Jedro

Obenem z ugovorom je bilo sodišču posredovano tudi pooblastilo, iz katerega jasno in nedvomno izhaja, da je dne 24.10.1995 (istega dne je pooblaščenec tudi sestavil ugovor) dolžnik za zastopanje v postopku izvršbe pod opr. št., kar vse je navedeno na pooblastilu, pooblastil odvetnika S. B. iz Z. Za odlog izvršbe dolžnik ni izkazal vseh kumulativno določenih pogojev, ki jih je ZIP določal v 53. členu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. In 374/93 z dne 27.1.1994, v 2. točki pa je zavrnilo predlog za odlog izvršbe.

Proti citiranemu sklepu sta se pritožila dolžnik in njegov pooblaščenec.

Dolžnik v svoji pritožbi predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v fazo pred vložitvijo izvršilnega predloga.

Navaja, da doslej ni prejel nobenega sklepa in tudi ni nikogar pooblastil, da bi v njegovem imenu vlagal ugovor. Nikoli ni prejel sklepa o dovolitvi izvršbe. Odvetnik S. B. iz Z. ga je zastopal samo v pravdi, ki jo je imel z banko, za zastopstvo v neki izvršbi pa ni imel njegovega pooblastila. Ni dolžan zneska, za katerega se ga terja Upniku je že vrnil posojilo v znesku 300.000,00 SIT in tako ostal dolžan samo še 500.225,00 SIT. Takrat se je z upnikom dogovoril, da b ostanek posojila plačal, ko bo dobil denar iz banke, s katero se je pravdal in kjer ga je zastopal odvetnik S.B. Ker je bila njegova plačilna obveznost časovno determinirana za čas, ko bo dobil denar od banke, tega pa dosedaj še ni dobil, njegova obveznost še ni dospela, niti ni terjatev zapadla. Če bi ga upnik opomnil, bi mu na roke odplačal predmetno vsoto. V tem izvršilnem postopku nima zastopnika.

Če bi sodišče pravilno poslovalo in njega obveščalo, saj iz sklepa izhaja, da je njegov naslov znan, se zadeva ne bi vlekla od 27.1.1994 in njegova obveznost ne bi narasla v tako astronomske višine. Ves postopek je zato bil ničen.

