziroma pregled poslovnih prostorov ali drugih prostorov za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, pa kontrolirana oseba ni dovolila oziroma je onemogočala cariniku izvršitev takega ukrepa.

Cariniki so imeli pravno podlago za carinski pregled in carinsko preiskavo obsojenčevega avtomobila na način in s sredstvi, kot so ta dva carinska ukrepa opravili. To je pritožbeno sodišče ugotovilo in obrazložilo na tretji in četrti strani svoje sodbe. V delu, kjer zahtevi trdita, da cariniki niso smeli opraviti preiskave vozila, ker niso imeli razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, katerega odkrivanje je v pristojnosti carinske službe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba šele v zahtevah za varstvo zakonitosti prvič uveljavljala take razloge, zato se sodišče v rednem postopku ni moglo opredeliti do tega vprašanja in ni kršilo kazenskega postopka na način, ki je naveden v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče s tem v zvezi le opozarja na mnenje izvedenca S. na list. št. 311, da je bila sveža barva na predelanem pragu strokovnjaku opazna "na daleč" in da je carinik, ki je opravil pregled, povedal obdolžencu, da je z njegovim vozilom "nekaj narobe" in je očitno zato naročil preiskavo vozila s psom.

Pritožbeno sodišče je pravilno in razumno odgovorilo na pritožbeno trditev, ki jo zahtevi ponavljata, da obsojenec ni bil navzoč ves čas od začetka pregleda do konca preiskave vozila. Sodišče je na podlagi izpovedb prič, zlasti Ž.V., pa tudi zagovora ugotovilo, da je bil obsojenec navzoč v vozilu ali ob njem, ko je prvi carinik z vizualnim pregledom ugotovil, da je "nekaj narobe" z obsojenčevim vozilom in mu odredil, da je zapeljal iz vrste in počakal; ko je carinik E.O. s službenim psom preiskal vozilo in je pes nakazal, da je v vozilu mamilo; ko je ta carinik po odstranitvi tapiserije in notranje zaščitne obloge praga na prednji desni strani vozila in po odstranitvi zaščitnega novega črnega premaza odkril, da je bil notranji prag varjen; ko je nato carinik Ž.V. z endoskopom odkril v tem pragu zavoje mamila; ko so cariniki vozilo zato premestili v bližnjo carinsko garažo, prag vzdolžno prerezali, vzeli iz skrivališča en zavitek, ga stehtali in ga preliminarno preskusili na mamilo; ko so cariniki v navzočnosti kriminalistov približno dve uri kasneje "odprli" praga na obeh straneh vozila in našli 23 zavojev heroina ter na obeh pragovih posebej izrezane odprtine v pločevini za vložitev in izvlečenje zavojev mamila, ki so bile zakrite s pločevinastimi pokrovi, pritrjenimi z vijaki in prekritimi s svežim premazom. Le od takrat, ko so cariniki v garaži prerezali desni prag in vzeli en zavoj za preskus mamila in nato prekinili preiskavo vozila, pa do takrat, ko so prišli kriminalisti, obsojenec ni bil v neposredni bližini vozila. Toda v tem času cariniki vozila niso preiskovali, ampak so zgolj čakali na prihod kriminalistov.

Postopek carinikov pri odkrivanju mamila torej ni bil nezakonit in z njim pridobljeni dokazi niso nedovoljeni dokazi. Kolikor pa zahtevi smiselno zatrjujeta, da bi lahko v tem času, ko obsojenec ni bil ob vozilu ali v njem, kdo podtaknil mamilo, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je takšno gledanje v nasprotju z dokazi in tudi ni logično: v navzočnosti obsojenca je posebej izurjen pes detektiral mamilo, v navzočnosti obsojenca so cariniki z endoskopom odkrili mamilo in v njegovi navzočnosti razrezali desni prag ter vzeli iz njega zavoj mamila, ob tem pa zaznali še druge zavoje mamila v tem pragu. V ponovni navzočnosti obsojenca so razrezali še dotlej nepreiskani in "neodprti" levi prag vozila in tudi v njem našli zavitke z heroinom. Te okoliščine brez sence dvoma kažejo, da je bilo mamilo v prirejenem skrivališču avtomobila obsojenca že tedaj, ko je pripeljal na mejni prehod.

Trditev, da bi morali cariniki pred preiskavo vozila dobiti odredbo sodišča, ni pravilna. Po določbah 1. odstavka 29. člena ZCS-1 je sodna odredba za carinsko preiskavo potrebna le za preiskavo poslovnih prostorov iz 28. člena istega zakona, ko prizadeta oseba ne dovoli preiskave. V tej zadevi ni šlo za tak primer in odredba sodišča za preiskavo obsojenčevega vozila ni bila potrebna. Takšen je tudi odgovor pritožbenega sodišča na enako trditev v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Zahteva zagovornika zmotno trdi, da so preiskavo vozila opravili kriminalisti, ker da to izhaja iz zapisnika carinskega urada. Iz zapisnika Carinskega urada S. (list. št. 326-327) sploh ne izhaja kakršnokoli dejanje policistov, nasprotno, trdi se, da je "bilo vozilo pregledano s službenim psom in tehničnimi pripomočki" (endoskopom), oboje pa so opravili cariniki, kar je potrdil tudi obsojenec.

