Jedro

Toženka v svojem predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanje tudi v zvezi s pravilnostjo odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku (načina izračuna obveznosti plačila). Odločitev o dopustitvi revizije je tako odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek.

Izrek

Postopek za dopustitev revizije se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta notarski zapis kreditne pogodbe št. 170508/7 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, SV 1054/2005 z dne 29. 7. 2005 in Kreditna pogodba št. 170508/7 z dne 28. 7. 2005, nični (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora prvi tožnici plačati znesek 47.480 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3.Toženka predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali je materialnopravno pravilno izhodišče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da pri sklicevanju na izbrane odločbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) ni predhodno izvedlo presoje, ali je dejansko stanje v izbrani sodbi Sodišča EU dovolj podobno dejanskemu stanju v predmetni zadevi; (2) ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišča in Sodišča EU, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2005, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo; (3) ali je skladno z načelom pravne varnosti, da se vsebina pojasnilne dolžnosti toženke naknadno razširja z uporabo pravnih načel, pri čemer toženka iz tovrstnih načel nikakor ni mogla razbrati konkretne vsebine pojasnilne dolžnosti, kot se zahteva z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča; (4) ali je materialnopravno pravilno izhodišče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je Direktivi 93/13 in sodni praksi Sodišča EU, s katero slednje razlaga Direktivo 93/13, priznalo neposreden učinek, čeprav je takšna razlaga v nasprotju (contra legem) z veljavnim nacionalnim pravom; (5) ali je že na podlagi ugotovitve, da pojasnilna dolžnost v posamezni zadevi ni bila ustrezno izpolnjena, brez kakršne koli nadaljnje presoje, mogoče zaključiti, da je sporni pogodbeni pogoj v nasprotju s 4. alinejo prvega odstavka 24. člena (takratnega) Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot); (6) ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da toženka, v posledici pravnomočno ugotovljene ničnosti obravnavane kreditne pogodbe, ni upravičena do nadomestila za uporabo denarja toženke (tj. do obogatitvenih obresti) po kreditni pogodbi; in (7) ali je materialnopravno pravilno izhodišče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijske terjatve kreditojemalca prične teči šele s "pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbenega pogoja".

4.Postopek za dopustitev revizije se prekine.

5.Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 14/2025 na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo postopek in na Sodišče EU naslovilo vprašanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?”

6.Toženka v svojem predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanje tudi v zvezi s pravilnostjo odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku (načina izračuna obveznosti plačila). Odločitev o dopustitvi revizije je tako odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je Vrhovno sodišče ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

7.Postopek se bo nadaljeval po odločitvi Sodišča EU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi II Ips 14/2025.

8.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 113a

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/1, 111, 111/2, 111/4, 190, 190/3, 193, 198, 371

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.