Pooblaščenec dolžnika pa v pritožbi navaja, da v izpodbijanem sklepu niso ugotovljena odločilna dejstva, ker je dolžnik vložil pritožbo in dokazal, da od Jugobanke, ki je imela poslovalnico v New Yorku, pričakuje izplačilo hranilne vloge. Nato citira odgovor državnega pravobranilca Republike Hrvaške dolžniku. Nadalje navaja, da je glede na primer Ljubljanske banke in njenih varčevalcev, ki je znan tako hrvaški kot slovenski javnosti, pritožba utemeljena. Prav v sporazumu med upnikom in dolžnikom je bilo znano stanje dolgovanja, zato je pritožba upravičena. Znano je tudi dejstvo, da še ni izvedena delitev premoženja med državami bivše Jugoslavije. Torej je dejansko stanje v celoti neugotovljeno oziroma ni ugotovljeno bistveno dejstvo, da je izplačilo odvisno od izplačila škode od Jugobanke, kar je tudi bila prava volja strank. Predlaga zaslišanje strank. Dolžnik lahko dokaže, da je storil vse, da bi izterjal svoje terjatve od Jugobanke v New Yorku, zaradi tega bi se morala izvršitev odložiti. Podlaga za pritožbo je v določilih 50. člena, točka 7 in 8 ZIP. Poudarja tudi odločilno dejstvo, da sta tako pogodba kot sporazum podpisana v dobri veri ter je upnik vedel, da bo izvršil izplačilo takrat, ko mu bodo nakazana sredstva, ki jih je on zaslužil in se še vedno hranijo v ZDA. Na podlagi 63. člena ZIP dolžnik prosi in predlaga odložitev izvršbe, ker bi z izvršitvijo pretrpel nenadomestljivo škodo. Za odlog obstaja tudi zelo utemeljen razlog in sicer splošno znano dejstvo, da še ni izvedena delitev premoženja med državami, ki so nastale po razpadu Jugoslavije. Zato vlaga to pritožbo in prosi sodišče predvsem za odlog izvršbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zlasti je neupravičena dolžnikova pritožbena graja, da je bil dosedanji postopek nepravilno izpeljan. Po pregledu povratnice o vročitvi sklepa o izvršbi dolžniku (pripeta pri l. št. 4) se je pritožbeno sodišče prepričalo, da je sklep o izvršbi dolžniku bil vročen. Na vročilnici, ki izkazuje vročitev sklepa o izvršbi dne 21.8.1995, je sicer podpis M., ker pa je še pred opravo rubeža vročitev sklepa opravil sodni izvršitelj, je iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 21.8.1995 jasno razvidno, da je oseba z navedenim priimkom dolžnikova partnerica. Tudi če je ta oseba, ki je sicer bila upravičena sprejeti sklep o izvršbi za dolžnika, le-temu sklep izročila pozneje, pa v prid temu, da je dolžniku sklep o izvršbi gotovo bil vročen, govori dejstvo, da je bil v tej zadevi pravočasno vložen ugovor. Pravočasni ugovor je vložil pooblaščenec, glede katerega dolžnik zanika pooblastilno razmerje. Vendar pa nikakor ni mogoče spregledati, da je obenem z ugovorom bilo sodišču posredovano tudi pooblastilo (priloga B3), iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da je dne 24.10.1995 (istega dne je pooblaščenec tudi sestavil ugovor) dolžnik za zastopanje v postopku izvršbe pod opr. št. In 374/93, kar vse je navedeno na pooblastilu, pooblastil odvetnika S. B. iz Z. Ker ni nobenega dvoma, da je dolžnik sklep o izvršbi prejel in za zastopanje v tem izvršilnem postopku pooblastil navedenega pooblaščenca, s pritožbenimi navedbami, ki so očitno zavlačevalne narave, ne more uspeti.

Neutemeljeni pa sta obe pritožbi tudi v delu, ko oba pritožnika napadata odločitev o zavrnitvi ugovora in predloga za odlog izvršbe.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da v ugovoru, vloženem dne 24.8.1995, niso bili navedeni taki ugovorni razlogi, ki bi po 50. členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) lahko preprečevali dovoljeno izvršbo. Nadalje je prvostopno sodišče pravilno zaključilo tudi, da za odlog izvršbe dolžnik ni izkazal vseh kumulativno določenih pogojev, ki jih je ZIP določal v 63. členu. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, ki se smiselno uporablja tudi v postopku izvršbe).

Pred nadaljevanjem izvršilnih dejanj se bo sodišče prve stopnje morebiti moralo ukvarjati z nekaterimi navedbami, ki so se prvič pojavile šele v pritožbi. Tako oba pritožnika prvič dosedaj zatrjujeta, da je že po delnem odplačevanju dolgovanega kredita med izvršilnima strankama, kar bi lahko pomenilo po nastanku izvršilnega naslova, prišlo do dogovora o odlogu izpolnitve obveznosti za čas, ki še ni iztekel. Oba pritožnika namreč zatrjujeta obstoj sporazuma, ki ga sicer nista predložila, dolžnik pa celo izrecno navaja, da je bila njegova plačilna obveznost časovno terminirana za čas, ko bo dobil denar od banke, kar pa se še ni zgodilo. Tovrstne navedbe pooblaščene pritožnika bolj uveljavlja v smislu, da naj bi ti posebno upravičeni razlogi upravičevali odlog izvršbe, pri čemer v pritožbi prvič zatrjuje tudi nastanek nenadomestljive škode. Prvostopno sodišče bo glede na takšne navedbe najverjetneje moralo presoditi, ali vse te okoliščine lahko pomenijo, da je dolžnik podal ugovor po izteku roka ali pa ponovni predlog za odlog izvršbe, ki tokrat vsaj zatrjuje tist pogoje, ki morajo za odlog izvršbe biti kumulativno izpolnjeni.