Zahteva zagovornika trdi, da je "bilo napačno uporabljeno pravo glede pregleda potnega lista" obsojenca, vendar ne pove, katere določbe naj bi bile prekršene in se zato te trditve ne da preizkusiti.

Trditev, da je sodba pritožbenega sodišča pomanjkljiva v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da ni odgovorila na pritožbene navedbe, da je bilo vozilo predelano, ko obsojenec ni bil njegov lastnik; da ni logično, da so cariniki razrezali oba praga, čeprav so bili v njih izrezi za vložitev in izvlečenje mamila; da ni pojasnilo, ali je pregledalo videoposnetek preiskave vozila, kot je to predlagal v pritožbi; da bi lahko kdo vstavil mamilo v vozilo, ko je bilo pri mehaniku ali v pralnici; da je v zadnjih dveh do treh mesecih pred prijetjem potoval v tujino, pa nikdar ni imel težav pri prehodu meje; je napačna. Na te pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje odgovorilo na peti in šesti strani izrečno (o tem, kdaj je bilo vozilo predelano in mamilo dano v skrivališče, o možnosti, da je bilo mamilo obsojencu "podtaknjeno") ali tako, da se je sklicevalo na razloge sodbe sodišča prve stopnje.

Obsojeni K. je v pritožbi predlagal, da se videoposnetek o carinski preiskavi vozila vloži v spis kot dokaz, "ker se z njim lahko razjasni nekatere stvari", ne pa, da ga pritožbeno sodišče pregleda, kot se to trdi v zahtevi zagovornika za varstvo zakonitosti.

Pritožbeno sodišče se o tem predlogu ni izreklo, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predlog (če se ga sploh lahko obravnava kot dokazni predlog) nedoločen, materialna relevantnost ni pojasnjena in vpliv molčeče zavrnitve predloga na morebitno nezakonitost sodbe ni obrazložena, zato ne gre za kršitev postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP.

V zvezi s trditvijo v zahtevi obsojenca za varstvo zakonitosti, da je sodnik sam in nepravilno prevajal zagovor, Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v zapisnikih o zaslišanju obsojenca (list. št. 28-35) in o glavni obravnavi dne 12. in 30.9.2003, ugotavlja, da je bil vselej navzoč tolmač za srbohrvaški jezik in zagovornik, da nobeden od njiju in ne obsojenec niso imeli pripomb na način in vsebino prevajanja in zapisov izjav obsojenca, zato Vrhovno sodišče šteje, da gola trditev v obsojenčevi zahtevi ne zadošča, da bi zbudila sum v zapisano vsebino zagovora.

Trditev, da večina vprašanj obsojenca na glavni obravnavi ni bila zapisana, je presplošna, da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo, ali so bile kršene določbe 80., 82. in 314. do 317. člena ZKP in s tem kršena pravica obsojenca do obrambe, opozarja pa, da se v zapisnik vpisuje le bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave (1. odstavek 314. člena ZKP), dobesedne izjave pa le, če sodišče ugotovi, da so posebnega pomena.

Navedbe v obeh zahtevah, da se sodišče prve ali druge stopnje ni opredelilo do nekaterih trditev v zagovoru ali v pritožbi ali pa je do njih zavzelo napačno stališče (o telefonskih razgovorih obsojenca s sorodnikoma in o pomenu razgovorov, o bivanju v hotelu v S., o pomenu nezapisanih izjav državnega tožilca, zakaj so cariniki razrezali pragova, čeprav naj bi videli izreze v njih, kdaj naj bi bila pragova predelana v skrivališče, koliko je bilo staro mamilo in lepilni trak, da ni logično, da bi se z mamilom v vozilu dva do tri mesece prevažal po raznih državah, kdaj je bil zaseženi avtomobil ponovno registriran na obsojenca, v kakšnih oblekah so cariniki opravili preiskavo vozila, o domnevnih neskladjih v izpovedbah prič - carinikov) v bistvu uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Kolikor pa se z njimi uveljavlja bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena in 1. odstavka 395. člena ZKP, Vrhovno sodišče poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje o teh delih zagovora oziroma pritožbe zavzeli stališče, sicer pa tudi ne gre za odločilna dejstva v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva zagovornika zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne obrazlaga in je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Sodišči prve in druge stopnje sta oprostili obsojenca plačila stroškov kazenskega postopka, ker bi bilo sicer ogroženo preživljanje obsojenčeve nezaposlene žene in dveh mladoletnih otrok. Iz istega razloga je tudi Vrhovno sodišče oprostilo obsojenca plačila povprečnine v postopku z zahtevama za varstvo zakonitosti.